Svoje besede ne bom nikdar izpljunil
Andrej Kokot (1936–2012) pesnik, urednik in kulturni delavec, bi bil letos star 90 let
Bile so besede, ki so njegovo osebnost zarisale med zbrane v Drabosnjakovem domu. To so bile njegove v poezijo zlite besede, ki jih je iskal in zgoščeval vse življenje. Pesnik Andrej Kokot, rojen v Zgornji vasi pri Kostanjah je začel zapisovati deportacijo v poezijo, še preden so drugi za to našli besede. Prve verze pa je pisal že kot pastir in so nam znane v zbirki Pastirjevih rajmi. Že nekaj časa ga ni več med nami. Rad bi ga vprašal, kako je zapisal prve verze: s svinčnikom, s črnilom? Kam jih je zapisal: je bil to poseben zvezek ali so to bili prazni prostori na že natisnjenih straneh? Tudi to bi ga vprašal, kako je začel pisati za časopis. Toda tega časa ni bilo.
V Drabosnjakovem domu je bil v soboto, 24. oktobra, literarni popoldan posvečen pesniku Andreju Kokotu ob njegovi 90-letnici. Med zbranimi je bil s svojimi besedami, ki jih je objavljal v pesniških zbirkah. Andrea Zikulnig in Monika Wieser-Zeichen sta med zbrane poslale njegove pesmi tudi v narečju. Užitek je bil poslušati te Kokotove verze, podane. Bili so podani, prav nič prebrani. Na okenskih policah in ob zidu kletne sobe v Drabosnjakovem domu so odmevale te pesmi tudi med razstavljene umetnine pod geslom »Žensko telo«. Med njimi tudi zreducirane skulpture Hanzija Čertova iz Sel. Zadnji dan razstave je bil tudi za dela Simone Pacher in Penelope Ziegler. Med zbranimi je bila tudi vdova rajnega Andreja Kokota Milka Kokot, ki je bila vesela, da »se spominjate mojega Andreja, ki bi bil ponosen, da ga tako počastite«. Tudi sin Vinko z ženo je bil med zbranimi, ter vnuk. Spomin nanj pa je živ tudi v spominski sobi, ki so jo ob dvorani Drabosnjakovega doma posvetili dvema velikima Kostanjčanoma: Andreju Schusterju-Drabosnjaku in Andreju Kokotu. Brez besed je bila ta literarni popoldan Katarina Sima. Njena virtuoznost na kitari je dodala besedam potreben vmesni glasbeni zven.
Pa se potem ob takih trenutkih pojavijo tudi spomini na Andreja Kokota. Zapisati jih je treba, ker mnogo povedo o Andreju Kokotu, pesniku, ki je bil z vsem srcem tudi kulturni delavec in urednik pri enem od takratnih slovenskih tednikih na Koroškem, ki so že pred desetletji pokazali, da beseda »skupno« ni mlatenje prazne slame, kakor bi to Kokot lahko zapisal v Pastirjevih rajmih. Bil je poseben dan, ko so se odpravili na pot v Ljubljano trije koroški slovenski novinarji. Odpeljali so se skupaj na pogovor s takrat vzhajajočo režijsko zvezdo Martinom Kušejem, ki je režiral v Ljubljani. Bili so to Andrej Kokot za Slovenski vestnik, Franc Wakounig za Naš tednik in jaz za Nedeljo. Bili smo skupaj na poti in to poveže. In že prej in tudi pozneje je bilo prijetno stopiti na uredništvo Slovenskega vestnika, tam srečati kulturnega urednika Andreja Kokota, ga prositi za kako fotografijo in kakšen stavek s kakšne prireditve in ugotoviti, za pisalno mizo sedi urednik, njegove besede so dobro shranjene tudi v pesniških zbirkah, kjer so večne in niso že po enem tednu spet nove, stari časopis pa prekrit z novim.
