Šmarnice. Ta beseda ima za Marijo Zidej poseben zven. To je spomin na dolgoletnega župnika Vinka Zaletela, ki je začel s šmarnicami leta 1957. Sedimo za mizo njene kuhinje v Vogrčah in prišel je tudi Rudi Kontschitsch. Marija Zidej začne pripovedovati: »Najprej bi rada omenila, da je šmarnice vsa leta nazaj pripravljal večinoma Rudi Kontischitsch, njemu pa je stala ob strani kar cela vrsta oseb.«

Oba se spominjata, ko sta bila še otroka in sta hodila z vsemi drugimi otroki na vasi k šmarnicam pred Marijin oltar. Spominjata se, kako so otroci dobili knjižico in vsak dan, ko so maja hodili k šmarnicam, dobili v njo nalepljeno znamko. In če si imel vse znamke nalepljene si dobil konec maja »eno večjo pobožno sliko«. Rudi pravi: »Da si ja šel. To je bila motivacija, saj nismo imeli kaj drugega.« Šmarnice, tako pravi Marija Zidej, »so bile edina možnost, da smo imeli kontakt do drugih v vasi tudi med tednom.«

Tako Marija kot tudi Rudi ugotavljata, da so bile nekoč šmarnice nekaj drugega, kot so danes. »Veliko se je spremenilo,« pravita. Včasih je bilo tako, da je bilo več mladih pri šmarnicah. »Kot mladostniki smo bili veseli, da smo se pri šmarnicah srečali, da smo v vas prišli in malo poklepetali, drugih možnosti za srečanje ni bilo.« Za šmarnice je bil tedaj odgovoren duhovnik in že v šoli nas je učil pesmi, ki smo jih potem v cerkvi prepevali. Župnik je otroke kot veroučitelj že v šoli motiviral, da so potem šli k šmarnicam. Marija Zidej pa se spominja tudi svojega očeta Miha Lubasa, ki je skoraj vsak dan orglal pri šmarnicah.

Danes šmarnice oblikujejo drugače. V Vogrčah jih oblikujejo laiki. Obiskovalcev je okoli deset oseb. Mladine pri šmarnicah skoraj ni in tudi orgle so »tihe«. Marija Zidej vidi težavo v tem, da je »mladina danes z vsemi termini kar malo preobremenjena«. Rudi Kontschitsch in Marija Zidej pravita, da pri šmarnicah molijo rožni venec, v katerega se vključijo razne osebe, ki ga molijo naprej. Vsak dan preberejo odlomek iz letošnjih šmarnic, ki so posvečene Janezu Pavlu II. z naslovom »Ves tvoj«. Zaenkrat bere vsakdanje besedilo Marija Zidej, a ne bi bilo težave, če ona kdaj ne bi mogla, bi pa kdo drug bral. Pri šmarnicah molijo tudi litanije in zapojejo kako Marijino pesem. Rudi Kontschitsch pravi, da je lepo, da pri šmarnicah pojejo stare Marijine pesmi, in pokaže na leta 1956 izdano knjižico v Mohorjevi založbi z naslovom »Marijo častimo«. In jasno je tudi bilo, kdaj se poje kakšna Marijina pesem. 1. maja so peli »Spet kliče nas venčani maj«, zadnji maj, na zaključku šmarnic pa »Vse prepeva …« Da in tudi to se je zgodilo v prejšnjih časih, da je župnik Vinko Zaletel, »čeprav ni imel največjega glasbenega talenta, pri pesmih zraven dirigiral,« pravi Rudi Kontschitsch.

Šmarnice pomenijo Mariji Zidej veliko. Na eni strani, »ker pojem v cerkvenem zboru in rada prepevam Marijine pesmi, tudi Marijo častim in mi to veliko pomeni, predvsem, pa je zame pomembno, da to lepo majniško pobožnost šmarnic ohranimo. Moliti rožni venec doma ali ga moliti v skupnosti, je nekaj drugega.« Rudi Kontschitsch pravi, da ima potrebo, da gre k šmarnicam in prav tako tudi ob nedeljah v cerkev. »Prav je, da počastimo Mater božjo. To sem dobil od staršev v srce položeno in tako mi je ostalo, čeprav se je čas spremenil.«

Če šmarnic kdaj ne bi bilo več, vprašam, kaj bi bilo. Marija Zidej: »To bi bilo žalostno. Tega si ne morem predstavljati in tudi nočem na to pomisliti.« Rudi Kontschitsch: »To bi bila izguba dolgoletne ljudske pobožnosti.« Kako zelo postanejo šmarnice nekaterim del njihovega življenja, je opisala gospa v Vogrčah, ko se je vprašala: »Kaj pa bomo sedaj junija delali?«

Da, Marija Zidej in Rudi Kontschitsch nimata tega problema, kaj bosta po letošnjih šmarnicah delala, zato je poskrbljeno. Oba imata dovolj dodatnih služb, v katerih središču je vedno tudi delo za vas Vogrče, za društvo, za upokojence, priprave na pustnijo … Da bi bilo vse to ob vnukih in pravnukih preveč. Nikakor, saj pravita: »Vsak dela, kar more.« Nekaj časa vsako leto ostane tudi za šmarnice.