V pogovoru poudarjajo, da bodo tudi po prehodu Doma v last krške škofije njegovi temelji ostali krščanska duhovnost, dvojezičnost, dialog in odprtost. Dom naj ostane kraj srečevanja, izobraževanja in povezovanja ter pomembna hiša slovenske narodne skupnosti. Za Nedeljo so spregovorili o svojih novih nalogah, spremembah in vizij prihodnosti Doma prosvete Sodalitas v Tinjah.

»Vsi hočemo najboljše za Dom v Tinjah«

Dom prosvete Sodalitas v Tinjah vstopa v novo obdobje. S 1. julijem 2026 je poslovanje hiše prevzela krška škofija. Z novim vodstvom se delijo tudi odgovornosti. Rektor Jože Valeško, ravnateljica Mija Janesch in teološki referent Anton Rosenzopf-Jank govorijo o svojih nalogah, prihodnosti Doma ter njegovi duhovni odgovornosti za obe narodni skupnosti v škofiji.

Pogovarjala sta se Alexandra Praster in Vincenc Gotthardt.

Kako so sedaj razdeljene funkcije in naloge v Domu prosvete Sodalitas v Tinjah?

Mija Janesch: Jaz sem ravnateljica Doma in imam celotno odgovornost: gospodarsko, organizacijsko, izobraževalno oziroma vsebinsko in finančno.

Jože Valeško: Jaz sem rektor Doma prosvete v Tinjah. Midva s Tončem Rosenzopfom-Jankom nosiva odgovornost za duhovno dimenzijo Doma v Tinjah, pa tudi za zgodovinsko zavest, iz katere je Dom v Tinjah nastajal. Potrebe povojnega časa so bile drugačne, morda pa so danes tudi zelo podobne. Čutim, da je treba skrbeti za to, da v Domu v Tinjah res ostane duhovna dimenzija in da ljudje, ki prihajajo sem, to tudi čutijo. In za to hočem skrbeti.
Poleg treh far ne zmorem več. Lahko rečem: trikrat sem zelo jasno odklonil to delo, potem pa smo se dogovorili, da bo šlo na ta način, da skupaj s Tončem Rosenzopfom-Jankom to narediva v dvoje in skrbiva, da bo šlo naprej. Ker ne stanujem tukaj, je mnogo težje ohranjati to duhovno dimenzijo. Dejansko so mi ponudili sobo in ta misel se mi še pojavlja v glavi: če so kakšne prireditve, da bi imel tukaj eno sobo, da sem lahko tudi z ljudmi v pogovoru. Da mi ni treba po prireditvi spet takoj v avto in domov.

Mi smo sedaj v procesu razvoja in razvijanja tega, kar bo. Važno je, da to ostane in da se trudimo za duhovno dimenzijo tudi za osebje. To je bilo tukaj zelo dobro uvedeno: obhajali so vse rojstne dneve oziroma godove vseh nastavljencev, na začetku tega praznovanja pa je bila zjutraj vedno skupna maša in skupen zajtrk. Tako se tudi to povezovanje z duhovnostjo sproži.

Anton Rosenzopf-Jank: Kot teološki referent Doma prosvete v Tinjah želim sooblikovati teološki in duhovni program. In to res v tem smislu, da najdemo teme, ki so aktualne, kjer ljudje lahko doživijo, da je duhovnost res perspektiva za življenje. Naš pogled na teme, ki jih obdelujemo, je teološki. To pomeni, da je dostop do njih pomemben in da je pomembna perspektiva vsakega človeka ter da s tem, ko skupaj pridemo v pogovor, pridemo do novih spoznanj. Pri mojem delu mi je zelo pomembno tudi, da je naše delovanje timsko naravnano, da tudi v vodstvu gledamo na to, da se dopolnjujemo, da se podpiramo in da smo lahko na ta način ljudem, ki pridejo v ta Dom, čim bolj blizu ter da čutijo, da so tukaj dobrodošli.

Kakšen odnos do Doma v Tinjah imate vi oziroma kaj je Dom v Tinjah za vas?