Andrej Kokot je po dolgi, trdovratni in hudi bolezni umrl v ranih urah 7. novembra 2012 v celovški bolnišnici. Od njega se je v mrtvaški veži na pokopališču v Trnji vasi poslovila velika množica. Njegova krsta je stala pod freskami, ki jih je naslikal Valentin Oman. Tudi o njegovem ustvarjanju je Andrej Kokot kot kulturni urednik Slovenskega vestnika mnogo pisal. Iz zvočnika se je slišala Kokotova pesem »Vse je pesem«, ki jo izvajal ansambel Drava.
Andrej Kokot je izdal 20 pesniških zbirk. Izdal jih je, da ohrani spomin na kruti čas izseljevanja. Izdal jih ni zase, izdal jih je, da ta čas ne tone v pozabo. Tudi drugače ni gledal najprej nase, ampak je spodbujal mlade, da začnejo kulturno ustvarjati in objavljati. Tuje mu je bilo deljenje ljudi na levo ali desno. Cenil je vsak kulturni prispevek, pa če se je komu zdel še tako majhen. Vedel je, da so prav ti majhni dragoceni prispevki začetek velikega, ki širi tudi obzorje čez lastni plot. Kokot ni bil v osredju ne kot pesnik, ne kot kulturni delavec in tudi ne kot urednik. Res pa je, da je bil v središču z ogromnim čutom, kako v ozadju spodbujati novo in staro požlahtniti z modernim.
Andrej Kokot tudi kot pesnik ni videl le samega sebe in svojih uspehov kot pesnik. Zadovoljen je bil, če je videl, da ima slovenska literarna beseda svoje mesto tudi v družbi. Ni ostajal doma. Družil se je z nemškimi koroškimi in avstrijskimi pisateljskimi kolegi, prav tako pa zanj meja s Slovenijo na tem področju nikdar ni obstajala. Na pogrebu je Kokotu v spomin povedal prijatelj Matjaž Kmecl, nekaj »bratrskih besed«. Rekel je tudi: »S svojo besedo ostajaš med nami. Bil si pesnik, pesniki pa nikoli ne umrejo.«
Pa se še enkrat vrnimo k besedi. O tej je spregovoril na literarnem popoldnevu ob 90-letnici rojstva Peter Wieser. Dejal je: »Ko prebiramo njegove pesmi, na vsakem koraku naletimo na besedo. Beseda beseda je ena najpogostejših besed v Kokotovi poeziji. Beseda kot sopomenka za jezik je eden od njegovih poglavitnih lajtmotivov. V vseh njegovih pesniških zbirkah najdemo motiv besede oz. jezika, in jezik je za Kokota eksistenčnega pomena.« Nekaj odlomkov, ki jih je Peter Wieser povedal o Kokotovi liriki v predavanju z naslovom »Andrej Kokot, neumorni služabnik besede«, objavljamo na desni strani.
Svoje besede ne bom
nikdar izpljunil.
Če bo sila, jo bom raje nataknil
na konice svinčnikov,
razobesil na obzorje papirjev,
da se v vetru scefra
in strohni v blatu našega časa.
Andrej Kokot
Andrej Kokot, neumorni služabnik besede
Andrej Kokot je pisal verze, ki niso kričavi, ki so samo neskončno žalostni, moreči, težki in trpki, ki so v svoji tihoti in turobnosti predirni.
Prva pesniška zbirka Andreja Kokota Zemlja molči je izšla leta 1969. V naslednjih dvanajstih letih je sledilo še šest samostojnih pesniških zbirk:
Ura vesti (1970), Pesniški list (1972), Čujte, zvonovi pojo (1972), Onemelo jutro (1974), Kamen molka (1979) in Kaplje žgoče zavesti (1982).
V teh letih je izšla tudi zbirka izbranih pesmi Nekje pa pesmi pojo (1976) in nemški prevod izbranih pesmi Die Totgeglaubten (Domnevno mrtvi, 1978).
Naslovi zbirk so tako elegični, otožni, kot so elegične, otožne pesmi.
