Ko so januarja preteklo leto Marija Gruškovnjak, Jože Kopeinig in Pavel Zablatnik določili temo Novoletnega srečanja 2021: Človek v času digitalizacije in med drugimi izzivi, še niso mogli vedeti, kako zelo aktualna bo ta tema. In kako drugačno bo srečanje. Po spletu so se tokrat lahko povezali Slovenci z vsega sveta. Vse je na začetku pozdravila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch.

Miha Dolinšek o filmu med koroškimi Slovenci

»Iskrica« gre v naslednjo generacijo

Vincenc Gotthardt je Miha Dolinška imenoval »koroškega filmskega vizionarja«. Tema pogovora med njima je bil Dolinškov filmski projekt »Iskrica«, s katerim je v preteklih letih dosegel blizu 500 dijakinj in dijakov na Slovenski gimnaziji in tudi drugih šolah. Z njimi je posnel nešteto kratkih filmov na različne tematike. V središču vsakega filma pa je ostala ena konstanta: v filmu je igral glavno vlogo vedno slovenski jezik. Miha Dolinšek je s tem svojim navduševanjem mladih za film tako mimogrede posredoval, kako je mogoče tudi s filmi v slovenskem jeziku prejeti visoka odlikovanja in napolniti največjo koroško kinodvorano, Cinecity v Celovcu.

Edino, kar je Mihu Dolinšku žal, je to, da ni mogel ustreči vsem mladim, da bi posneli lasten kratek film. Preveč jih je želelo sodelovati, sam pa je bil vedno vprežen v različne filmske projekte doma in po svetu. A najprej poglejmo, kako je sploh prišlo do tega uspešnega filmskega projekta Iskrice.

Za to je potreben pogled čisto na začetek Dolinškovega filmskega dela. Ko je Miha Dolinšek začel razmišljati o filmskem ustvarjanju v slovenski narodni skupnosti na Koroškem, je treba vedeti naslednje: začeti je moral čisto od začetka. Nikjer ni bilo kake kamere in tudi ni bilo ljudi, ki bi imeli izkušnje s filmom.

Iz leta 1981 obstaja zapisnik Društva Rož-Podjuna-Zila, ki ga je podpisal tudi Miha Dolinšek. Tam je v delovnem načrtu na področju filma zapisano tudi naslednje: »Posneti prvi slovenski igrani film na Koroškem« Ta načrt je bil uresničen nekaj let pozneje s filmom »Tevžej«, ki ga je Miha Dolinšek posnel z mladimi amaterskimi igralci iz slovenske narodne skupnosti v režiji Marjana Štikarja. Pri tem filmu si je Miha Dolinšek privzgojil spet nekaj več tehniškega in umetniško ustvarjalnega kadra. Kratkim filmom z mladimi filmskimi ustvarjalci (Stefan Hafner, Andrina Mračnikar) je sledila igrana dokumentacija »Backup – slovenska beseda na Koroškem«.

Preden je Miha Dolinšek spregovoril o multimedijskem projektu Iskrica, je še tako mimogrede omenil televizijsko nanizanko Mihec in Maja. Potem pa je prešel na Iskrico. Izhodišče je bilo, da bi mladi spoznali film kot umetniško izrazno sredstvo in ob profesionalni podpori pripovedovali svojo zgodbo v mediju, s katerim odraščajo. Predvsem pa gre pri tem filmskem ustvarjanju za to, da postane slovenščina (dvojezičnost) samoumevni izraz v multimedijski komunikaciji. Za Miha Dolinška je pomembno: Pri mladini mora priti v asociacijah s slovenskim jezikom do zamenjave perspektive: ne »moram« ampak »hočem«.

Čas se spreminja, digitalni mediji postajajo raznolikejši. Miha Dolinšek je Iskrico spet nadgradil. Marca 2021, v Dolinškovi 40-letnici dela za film na Koroškem, gre Iskrica v naslednjo generacijo. Takole pravi: »Projekt ISKRICA – Next Generation naj bi otroke in mladino dvojezičnih razredov Koroške motiviral, da bi svoje lastne ideje / zgodbe pripovedovali z digitalnimi kamerami / kamerami mobilnih telefonov; tako bi bolje razumevali medije, ki jih uporabljajo v vsakdanjiku – in vse skupaj v slovenščini.« Gre za posredovanje medijske kompetence, ki se kaže v povišani sposobnosti zaznavanja, kritični distanci do vsebin in suvereni uporabi tehnike. Ciljna skupina pa so učenci in učenke dvojezičnih razredov na Koroškem – ljudske, glavne, nove srednje šole, nižje gimnazije, višje šole in privatni interesenti.

