Sredi roba družbe

Skoraj pol stoletja Jože Andolšek živi na Koroškem. Je duhovnik, ki je desetletja dolgo na Slovenski gimnaziji poučeval verouk, vzgajal je mlade in vodil slovensko faro v Celovcu ter maševal za Slovence v Špitalu ob Dravi. Jože, tako kakor ga vsi kličejo, je to, kar je govoril in pridigal, tudi živel. Ni govoril o tem, kako je treba mlade, otroke, družine in farane poslušati – poslušal jih je. Govoril je o revščini v Etiopiji in že pred 40 leti pokazal, da besedam sledijo dejanja, in začel pomagati na licu mesta. Sedaj pa je storil naslednji korak: za eno leto odhaja v Etiopijo, tja, kjer sta revščina in stiska veliki. Nič velikega ne želi storiti tam, samo to, kar mu je najpomembnejše: »Poslušam jih in sem tam. Pomembno je enostavno biti ob njih. Ni treba, da bi jim nekaj razlagal, ampak da imajo občutek, da sem tam. To, da si zraven, da jih držiš za roko – ta stik blagodejno deluje.« Za dve faranki slovenske fare v Celovcu ni bilo težko najti besede ob slovesu. Marica Hartmann je zapisala: »Bil je naš pastir, zdaj pa odhaja kot naš prijatelj! Vedno se je zavzemal in pomagal tistim, ki imajo najmanj, imel vedno vzpodbudne besede, za vsakega nasmeh, tudi, če je včasih bilo zelo hudo.« Marija Malle pa: »S svojo prijaznostjo in ponižnostjo nam je prirasel k srcu. Močno ga bomo pogrešali, ker nas je učil ljubezni do trpečih in ljudi na robu družbe.«

Pater Jože Andolšek odhaja v Etiopijo. Vendar tokrat ne samo za nekaj tednov, temveč kar za celo leto. Pravi, da so ga otroci vedno prosili, če bi lahko ostal dlje, zato je zdaj sklenil, da bo šel k njim za leto dni. Potem ko je bila od leta 2020 do leta 2022 na severu Etiopije huda vojna, je položaj države še hujši. Družine in mladi so mu zelo prirasli k srcu, zato jim tudi želi pomagati, kolikor le more.

Jože Andolšek je zelo poznan misijonar in salezijanski duhovnik tako na Koroškem kot tudi v Sloveniji. Letos je praznoval 75. rojstni dan. Že več kot 45 let živi na Koroškem in je velikodušna ter angažirana oseba. Veliko ljudi ga pozna kot duhovnika, nekateri so ga poznali tudi kot veroučitelja na Slovenski gimnaziji, vsi pa ga poznajo kot prijatelja. Trenutno je že 15 let rektor Slovenskega pastoralnega centra sv. Cirila in Metoda. Tudi za slovensko versko skupnost v Špitalu ob Dravi redno mašuje. V Etiopijo hodi zdaj že več kot 40 let, prvič je bil tam leta 1984.

Kdaj ste bili prvič v Etiopiji in zakaj ravno tam?

Jože Andolšek: Leta 1984/1985 je bila v Etiopiji zelo huda suša in takrat so na ravni celotne salezijanske družbe prosili, da bi pomagali. Tako sem se prvič srečal z Etiopijo in ker je tam naša skupnost salezijancev, so mi pisali, če bi lahko pomagal. Takrat sem prvič prišel v stik z Etiopijo in tam pomagal. Kar mi je tukaj zelo blizu, je to, da sem dijakinje in dijake na Slovenski gimnaziji, kjer sem učil, prosil, če bi vstopili in pomagali. V treh tednih so dijakinje in dijaki zbrali lep znesek in do danes je tako ostalo. Tako bom tudi letos septembra šel v šolo in tam od razreda do razreda prosil za pomoč. Akcija nosi naslov »Topli obrok za otroke v Etiopiji«. To je bilo prvič, ko sem se srečal z misijonskim delom v Etiopiji.

S kom sodelujete pri organiziranju pomoči?

Jože Andolšek: Prišel sem do tega spoznanja, da pri tej pomoči potrebujem strokovnjake. Šel sem na medicinsko fakulteto v Ljubljani in prosil, če bi mi pomagali pri izobraževanju v Etiopiji. Trije profesorji medicinske fakultete so šli na sever Etiopije in sklenili, da bodo mladi zdravniki iz severne Etiopije šli v Ljubljano, kjer bodo specializirali v medicinskih disciplinah. Od leta 2020 do leta 2022 je bila vojna, v kateri je bilo ubitih več kot milijon ljudi, okoli 170.000 deklet in žensk pa je bilo spolno zlorabljenih. Lani je Tomaž Erzar s skupino terapevtov z Inštituta za družino v Ljubljani šel na sever Etiopije, na univerzo v mestu Mekelle, in za pedagoške delavce, redovnice in redovnike ter zdravstvene delavce pripravil seminarje, namenjene žrtvam spolnega nasilja. Dve iz naše župnije, mama Laura in hčerka Noemi Rinaldi, pa se tudi odpravljata v Etiopijo, da bi pomagali sirotam. Kar se tiče medijev, mi najbolj pomaga filmsko podjetje ARTIS, s katerim vsako leto skupaj naredimo film.

Kaj bo v središču vašega dela v letu, ko boste v Etiopiji?

Jože Andolšek: Delal bom z družinami. V tistem misijonu je ogromno družin, ki jih je vojna ranila telesno, duhovno in duševno in se no morejo pobrati. Ko pridem v družino, najprej začutim situacijo, kako živijo. Vsi so zelo zelo revni in se obiska nadvse veselijo. Preden grem, pustim vedno kuverto, v kateri je okoli 10 evrov. Za to so vedno zelo hvaležni. Tam sem vedno v imenu dobrotnikov in vse, kar tam dobim, delim. Nekateri primeri pa so tudi res težki, tam je tudi veliko AIDSA. Na Koroškem in tudi v Sloveniji obstajajo ljudje, ki jim ni vseeno – prispevek pošljejo na moj konto in tako lahko pomagam.

