Ko stopiš na vrt dedka in babice na Moščenicah v župniji Bilčovs, te tam pričaka nekaj nepričakovanega. Na leseni hišici stoji zvonik z zvonom, ob njem plapola belo-rumena zastava krške škofije. Nekaj korakov stran stoji še manjša lesena hišica, »farovž«. Kar je bilo nekoč preprosta vrtna uta, je danes postalo majhna cerkev. To je svet sedemletnega Alexandra Schellandra.

Alexander Schellander obiskuje ljudsko šolo v Bilčovsu. Že odkar se spominja, ga privlačita cerkev in duhovniški poklic. Medtem ko drugi otroci sanjajo o poklicu gasilca, policista ali nogometaša, Alexander brez oklevanja pove: »Ko bom odrasel, bom postal župnik!« Njegova igra ni le kratkotrajna otroška domišljija. V »svoji leseni cerkvi« ima skoraj vse, kar najdemo tudi v pravi cerkvi: oltar, mašne knjige, slike, sveče, kadilo in zvon, ki ga lahko pozvoni z vrvjo v zvoniku. Z velikim spoštovanjem obleče duhovniška oblačila, bere iz bogoslužnih knjig, poje cerkvene pesmi in presenetljivo dobro pozna mašne molitve. »Zelo mi je všeč služba duhovnika,« pove s preprosto otroško iskrenostjo.

Njegova ljubezen do Cerkve se ne konča pri igri. Alexander redno obiskuje svete maše skupaj z dedkom, babico, mamo Claudio in družino. Družina ga vodi v Bilčovs, v Št. Janž in tudi v druge cerkve. Vera, molitev in bogoslužje so zanj del vsakdanjega življenja. Že desetletja vsa družina pomaga pri mežnariji ter drugih opravilih v bilčovški cerkvi in njeni okolici. Tudi Alexander z veseljem pomaga, kjer le more. Čeprav sam zaradi starosti še ne sme ministrirati, že nestrpno pričakuje prvo sveto obhajilo. »Takrat bom lahko tudi jaz ministriral,« pravi z velikim veseljem.

Cela družina njegovo navdušenje spremlja z občudovanjem in ga pri tem spodbuja. Mama Claudia skrbno pomaga pri pripravah vsega, kar Alexander potrebuje v »svoji cerkvi«. Dedek in babica mu z veseljem stojita ob strani, ga spodbujata in mu razlagata številne cerkvene običaje. Tudi širša družina stoji ob njem. Vera je pri njih globoko zakoreninjena. Že več rodov sodeluje pri življenju domače župnije in z veseljem pomagajo tam, kjer je to potrebno. Zato ni presenetljivo, da doma pogosto slišijo misel: »Božje poti bomo hodili.«

Alexander tudi rad in z veseljem sprejema obiskovalce. Ko kdo pride pogledat njegovo cerkev, ponosno razkaže vsako podrobnost. Pokaže sveče, mašne knjige, slike in kadilo ter razloži, čemu je posamezna stvar namenjena. Kadar družina obišče romarsko trgovino ali cerkveno knjigarno – med njegovimi najljubšimi sta kataloška prodaja za cerkvene stvari Ebenhofer in knjigarna Ognjišče v Kranju – vedno poišče kaj novega za svojo cerkev. Vsak predmet dobi svoje mesto. Za Alexandra je pomembno, da je vse urejeno skrbno, natančno in z ljubeznijo. Za svojo cerkev skrbi z veliko odgovornostjo. Čeprav se rad vozi s kolesom in se igra s prijatelji, najraje preživlja čas prav tam. »Dedek in babica sta najboljša!« pravi z nasmehom. Še posebej rad poudari: »Oba vse naredita za svojo družino.« Morda prav zgled domače družine pomaga, da otrok svojo vero doživlja tako naravno in veselo.

Lepo je videti otroka, ki svojo vero živi z odprtim srcem, ki se veseli bogoslužja in želi služiti Bogu. Takšna iskrena otroška vera je dar ne le za njegovo družino, ampak tudi za župnijsko skupnost. Morda prav v takšnih tihih zgodbah rastejo prihodnji pastirji Cerkve.