Anton Rosenzopf-Jank: V Dom v Tinjah sem prišel prvič, ko sem bil star šest let, kot čisto mlad ministrant. Že tedaj sem začutil, da sem dobrodošel. V vseh teh desetletjih je bil to zame vedno kraj inspiracije, srečanja in izobraževanja. Na osnovi tega bi rad to nadaljeval in tudi sooblikoval. V tem smislu, da se ljudje tukaj počutijo res sprejete, kot sem se jaz v vseh teh letih.

Mija Janesch: Moj prvi odnos do Doma pa je nastal, ko sem kot otrok obiskovala pevske dneve. To je bilo zame vedno nekaj posebnega, ker je vse, kar je povezano s petjem, zame srčna zadeva. Če to kot otrok čutiš, je to nekaj, kar te spremlja celo življenje. Že takrat je bilo tukaj kot doma. To je res tako: ko prideš v neko hišo in se počutiš kot doma. Čutiš srečo in odprtost. In tudi to, da si res dobrodošel. Res. To je zame nekaj posebnega in to bi hotela seveda tudi predajati naprej, da to tako živimo tudi v prihodnje. To gostoljubnost in odprtost do vsakega hočemo živeti naprej.

Jože Valeško: Jaz se spominjam, da sem prišel sem kot bogoslovec. Jože Kopeinig me je nekako vabil sem in še dobro se spominjam tiste dvorane, ki je bila tukaj prezidana. Spominjam se raznih predavanj in veliko diskusij. Potem se spominjam tudi Franceta Goršeta, ki sem ga tukaj srečal, in njegove kapele, ki jo je takrat naredil, njeni deli pa so danes že spremenjeni. Goršetov koncept je bil narejen za prvo kapelo v Tinjah in je bil dober. Na ta način sem tudi ob Goršetu in pogovorih z njim tukaj v Tinjah čutil pomembnost umetnikov, umetnin in ustvarjanja. Ob novi maši sem prosil Goršeta, da je zame naredil novomašni križ. To so moji prvi spomini na to. Tudi s tem povezujem dejstvo, da mi je bilo po srečanju tukaj v kapeli in osebnem srečanju z Goršetom pomembno, da mi on ustvari novomašni križ.

Marsikaj se je spremenilo v Domu v Tinjah. Vi trije ste zdaj na odgovornih funkcijah. Kako razmišljate o Domu v tej odgovorni funkciji? Kako vam gre? Pravzaprav iščete poti za naprej.

Anton Rosenzopf-Jank: Čutim veliko odgovornost in veliko hvaležnost ob pogledu na tiste, ki so Dom v Tinjah zgradili. Vemo, da so tako Jože Kopeinig kot tudi mnogi duhovniki Sodalitete, ki so tukaj delovali in Dom podpirali, zaslužni za to, da je ta Dom nastal. Čutim zaupanje, da lahko gremo v novo prihodnost, ko sedaj Sodaliteta po jasnem sklepu Dom predaja škofiji. Hvaležen sem tudi škofiji, ki je pripravljena to prevzeti in nam zaupa, da mi sedaj tukaj oblikujemo prihodnost. Izzivi so veliki, posebno tudi na finančnem področju. Prepričan sem, da bomo s skupnimi močmi in podporo mnogih lahko šli v dobro prihodnost.

Mija Janesch: Zelo sem hvaležna, da smem biti v tej vlogi. To je zame nekaj zelo posebnega. Imam občutek, da je tako prav. Srečna sem in grem polna motivacije po tej poti. Seveda je tudi izziv, ampak to zame spada k življenju. Vemo, da samo, če imamo izzive, dobimo tudi moč, da gremo v določeno smer in da lahko naredimo tako, da je za nas prav. Gledam v prihodnost, imam svoje vizije in vem, da gremo skupaj po lepi poti. Tudi s timom, ki je res zelo dober, zelo pozitiven in zagnan. Veselim se vsega, kar bo.