Andrej Kokot je bil, kot pravi literarni zgodovinar Matjaž Kmecl, »mehka, skoraj otroško preprosta in občutljiva duša. In tako so mu nastajali verzi, ki so nekakšni razboleni, očitajoči vzkliki, kratki, zasopli, patetični; večkrat skoraj kot gesla«.
Pogosti motivi njegovih pesmi so samota, bolečina, ujetost, resignacija, prevara, krivica, groza, molk, smrt, na drugi strani pa se oglašajo tudi teme kot vztrajanje, odpor, protest, krik, zvestoba.
Ko prebiramo njegove pesmi, na vsakem koraku naletimo na besedo. Beseda beseda je ena najpogostejših besed v Kokotovi poeziji. Beseda kot sopomenka za jezik je eden od njegovih poglavitnih lajtmotivov. V vseh zbirkah najdemo motiv besede oz. jezika, in jezik je za Kokota eksistenčnega pomena.
V zbirki Ura vesti beremo v pesmi Moja beseda: Svoje besede ne bom nikdar izpljunil.
V zbirki Čujte zvonovi pojo (1972) spet srečamo besedo, v pesmi Še je v meni moč beremo naslednje stihe: »Še bom prestajal / to tragedijo duše in besede, / ki jo trgajo iz mene / in mečejo /v peklenski ogenj.« V drugi pesmi pa se sprašuje: Le kaj naj storim?
»Ali naj se spet za desetletja/ zakopljem vase in dušim/ svojo besedo in tajim svoj izvor?/ Ali naj pustim,/ da mi do konca scefrajo jezik/ in ga steptajo v zemljo,/ iz katere je zrasel?« Tudi v zbirki Kaplje žgoče zavesti se pojavlja naš motiv. V pesmi Maj je govora o »molčečih besedah srca«. V pesmi To ni več pesem pa beremo:
»Ne, / to ni več pesem, / ne želja,/ niti utrip srca./ To je brezglava čreda/ pozabljenih besed,/ utrujenim dnem spomina/ se umika.«
/…/
Andrej Kokot se je z zbirko Ringaraja nekako začel vračati v otroštvo. Tako so se leta 1996 zgodili Pastirjevi rajmi v kostanjškem narečju, po Matjažu Kmeclu »nekakšna človeška inventura [njegove] vasi, od hiše do hiše, od soseda do soseda.« In istega leta 1996 so izšli njegovi nadvse odmevni spomini na pregon še ne šest letnega fanta in njegove družine, Ko zori spomin. Za obe deli je prejel nagrado Zveznega ministrstva za kulturo za najboljšo knjigo leta: 1996 za Pastirjeve rajme, leta 1999 pa za avtorjev prevod svojih otroških doživetij v pregnanstvu Das Kind, das ich war.
Triletno pregnanstvo in nasilna smrt brata Jožeka v Mauthausnu, ki jih je obdelal v tej knjigi, sta zaznamovala Andreja Kokota za vse življenje. In zaznamovala sta njegovo pesniško delo. Izkušnja nacističnega nasilja, izkušnja preganjanja tja do usmrtitve samo zaradi slovenskega jezika, je Andreja Kokota naravnost prikovala na to svojo slovensko besedo, ki ji je dajal veljavo v svojem pesniškem delu.
Literarni zgodovinar Andrej Leben vidi v Kokotovi edini knjižni izdaji v prozi »ključ za globlje razumevanje njegove poezije«.
Nekaj let zatem je 2001 izšel izbor Kokotovih pesmi pod naslovom Koroški rožni venec. In ko se je že zdelo, da je Andrej presegel svoj pesniški zenit, je leta 2007 izšla njegova zadnja pesniška zbirka Pozabljeno sonce.
In že smo spet pri besedi, namreč pri pesmi Beseda. /…/ S to zbirko se konča Andrejeva večna borba z besedo in za besedo.
Ta pesniška beseda je zbrana v zajetnem zvezku: 2013 pod naslovom Snopi za pozne spomine in 2016 ob avtorjevi 80-letnici pod naslovom Pesmi za moje ljudi.
Peter Wieser