Celovško polje je dobilo sedaj še literarni spomenik v knjigi »Poljanski Camino« Bojan-Ilija Schnabl je napisal napete zgodbe o tej koroški pokrajini. Zgodbe imenuje »razodetja«, v njih pa se močno opira na zgodovinske vire in sledove slovenske kulture te pokrajine. Hanzi Filipič, glavni urednik Mohorjeve založbe, kjer je knjiga izšla, je o knjig dejal: »Ta knjiga ni samo potopis, ampak je literarni pristop do razodetja zanimive pokrajine.« In še: »To je knjiga, ki prihaja iz srca in je napisana za dušo.« Avtorjeve fotografije so dodatna obogatitev knjige. 

Podnaslov knjige »Poljanski camino« je »Dvanajst razodetij s celovškega polja«. Podnaslov izzove kar dve vprašanji. Prvo vprašanje: Zakaj ste se odločili za svetopisemsko besedo »razodetje« in kako jo zase razlagate in kaj se razodeva v razodetjih? 
Bojan-Ilija Schnabl: Pri literarnih delih, bodisi pesmi, bodisi tudi pri prozi, se naslov pogosto kar sam »vsiljuje«, saj izraža bistveno sporočilo ali vsebino dela. Tako tudi tu. Dolgo sem pisal posamezna poglavja oz. »razodetja« in v nekem trenutku sem imel občutek, da bi rad tematično zbral ta besedila v eni knjigi, ki ima svojo rdečo nit. Opisujem dvanajst resničnih božjih poti po svoji pokrajini, ki mi je krojila identiteto in s katero sem globoko povezan, v kateri sem odraščal. Svetopisemski pojem je po svojem izraz moje povezanosti z našo kulturno zgodovino, saj smo v osrčju Koroške in torej v centru Modestovega pokristjanjevanja.

Vsaka božja pot ima svojo sporočilo ali globoko občuteno odkritje. Bistvo pa je, da so ta sporočila nastala med pisanjem samem. Prav to je ta edinstvena »dodatna vrednost« umetnosti in leposlovja. Seveda so vsa besedila hkrati tudi temeljito rešerširana in v tem sled tudi znanstvenega raziskovanja. Ampak tista iskrica, ki dela iz znanstvenega razmišljanja »razodetje«, je moč umetnosti, ritma in melodije ter lepote jezika samega, kjer se vsebina in globoko spoznanje, po svojem »razodetje«, razkrivata šele med pisanjem. 

Kajti eno je na primer tisti občutek, ki sem ga imel v celovški stolnici in drugo rešerširano znanje o slovenskih sledeh slovenske kulturne zgodovine v mestu. Med pisanjem samem pa so se šele razodele številne »korespondence«, če smem uporabljati pojem svojega ljubljenega francoskega simbolističnega pesnika Beaudelairja. Marija zavetnica štalenska je bila najprej občutek, ki sem ga imel, ko sem nekega trenutka gledal Štalensko goro. »Resnična« je postala, ko sem o njej napisal »razodetje«. O troglavi sohi na Štalenski gori sem dolgo interdisciplinarno raziskoval. Napisal pa sem »razodetje«, ko sem nekega dne z vrha Štalenske gore zagledal goro Triglav ob goreči zori prav v tej obliki, kot je na znanem grbu. Takrat sem imel občutek, da sem našel »gral« slovanskega zgodovinopisja, neomahljiv dokaz, da je bilo na vrhu Štalenske gore svetišče Triglava in je bilo tako pomembno, da ga med pokristjanjevanjem niso uničili. Seveda je to samo občutek, kar nekaj je indicij za to, dokazati tega seveda dokončno ne morem. Se je pa »razodelo«, kot je zapisano.

Drugo vprašanje je seveda pojem Celovško polje. Šele v zadnjih letih je z vašim prizadevanjem stopil v javnost. Ali doline Rož, Podjuna, Zilja te pokrajine niso zajele. Kaj je posebnost Celovškega polja?

Bojan-Ilija Schnabl: To vprašanje mene nagovarja kot znanstvenika in zlasti kot interdisciplinarnega in interkulturnega enciklopedista. V številnih raziskovanjih, tako po arhivih kakor zlasti tudi po terenu in v literaturi, sem lahko dokazal, da gre za živ pojem v lokalnem slovenskem narečju in jeziku, ki ga je povrh tega Zdravko Švikaršič povsem jasno opredelil. Gre za ravnino, to je nižinsko pokrajino med Vrbskim jezerom in Tinjami, oziroma med Štalensko goro in Hrebljami na severu in radiškimi Gurami na jugu. Povsem jasno je to videti z vrha tako Štalenske gore in z Obirja. Z vrha Obirja je desno Podjuna z Vršani, levo Rož, v sredini Celovško polje. 
Zanimivo je le, kako močno so vplivali splošni družbeni razvoj in politične okoliščine, da je šla zavest za to pokrajino povsem v pozabo, saj tudi med Poljanci samimi, ki so v dobri meri zgubili povezavo s svojo kulturno zgodovino. Ni naključje, in to je moje spoznanje, da je bil tretji politični tabor za narodnostne pravice oz. za Zedinjeno Slovenijo leta 1871 vpoklican v Zgornjo Buhljo, ki je le skok od Doline sredi Celovškega polja, kjer je bila mlada slovenska Marijina božja pot. Del odgovornosti za to pa ima seveda tudi »slovenska« znanost sama, ki je v dobri meri bolj sledila obravnavi politične aktualnosti, kot da bi s terenskim delom skušala prispevati k objektivaciji zgodovinskega diskurza. Prav za to sem si prizadeval kot znanstveni urednik Enciklopedije slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, z rezultatom, da si v treh letih, odkar je enciklopedija izšla, nobena relevantna slovenska znanstvena institucija ni prizadevala, da bi resnično recipirala številna nova spoznanja in odkritja, kot so zapisana v Enciklopediji.

Bojan Ilija-Schnabl: Poljanski Camino. Dvanajst razodetij s Celovškega polja. Mohorjeva založba. Celovec 2018. 

Vincenc Gotthardt