Jože Valeško: Eden mojih motivov, da prevzamem vlogo rektorja, je bil tudi ta, da sem čutil, da škof in škofija hočeta, da ta Dom ostane. Jaz sem potem privolil tudi v to, da Dom ostane z imenom Sodalitas. Ker je to preteklost in hkrati tudi sedanjost in prihodnost za to, kar se je tukaj dogajalo. Izzivi so seveda finančni, a se jih z dobro voljo lahko rešuje. Izzive vidim tudi v času in v mišljenju ljudi. To ni le naloga Doma v Tinjah, to je naloga za vse, ki v Cerkvi nosimo neko odgovornost, da skušamo tisto krščansko duhovnost in dobro miselnost posredovati ljudem. Morda je to v času umetne inteligence še težje, ker ljudje dobijo toliko informacij, ki so ali pa niso resnične, ki so lažnive in ki jih zavajajo – v osebnem življenju kakor tudi v svetovno-političnem mišljenju. Papež Leon XIV. je v poslanici za mir za novo leto oznanil, da ima umetna inteligenca odgovornost tudi za mir. Jaz vidim, da se moramo, in mi trije tudi hočemo, truditi za dobro krščansko duhovnost, ki je uresničljiva in ki ljudem pomaga. To je izziv za Dom v Tinjah in za tečaje, srečanja, pogovor in dialog, da si izmenjamo mnenja in da ljudje pridejo osebno v pogovor, da lahko drugače mislijo naprej. Misliti in govoriti moram sam in odločati moram tudi sam, drugače bodo drugi odločali o meni. Ravno to je tudi namen take hiše. Dobro je, da je škofija dejansko hotela in hoče Dom ohraniti. To je dom, ki je v zadnjih letih duhovno cvetel. In to naj ostane. Za to pa se moramo dejansko vsi truditi. Vsi, ki čutimo odgovornost za Cerkev.

Beseda dialog je vedno označevala Dom v Tinjah. V javnosti se pojavljajo trditve glede manjkajočega dialoga pri načrtovanju prihodnosti Doma Sodalitas v Tinjah. Kaj pravite na to?

Jože Valeško: Ta sprememba vodstva je stvar dolgih pogovorov in tudi spoštljivega dialoga. To lahko čisto jasno rečem. Pogovori so bili taki, da nihče ne more reči, da bi s kom ravnali nečloveško.

Anton Rosenzopf-Jank: Glede pravočasnega informiranja javnosti prosim za razumevanje, ker, dokler stvari niso bile dorečene, nismo mogli iti v javnost. Bili smo skupaj na poti, v kateri so bili vključeni tako duhovniška skupnost Sodaliteta kot zastopnica delavk in delavcev v Tinjah ter zastopniki krške škofije. Skupaj smo iskali poti. Da v tej fazi spreminjanja nastanejo bojazni in negotovosti, je naravno. Upam, da bomo sedaj, ko smo začeli na novo, videli tudi priložnosti novih začetkov in da lahko skupaj oblikujemo dobro prihodnost.

Mija Janesch: Meni je važno, da je vsem jasno, da vsi hočejo samo najboljše za ta Dom. To je čisto jasno in zato smo tudi vsi tukaj, da bomo Dom peljali v dobro prihodnost. Vsak človek ima svoje misli, vsak misli zase in lepo je tako. Treba pa je razumeti, da ima vsak svoje korenine in svoje občutke, emocije in vsak tudi nekaj drugega čuti. Meni je važno, da se razume, da je vsak človek enkraten in da istočasno vsi hočemo najboljše za Dom v Tinjah.

Kakšno mesto in kakšen pomen ima združenje slovenskih duhovnikov Sodaliteta zdaj v Domu v Tinjah?

Jože Valeško: V bistvu se ne bo nič spremenilo. Duhovniki se bomo še naprej zbirali na kvatrnih sestankih tukaj. Čutimo, da naš dom ostaja tukaj, ne samo po imenu. Ne vidim bogve kakšne spremembe. Privolil sem, da res ostane kontinuiteta. Ko sem pred dvema letoma postal predsednik Sodalitete, je moja naloga ta duhovniška skupnost. Mislim, da mi je mar zanjo. Tudi za nas duhovnike, ki se staramo. Važno mi je, da Sodaliteta ostane duhovniška skupnost tudi v teh izjemnih časih, ko se vsi staramo.