Pišete, da je vojna na severu Etiopije povzročila hudo škodo, prav posebej pa je sprožila nepopravljive travme. Kaj mislite, da ljudje takrat najbolj potrebujejo oz. kako se vi z njimi srečujete?

Jože Andolšek: Poslušam jih in sem tam. Pomembno je enostavno biti ob njih. Ni treba, da bi jim nekaj razlagal, ampak da imajo občutek, da sem tam. To, da si zraven, da jih držiš za roko – ta stik blagodejno deluje. To se mi zdi zelo pomembno. Vedno pa mi pravijo: »Ostani tukaj, prosim. Kdaj spet prideš?« In zdaj sem končno rekel: »Da, pa pridem in bom z vami delal.« In to je ta bližina, da si ti z njimi in jih poslušaš in te slišijo. Ta prisotnost je najbolj pomembna. Potem pa so seveda tudi zdravila in hrana, kar jim tudi prav pride.

Kako vi doživljate Etiopijo? Kakšne so razmere in kako je z revščino? Kaj želite pri tem spremeniti ali izboljšati? Jože Andolšek: Tam, kjer živim, kjer sem, želim enostavno pomagati. Biti zraven. Trenutno teče manjši projekt, kako bi zagotovili mladim, ki zaradi vojne na severu bežijo v glavno mesto Addis Abeba, da lahko obiskujejo šolo. V glavnem bežijo fantje, da jim ni treba iti v vojsko. To je najbolj sveži projekt, pri katerem sodelujem, in naši salezijanci tam iščejo to, da bi mladi lahko kje stanovali in obiskovali šolo.

Zakaj čutite dolžnost pomagati revnim ljudem, prav posebej pa družinam, in kaj vas pri tem najbolj osrečuje? Jože Andolšek: Vse to, kar delam, je kot strast, da mi uspe nekomu pomagati. Zelo uživam ob tem in me osrečuje. Vsem tem mladim salezijanci pomagamo. To pomeni, da so mladi naša ciljna skupina, prav posebej pa revni in zapuščeni. Zelo lepo delo je, da mi ogromno energije in moči.

Neva Kert

Besede dveh farank Jožetu Andolšku na pot

Bil je naš pastir, zdaj odhaja kot prijatelj!

Pater Jože Andolšek je dolga leta z veliko vnemo in ljubeznijo vodil slovensko faro v Celovcu. Številni farani ga spoštujemo, saj nam je s svojo prijaznostjo in ponižnostjo prirasel k srcu. Močno ga bomo pogrešali, ko bo jeseni odšel na misijonsko delo v Etiopijo. Jože dosledno živi, kar nas uči vera – pristno ljubezen, predvsem do trpečih in ljudi na robu družbe. Poznam ga tudi kot dobrega kolega, saj sva skupaj dolga leta poučevala na Slovenski gimnaziji. Že takrat se je z veliko vnemo zavzemal za podhranjene in trpeče v Etiopiji. Rad ima otroke, odraščajoče in odrasle ter še posebej bolne, stare in pomoči potrebne, ki so v veliki stiski. Zelo dobro zna prisluhniti trpečim in jih tolažiti. Kako lepo zbira okrog sebe ministrantke in ministrante, najmlajše do odraslih. Vedno si vzame čas, da obiskuje bolnike in ljudi, ki imajo težave, pa čeprav je sam pogosto utrujen ali celo izčrpan. Zares čuti v sebi to poslanstvo, da se z vso dušo in srcem zavzema za pomoči potrebne. Zadnja leta stiska trpečih v Etiopiji zaradi vojne postaja vse večja. Zato razumem Jožeta, da ga je njihova bolečina tako ganila, da hoče deliti svoje življenje z njimi in jim prinašati tolažbo in upanje. Njega pa ravno trpeči osrečujejo s svojo hvaležnostjo. Jožetu želim veliko zdravja, energije ter božjega blagoslova pri skrbi za podhranjene in trpeče v upanju, da se bo po enem letu zdrav spet vrnil k nam.

Marija Malle, faranka in kolegica na Slovenski gimnaziji

Pater Jože je človek z velikim srcem, ki ga bomo v naši fari zelo zelo pogrešali! Bil je naš pastir, zdaj pa odhaja kot naš prijatelj! Vedno se je zavzemal in pomagal tistim, ki imajo najmanj, imel vedno vzpodbudne besede, za vsakega nasmeh, tudi, če je včasih bilo zelo hudo. Vedno je imel odprto uho in srce za tiste, ki so imeli skrbi, bil je velikodušen, prijazen in zgleden v veri. Veliko skupne poti smo prehodili: od krsta do prvega svetega obhajila, ob birmanskem pouku, raznih praznikih v farah, ki so bili vedno zelo lepi in polni mladih src! S prisrčnimi čestitkami se je vedno spomnil posebnih dogodkov – rojstnih dni, opravljenih izpitov, mature – ministrantov ali pa naših faranov. Prelistali smo celotno knjigo naše fare in prišli skoraj do zadnje strani. Odpre se ti nova knjiga, v kateri boš lahko popisal svoje življenje v novem svetu v Etiopiji. Naj te Bog spremlja! Tvoji farani bodo s tabo v molitvi.

Marica Hartmann

Zahvalna sveta maša z Jožetom Andolškom bo v nedeljo, 20. septembra 2026, ob 9. uri v cerkvi sv. Egidija v Celovcu.