Ko bo v nedeljo skupaj z drugimi spet glasbeno sooblikovala sveto mašo v slovenski fari v Celovcu, bo Marta Butalaznova počela nekaj, kar jo spremlja že vse življenje. S petjem in glasbo bo povezala ljudi in Boga. Za orglami ali pred zborom se počuti doma. Toda njena zgodba ni le zgodba o glasbi, je tudi zgodba o veri, družini, pripadnosti in hvaležnosti.

Pred devetimi leti je Marta Butalaprišla na Koroško iz Črnega Vrha nad Idrijo. Nekaj let je živela ob Baškem jezeru v Ločah, pozneje pa se je preselila v Celovec. Prva leta niso bila vedno lahka. »Prva tri leta sem bila skoraj vsak konec tedna doma v Sloveniji, ker tukaj še nisem imela svoje družbe,« pripoveduje. Velik preobrat se je zgodil leta 2019, ko se je preselila v Celovec in našla tudi pot v slovensko faro. Danes je žena, mama šestmesečnega Pavla, teologinja, organistka, vzgojiteljica in nepogrešljiva sooblikovalka farnega življenja v župniji Svetega Metoda in Cirila v Celovcu. »Tukaj dobim družbo. Začutim pripadnost. Začutim, da sem dobrodošla. Zaradi tega veliko lažje ostaneš in poganjaš korenine,« pravi. Še danes se spominja svojega prvega stika s slovensko faro. Zanj je poskrbela Katja Križnar, s katero sta v času korone začeli skupaj prepevati. Predstavila ji je slovensko faro in Evo Ogris. »Že štirinajst dni pozneje sem prvič orglala pri sveti maši,« se nasmehne. Danes odkrito pove: »Brez slovenske fare ne vem, kako bi se obrnilo. Morda bi se vrnila v Slovenijo in bi se vsak dan vozila v službo. Tukaj pa sem našla skupnost.«

Ko govori o svojem življenju danes, v ospredje postavi družino. Z možem Nejcem sta pred pol leta postala starša. V njuno življenje je mali Pavel prinesel veliko veselja, odgovornosti in predvsem ljubezni. »Zaenkrat imava enega otroka. Upam, da bo Pavel dobil še kakšnega bratca ali sestrico,« pravi Marta Butala z nasmehom. Pomembno ji je, da bi sin odraščal v ljubečem domu, kjer bi bile vrednote pomembnejše od uspehov in kjer bi se naučil spoštovanja, hvaležnosti in odgovornosti. Pri tem ima posebno mesto vera. »Odraščala sem v zelo verni družini. Starši in babica so nam vero predajali predvsem z zgledom.« Ob zimskih večerih so skupaj molili rožni venec, prebirali svetopisemske zgodbe in skupaj molili večerne molitve. Tudi danes skušata z možem ohranjati družinsko molitev. »Vesela sem, da sva ohranila navado večerne molitve in branja svetopisemskih zgodb.« Pomembno mesto ima tudi glasba. »Z možem rada skupaj prepevava, posebej taizejske pesmi.« Tudi mali Pavel je že del tega družinskega verskega življenja. »Zelo rad je z nama na taizejski molitvi v Pastoralnem centru.«

Vera pa ji ni prinesla le notranje opore, ampak tudi življenjskega sopotnika. »Krščansko življenje me je pripeljalo na pot moža Nejca.« Spoznala sta se leta 2014, ko je vodila Kočevski mladinski pevski zbor, katerega član je bil tudi Nejc. Ljubezenska zgodba se je začela nekaj let pozneje, danes pa ju povezuje družina. Ko Marta Butala pripoveduje o otroštvu, hitro postane jasno, od kod črpa svojo odprtost do ljudi. Odraščala je kot druga najstarejša med dvanajstimi otroki. »Velika družina je velik blagoslov. Ne samo kot število bratov in sester. Pomnoži se vse,« pravi. Otroci so se učili skrbeti drug za drugega. »Oče je vedno rekel: Ti moraš vzgojiti prve tri, potem pa bodo ti vzgajali ostale.« Danes so sorojenci razpršeni po različnih poklicih, od gozdarstva in mehanike do vzgoje, izobraževanja in zdravstva, vendar ostajajo močno povezani. »Vedno se lahko obrnem na brate in sestre. Kadarkoli. Sredi noči, sredi dneva ali na praznik,« pravi Marta Butala. Najmlajši brat je star štirinajst let, sama pa pri sedemintridesetih letih še vedno čuti močno povezanost z družino. »Včasih se samo pogledaš in že veš, kaj drugi misli. To je bogastvo družine.«

Glasba jo spremlja že od mladosti. Čeprav je izobražena teologinja, se sama opisuje kot glasbeni samouk. S štirinajstimi leti se je odločila za igranje orgel. Veliko spodbudo ji je dal domači župnik Srečko, ki je podpiral glasbeno izobraževanje mladih. »Če ne bi bilo njegove podpore, danes verjetno ne bi igrala orgel,« priznava. Kot študentka je orglala v številnih slovenskih župnijah, od Dolenjske do Kočevskega in Bohinja. Posebno dragocene izkušnje je pridobila kot voditeljica študentskega zbora v Ljubljani, kjer je vsak teden pripravljala glasbo za bogoslužja. »Ogromno sem se naučila o ljudeh, glasbi in liturgiji.« Med najlepšimi spomini na Koroškem izpostavi lansko birmo v slovenski fari, ko je vodila pevski zbor. »To je bilo čudovito doživetje. Ko pevci zares sledijo in lahko skladbo interpretiraš tako, kot jo čutiš, je to nekaj posebnega.« Marta Butala je prepričana, da ima cerkvena glasba posebno moč. »Pri petju v zboru človek doživi nekaj posebnega. Skupnost naredi svoje in molitev naredi svoje. Ko so srca povezana, nastane nekaj lepega. Ni zastonj rek, da kdor poje, dvakrat moli.«

Pred prihodom na Koroško je delala tudi pri Založbi Družina in pisala članke za revijo Najst. Danes jo bogati predvsem delo z mladimi na primer kot vzgojiteljica na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru v Rožu. »Delo z mladimi ti vsak dan prinese vrečko presenečenja,« pravi. Obenem opaža, da imajo današnji otroci in mladi pogosto premalo stika z najmlajšimi. »Ko vidim mlade, kako veseli so, ko lahko držijo Pavla v naročju, se mi zdi to velik zaklad.« Koroška ji je medtem postala drugi dom. Navdušujejo jo gore, jezera in bližina narave, ki jo spominjajo na domači kraj. »Ko stopiš iz službe, si skoraj takoj v naravi. To je nekaj zelo dragocenega.« Rada ima tudi staro mestno jedro Celovca in urejenost mesta.

Ko Marta Butalagovori o prihodnosti, ostaja preprosta. »Zdravje je na prvem mestu.« Z možem si želita ustvariti dom v Celovcu ali okolici, povečati družino in dobro vzgojiti svoje otroke. Veliko pa ji pomeni tudi prihodnost slovenske fare. »Vesela sem, da imamo svojo zakonsko skupino in da smo dobrodošli. Želim si, da bi slovenska fara tudi v prihodnje ostala odprta za mlade in mlade družine. Hvaležna sem, da sem tukaj in da se lahko počutim tako dobro in sprejeto.«