Anton Rosenzopf-Jank: Tudi s tem načinom vodenja želimo pokazati pomembnost sodelovanja duhovnikov in laikov.

Jože Valeško: Omenil bi rad še to: žlahta je različna, zame pa je namig Svetega Duha, da je Mija Janesch vnukinja Vinka Zwitterja, ki je bil eden glavnih pobudnikov za udejstvovanje laikov v Katoliški cerkvi in ki se je trudil za Katoliško akcijo. Tako sem bil zelo vesel, da se je javil nekdo, ki je tudi del tradicije. Dom ni le tradicija duhovnikov, temveč tudi tradicija laikov.

Dom v Tinjah je bil vedno odprta hiša za obe narodni skupnosti na Koroškem. Kako bo to v prihodnje?

Jože Valeško: Ut et semper – tako kot do sedaj.

Anton Rosenzopf-Jank: S tem, da smo vsi tukaj, tako vodstvo kot tudi sooblikovalci, dvojezični, imamo dober predpogoj. Dvojezičnost je nekaj dinamičnega in se razvija naprej. Včasih pri tem vidimo samo bojazni, ravno s strani slovenske narodne skupnosti. Mi bi radi bili hiša, kjer vidimo tudi priložnosti. Kjer skušamo iskati tudi nove pristope, kako ta dar, tako kulturni, duhovni kot jezikovni, razvijati naprej in ljudi spodbujati k temu, da to, kar so, živijo in da so odprti tako za dvojezičnost kot tudi za odnose do drugih narodov in religij.

Mija Janesch: Mislim, da je tudi lepo in važno, da bodo izobraževalne ponudbe ostale v obeh jezikih. To je ena dimenzija. Druga je, da je vodstvo dvojezično in bo tudi tako ostalo, tretja dimenzija pa je, da živimo dvojezičnost v tej hiši. To je po mojem največja dimenzija: da to ni le naša ponudba, temveč da to sami tudi s ponosom in veseljem živimo.

Jože Valeško: Važno je tudi, da se mi, koroški Slovenci, poslužujemo Doma v Tinjah. Vedno manj ljudi je, ki se prijavljajo na slovenske prireditve. Tudi zato je dobro, da škofija priznava Dom in dvojezičnost, s čimer pokaže, da je slovenščina dejansko eden od dveh jezikov v škofiji. Da to ni nekaj nepomembnega, ampak je enakovredno in na isti ravni. Zato sem zelo vesel, da se je škofija odločila, da to prevzame in podpira, da bo šlo naprej.

Dom v Tinjah je bil vedno odprta hiša tudi za Slovence iz Slovenije in po svetu. Kako bo s tem v prihodnje? Bo Dom v Tinjah ostal hiša Slovencev v alpsko-jadranskem prostoru in širše?

Anton Rosenzopf-Jank: Zavedamo se, da je Jože Kopeinig skupaj s sodelavci res zgradil mrežo, ki je izjemna. Želimo jo negovati naprej. Povezovanje bo ostalo ena temeljnih nalog Doma.

Mija Janesch: Najboljši primer je novoletno srečanje, ki bo še naprej vsako leto v Tinjah. Na to smo zelo ponosni in ga hočemo organizirati tudi naprej. Tudi to sta ustanovila Jože Kopeinig in Vinko Zwitter.

Jože Valeško: Če se bodo tudi oni posluževali našega Doma tukaj, bo to ostalo. Trudili se bomo za razne povezave. Povezava s Slovenijo je tudi v tem, da na obisk v Tinje pridejo razne župnije in si ogledajo Dom. Vabimo razne župnije in organizacije iz Slovenije.

V Domu v Tinjah so se seveda srečevali tudi predsedniki Republike Slovenije in Republike Avstrije. Bo Dom hotel to vlogo imeti tudi v prihodnje?