Hanzi Tomažič o digitalizaciji

Danes se učiti za jutri

Hanzi Tomažič je doživel že nekaj tinjskih Novoletnih srečanj, »a tako vesel in tako radostno razpoložen še nikoli nisem bil, saj je to res vseslovensko srečanje,« na njem pa so priključeni udeleženci iz Argentine, Švedske, Bosne, Slovenci v Italiji in Slovenci v Sloveniji – »vsi smo en korak oddaljeni, en klik oddaljeni od te prireditve, kot vsak udeleženec z Zilje, Roža in Podjune.« In tako je bil Hanzi Tomažič takoj sredi svoje tematike: digitalizacija. »Iz te izkušnje se lahko samo učimo,« a ve, da je strah pred novim pri teh razpravah zelo prisoten. »Posledica tega je, da preveč pozornosti posvečamo tehniki, premalo pa razmišljamo, kaj ti naši novi vseprisotni pomočniki – ki niso nič kaj drugega – pomenijo za način, kako živimo, kako delamo, kako komuniciramo.«

V svojem predavanju je Hanzi Tomažič zavrtel ganljiv film, ki ga je posnel ob škofovem posvečenju pred enim letom. »Kdo bi si mislil, da je bilo to za dolgo časa zadnje veliko rajanje, sproščeno druženje, zadnje množično petje, zadnjič do konca napolnjena celovška stolnica? Čez noč je po stalo samo po sebi umevno, kar si še prej v nastavkih nismo mogli predstavljati: video konference, maše po spletu, home-office, učenje na daljavo, pogovori s starimi starši po socialnih omrežjih. Kot vidite, ima to vse veliko opraviti z našimi novimi pomočniki, z našo temo, ki jo imamo danes v središču tega dneva. Ne morem si predstavljati, kako bi ta čas preživeli, kako bi živeli, če vsega tega ne bi imeli.«

Ne bomo ustavili procesa digitalizacije. Gre bolj za to, da sferi digitalnega dodajamo komponento, ki jo zmore samo človek.

Hanzi Tomažič

Ko vidimo, kako vse bolj krhka postaja medsebojna solidarnost in medsebojno razumevanje, ki smo ju čutili v prvih tednih, je tem bolj pomembno, »da ohranimo večjo družbeno pripoved, kaj ta čas pomeni za nas in kaj za nas, za naše družine, za našo skupnost, za naš narod. En mogoči nastavek je, da si drug drugemu pripovedujemo, kaj smo se naučili v tem letu. Okoli velike noči smo v podjetju ilab crossmedia bodrili ljudi, da sodelujejo v akciji Danes se učiti za jutri.« Hanzi Tomažič je povedal, kaj se je sam naučil: ima nov odnos do domačega kraja; sredi leta je po operaciji očesa dobesedno odkrival naravo z novimi očmi in pri tem odkril radost, ki nastane pri nabiranju gob; z ženo imata sedaj dve hišni mački. »Kaj ima to opraviti z digitalizacijo? Nič, hkrati pa vse.« V tem času je tako lahko uresničeval življenjski model, ki si ga je zastavil pred tremi leti, ko se je po 37-ih letih dela na Nedelji odločil za novo poglavje. »Pri tem pa, tako sem takrat zapisal, bi rad spremljal koroške Slovence, pri izzivih digitalizacije.« In res: letos lahko z ženo doma iz Št. Vida spremljata in sooblikujeta volilni boj v treh koroških občinah. »Vsem je jasno: tokrat ne gre brez digitalne poti. Tako volilno gibanje postane mala šola digitalnega učenja. Ne čisto brez veselja.« Tehnologija kot taka ostaja s svojim nenehnim in hitrim razvojem stalen izziv. »Ne bomo ustavili procesa digitalizacije. Gre bolj za to, da sferi digitalnega dodajamo komponento, ki jo zmore samo človek. Potem bomo ob koncu morda tudi na digitalne pomočnike lahko gledali z večjo sproščenostjo in bomo v njih videli zaveznike za bolj uravnovešeno in zdravo življenje.«

Aleš Maver o Evropi na razpotju

Da so delitve na evropski celini zgodovinsko gledano veliko bolj stalnica kot posebnost, je dejal Aleš Maver in se osredotočil posebej na Belorusijo. Vznik beloruskega demokratičnega gibanja je »upor mladih, izobraženih ljudi, ki so v senci avtoritarnega režima vzniknili in jih zdaj seveda ta režim utesnjuje, zato so ti protesti tako trdoživi, tudi v Minsku je bilo vmes minus 25 stopinj, pa so še vedno bili protesti.« Maver je povedal, da je večina teh mladih ljudi rusko govorečih, »ampak so na sredi te poti odkrili posebno belorusko istovetnost, kar se vidi v renesansi belo-rdeče-bele zastave in pa tudi v tem, da je po zadnjem popisu prebivalstva, delež tistih, ki so v Minsku navedli beloruščino kot vsakdanji jezik, zelo povečal.« Maver ni optimističen: »Tudi če bi se rešili Lukašenka, ostaja nerazčiščen odnos z Rusijo, ki lahko stori karkoli. Protestniki so korajžni, a se ne da narediti praktično nič, da bi se temu gibanju pomagalo, celo kaže na to, da ga bo mogoče zatreti.« Belorusko dogajanje je po Mavrovem mnenju podobno slovenskemu tudi v tem, »da ne gre samo za demokratizacijo, ampak gre tudi za tisto, o čemer je govorila ministrica Jaklitsch, torej tudi za nekakšno osamosvojitveno gibanje.«

