Julia Schaubach, rojena Schnabl, iz Drašč je slovenske besede poslušala že kot otrok. Zares pa je slovenščina vstopila v njeno življenje na Slovenski gimnaziji. Danes je dvojezična ljudskošolska učiteljica, žena in mama. Z možem Christianom ter otrokoma Miro in Nikom živi tam, kjer je sama odraščala. In prav tam skuša tudi naslednji generaciji dati nekaj tega, kar je sama prejela.

Julia Schaubach je človek, ki se stvari loti z vsem srcem. Tako govori o svoji družini, o delu učiteljice, o življenju v Draščah v Ziljski dolini in tudi o slovenščini. »Če nekaj delam, potem s polnim srcem,« pravi. Trenutno je v ospredju predvsem družina. Z možem Christianom, štiriletno Miro in dveletnim Nikom živijo v Draščah, kjer je Julia tudi sama odraščala. Novo hišo, v kateri stanujejo, sta s Christianom načrtovala dve leti, zdaj pa je to njihov dom. Radi kolesarijo, hodijo v gore in preživljajo čas v naravi. Julia ima tudi dva konja in rada pleza, če ji ob dveh majhnih otrocih čas to dopušča. Posebej radi so na planini, kjer imata Mira in Niko veliko prostora in svobode.

Te dni Julia Schaubach praznuje 34. rojstni dan. Od aprila naprej spet poučuje, po počitnicah pa bo poučevala v ljudski šoli v Štefanu. Majhne šole so ji domače, saj je doslej delala na Brdu, v Štefanu in Podkloštru. Njena prva učiteljska izkušnja pa je bila v Kranjski Gori, kjer je v skupnem projektu Koroške in Slovenije eno leto poučevala nemščino. »To je bila res lepa izkušnja. Škoda, da je trajala samo eno šolsko leto.«

Julia Schaubach je rada učiteljica, še posebej rada pa je dvojezična učiteljica. Morda tudi zato, ker dobro ve, da ljubezen do jezika ni vedno samoumevna. Njena materinščina je nemščina. Prihaja sicer iz dvojezične družine, toda doma z njo niso redno govorili slovensko. Jezik je poslušala pri teti, babici in dedku, v ljudski šoli pa je obiskovala dvojezični pouk.

Po ljudski šoli je želela s slovenščino nadaljevati in se odločila za Slovensko gimnazijo v Celovcu. Prva štiri leta je živela v Mladinskem domu. Prav takrat je njen dedek Joz Schnabl, po domače Štuc, sprejel odločitev: z vnukinjo bo odslej govoril samo še slovensko, v ziljskem narečju. »Bil je zelo dosleden. Tudi babico je vedno spomnil, naj z mano govori slovensko. Danes sem mu za to zelo hvaležna.«

Slovenska gimnazija ji ni dala samo jezika. Tam je bolje spoznala tudi koroške Slovenke in Slovence, zgodovino narodne skupnosti in s tem tudi zgodovino lastne družine. »Spoznala sem, da slovenščina v naši družini ni nekaj obrobnega. Je del naše identitete.«

Po maturi je Julia Schaubach študirala slavistiko v Celovcu. Študij jo je vodil v Ljubljano, Ukrajino in Rusijo. Nato se je odločila še za poklic ljudskošolske učiteljice. Študij je začela na Dunaju, vendar se je zaradi dvojezičnosti vrnila na Koroško. »Sama sem ljubezen do slovenskega jezika našla v ljudski šoli. To veselje želim zdaj dati naprej.«

Danes je slovenščina navzoča tudi v njenem družinskem življenju, čeprav Julia Schaubach o tem govori brez olepševanja. Ko je bila noseča, si je predstavljala, da bo z otroki govorila samo slovensko. Potem je ugotovila, da to ni tako enostavno. »Nemščina je moja materinščina in moj emocionalni, moj čustveni jezik. Če bi se prisilila, da govorim samo slovensko, bi z otrokoma verjetno govorila manj.« Zato so našli svojo pot. Z Miro in Nikom bere slovenske knjige, štejejo po slovensko, se učijo besed, zvečer rečejo »lahko noč« in zjutraj »dobro jutro«. Pri tem jo podpira tudi mož Christian. Tudi molitev ima v njihovem domu svoje mesto. Julia Schaubach že od približno desetega leta starosti v domači cerkvi bolj ali manj redno bere slovenska berila in prošnje. Danes z otrokoma moli tudi po slovensko. Z Miro je pred spanjem molila »Sveti angel, varuh moj«, pri Julijini mami pa se pred kosilom po slovensko pokrižajo. Vera in jezik sta tako navzoča v majhnih stvareh vsakdana.

Za prihodnost si Julia želi predvsem zdravja za svojo družino. Kot učiteljica pa upa, da se bo veliko otrok še naprej odločalo za dvojezični pouk. In morda bosta nekoč tudi Mira in Niko rada govorila slovensko. »Želim si, da bo slovenščina vedno imela svoj prostor na Koroškem.«

Pri Juliji Schaubach ga zagotovo ima. »Slovenščina mi je zelo pri srcu,« pravi.