Jože Valeško: Ta prejšnja srečanja so bila tudi srečanja, ki so nastala zaradi določenih političnih dogodkov. Lepo bi bilo, če bi sedanjega predsednika povabili sem, ker tu še ni bil. Hvala za namig, trudil se bom, da bom kaj dosegel.

Kaj je duša Doma v Tinjah? Kaj je tista posebnost hiše?

Anton Rosenzopf-Jank: Posebnost hiše vidim v besedi Sodalitas, ki pove, da gre za skupnost in prijateljstvo. To vidim na treh nivojih: prvič na duhovni ravni, da je Bog tisti, ki ustvarja in omogoča skupnost in povezanost; drugič, da mi ljudje to lahko gradimo in se podpiramo; in tretjič, da celoten svet doživljamo kot eno skupnost in čutimo odgovornost zanj in za skupno dobro.

Jože Valeško: Ko prideš v Dom v Tinjah, čutiš tudi v sami stavbi, da si sprejet, ker te že pri vhodu čaka kava, eno nadstropje višje, v sredini hiše, pa je kapela. To je tudi važno, da je tam večna luč in da ta luč sveti v duše vseh, ki prihajajo sem. Ena naših nalog je tudi, da to ohranimo.

Mnogi vidijo Dom v Tinjah kot hišo slovenske narodne skupnosti. Kaj si vi želite od slovenske narodne skupnosti in od slovenskih vernikov?

Jože Valeško: Da ne govorijo samo, da je to slovenska hiša, ampak da dejansko pridejo sem. Govoriti je ena stvar, udeleževati se programa in se izobraževati v slovenščini pa je druga. To je zelo važna stvar, da naš jezik, našo materinščino, o kateri sicer včasih rečemo, da nam je dragocena, tudi gojimo. Če je ne gojimo, postanemo površni pri besedah. Važno je, da se poslužujemo te hiše in da pridemo sem, na ta kraj, kjer lahko govorimo v slovenščini. Da ta hiša ostane to, kar je bila in kar je.

Anton Rosenzopf-Jank: Moja želja je, da bi skupaj s slovenskimi ustanovami, tako na cerkvenem, gospodarskem, kulturnem kot izobraževalnem področju, tukaj še naprej razvijali dobro sodelovanje, da bi mi kot Dom lahko prispevali svoje k dobremu razvoju in da bi skupaj iskali odgovore na vprašanja časa ter se tako medsebojno podpirali.

Mija Janesch: Želim si, da bi se zavedali, kako ponosni smo, da imamo to hišo kot kraj srečanj, pogovorov in dialoga. Da se tega res zavedamo! To pomeni tudi, da prihajamo sem in si ogledamo, kakšne krasote imamo tukaj, kakšne možnosti nam daje ta hiša in kakšne ponudbe imamo.

Jože Valeško: Te krasote so seveda tudi umetnine v tej hiši. Ta hiša ni sterilna. Ta hiša živi od ljudi. Zaživi pa tudi zaradi vseh umetnin, ki tukaj visijo. Gre predvsem za umetnine naših slovenskih umetnikov in umetnic. Tudi to je eno veliko znamenje: če prideš sem, ne prideš samo v dom izobraževanja, ampak prideš tudi v kulturni dom, v stalno galerijo, tako da se ti duša tudi ob tem lahko dviga.

V javnosti obstajajo mnenja, da je škofija vzela Dom v Tinjah in da to ni več slovenska hiša.

Anton Rosenzopf-Jank: Škofija se je tukaj zelo jasno pozicionirala – rekli so, da hočejo dobro prihodnost Doma prosvete v Tinjah. Pravijo tudi, da je to osrednji dom izobraževanja v škofiji.

Jože Valeško: Seveda je za duhovnike Sodalitete boleče, da Dom v Tinjah ne bo več naša last. Ampak res je zgodovinsko znamenje, da s tem škofija priznava svojo dvojezičnost. Za to je Sodaliteta tudi zelo hvaležna.