Klaus Einspieler o Stari zavezi

Klaus Einspieler je odgovarjal na vprašanje: Zakaj kristjani potrebujemo Staro zavezo? »Če bi vprašali nekaj povprečnih katoličanov, kateri je značilni stavek Stare zaveze, bi verjetno odgovorili: 'Oko za oko, zob za zob'. In če bi jih potem vprašali, kaj je značilno za Novo zavezo, bi verjetno rekli: 'Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.'« Stavek: Oko za oko, zob za zob pa pomeni, »da velja pred zakonom vsak človek v isti meri. To v starem veku ni bilo tako samoumevno.« Klaus Einspieler to imenuje humanizacija v Svetem pismu. Ko je pismouk Jezusa vprašal, katera je najpomembnejša zapoved, se je tudi skliceval na osrednje tradicije Svetega pisma Stare zaveze. »Brez ljubezni do Boga se poderejo vse zapovedi. Drugi stavek pa je zapisan v Tretji Mojzesovi knjigi, srcu Mojzesove postave: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Klaus Einspieler je povzel: Stara zaveza nam pomaga razumeti Jezusovo življenje. Stara zaveza je vir inspiracije za umetnost. Stara zaveza nam pomaga, da življenja ne gledamo samo pod perspektivo koristnega. Stara zaveza je včasih kruta, pomaga nam odpreti oči za nasilje, zlorabo oblasti – če se hočemo proti temu boriti, moramo to tudi videti. Stara zaveza nam pomaga pred Bogom izražati svoje življenje, v knjigi Psalmov najdemo svež, sočen jezik. Stara zaveza je pomoč, da znamo ceniti raznolikost v tem svetu, pomaga nam gledati na svet iz raznolikih zornih kotov in nam pove, da moramo resnico iskati iz različnih perspektiv.

Škof Marketz razmišlja o tem, kako biti blizu ljudem in Bogu

Zaupaj Bogu in ljubezni, ki pomaga živeti

Škof Marketz, ki v teh dneh praznuje 1. obletnico svojega škofovskega posvečenja, je za sklep letošnjega Novoletnega srečanja v kapeli Doma v Tinjah daroval sveto mašo.

»Takšne maše še nisem doživel in jo malokdo doživi, samo papež. Papež vedno spet obhaja bogoslužja, ki jim prisostvujejo ljudje z vsega sveta,« je namenil pozdrav številnim rojakom, ki so se vključili v sobotno virtualno srečanje. Škof Marketz je prisostvoval ves popoldan in je ob tem razmišljal: »Kaj je tisto, kar nas povezuje? Da govorimo vsi slovensko in pa – vsaj večinoma – nas povezuje ista vera, ki ni napisana samo v krstnem listu, ampak jo nosimo v srcu. Vsaj tako vas imam v spominu, ko smo se srečavali še tukaj iz obličja v obličje v Tinjah.«

Posebno pa ni bilo samo celotno srečanje, ampak tudi pridiga. Čisto spontano je prišlo do odločitve, da pridigo skupaj v pogovoru oblikujeta referent za Sveto pismo Klaus Einspieler in škof Marketz, kar je v skladu z namenom Novoletnega srečanja, kjer je pomembna tudi izmenjava mnenj.

Vprašanje, ki si ga stavljam, je, kako približati današnjemu človeku Boga.

škof Jože Marketz

»Dejansko danes in predvsem še v kriznih časih, kakor jih doživljamo, vse kroži okrog človeka. Cerkveni ljudje se sprašujemo: Kje pa ostane Bog? Niti v naslovih cerkvenih izobraževalnih ponudb ga ne najdemo več. Nekje sem videl tisti znani oblak, ki ga ustvari računalniški program, če ga naložiš z besedami npr. enega članka. V tem primeru so v program naložili vse članke o pandemiji v največjih avstrijskih časopisih (cerkvenih menda ni bilo med njimi) v teku enega tedna in pogledali, katerih sto besed je najbolj pogostih. In izkazalo se je, da je zdavnaj prednjačila beseda »človek«. Beseda »človek« je bila največkrat zapisana. Med stotimi najpogosteje uporabljenimi besedi ni bilo besede »Bog«. Tudi na tem Novoletnem srečanju je tema »človek«. Gre za človeka v času digitalizacije in med drugimi izzivi. Veren človek pa se sprašuje, kje je Bog. Mi oznanjamo Boga in njegovo blagodejno navzočnost v našem svetu, v našem življenju! Večina ljudi pa ga niti ne opazi! Vprašanje, ki si ga stavljam, je, kako približati današnjemu človeku Boga.«

V prvem berilu smo slišali, da je v Stari zavezi Bog v ta namen pošiljal preroke. Klaus Einspieler je razmišljal o preroku Amosu: »Preden je bil prerok Amos sprejet, je bil že dolgo mrtev. Potrebujemo dolgo časa, da prepoznamo in razlikujemo pravega preroka od lažnega. Tudi zelo veliki preroki Stare zaveze (Izaija, Jeremija …) so zelo trpeli zaradi svoje usode, ker so jih ljudje odklanjali. Skoraj je kriterij preroštva, da prerok ni tako priljubljen, kot si predstavljamo. Da nam pove besede, ki jih nočemo slišati.« A prerok oznanja Boga in ne mlati svojih lastnih problemov. Skorajda je bistvo preroštva, da ga ne spoznaš takoj, meni Einspieler. Škof Marketz je spomnil na škofa Kapellarija, ki večkrat ponavlja, kako zelo ceni oba živeča papeža in označi Benedikta za starozaveznega učitelja modrosti, Frančiška pa za starozaveznega preroka. Skupno jima je, da oba gradita na istih verskih temeljih. »Boli me, da imamo celo v Vatikanu precej ljudi, ki ne spoštujejo ne enega ne drugega in ne cenijo njunih naukov,« kar pa se sklada s tem, da preroka ne spoznajo v tem času, v katerem deluje in govori za Boga.

Da je Jezus to, kar je živel, tudi oznanjal, je izpostavil Klaus Einspieler. »Bil je poosebljeno oznanilo. Jezus včasih ljudem pošteno pove trde in ostre besede – resnico, ki ni za vse zelo vabljiva.« Škof Marketz vsakemu, ki v naši škofiji najavi izstop iz katoliške Cerkve, in vsako leto jih je okoli tri tisoč, napiše pismo, »ga prosim, naj še malo premisli in ga vabim na pogovor. Komaj kdo se zanima za srečanje, mnogi pa odpišejo. Pišejo, da Cerkve, te organizacije in teh ljudi in vsega, kar vedo o njih, ne marajo, izgubili so bližino in to jim več nič ne pomeni. Nekateri izstopajo, ker morajo odšteti previsok denarni prispevek Cerkvi, ki jim ne nudi toliko. Skoraj v vsakem pismu pa piše: 'Ampak vero si bom pa obdržal, vere mi ne morete vzeti, ali sem član katoliške Cerkve ali ne.' V Cerkvi zelo radi pridigamo, citiramo iz tradicije in Svetega pisma in na ta način skušamo razlagati, kdo da je tisti Bog, ki ga nosijo v sebi in ga čutijo. Zelo malo jih nagovorimo, največkrat zaradi tega, ker smo se naučili vse te fraze, s katerimi razlagamo, kar je Božjega. Jezus ni govoril v frazah, ampak so pri njem čutili, da je Božji Sin, ker je tisto, kar je veroval, tudi živel. In v tem je bila oblast, s katero je prepričeval ljudi.« Na vprašanje Klausa Einspielerja o preroški dimenziji v življenju in v čem naj bi bila krška škofija bolj preroška v naslednjem desetletju, je škof Marketz odgovoril: »Mislim, da mora Cerkev in moram jaz zelo natančno gledati na človeka. To, kar sem prej rekel, je morda zvenelo kritično: da je ta svet poln človeka in brez Boga, ampak tega ne vidim tako kritično.« Marketz bi ljudem rad povedal, da jim je blizu in jih skuša razumeti, predvsem pa bi jim rad dal vero, da deluje v vsakem človeku Bog.

Odgovor, kako vršiti preroško službo, ima škof Jože Marketz od 2. 2. 2020 vklesanega na križu, ki ga nosi nad srcem: Deus caritas est. »In če bo v naslednjih letih vsaj nekaj več ljudi spoznalo Boga v ljubezni v vseh njenih razsežnostih, kot je rekel Zulehner, potem sem izpolnil svojo nalogo.«

In še nekaj posebej omenja: »Edina pot Boga v ta svet gre po človeku. Bog pa je že v človeku. V vsakem. Verjemimo to. Dopuščamo, da nas izzove, da nas zbega, da nas zapelje k ljubezni do bližnjega.«

Pripravila Mateja Rihter in Vincenc Gotthardt.