Rudi Benetik je spregovoril pri slovesu Franza Aupricha (*8. 11. 1959–+ 6. 7. 2026), »strastnega čebelarja, ki je bil zame mnogo več in sicer: cenjeni prijatelj, izvrstni sogovornik in življenjski sopotnik«. Deset let je od tega, je povedal pri slovesu, ko je Franz Auprich spregovoril v Muzeju Werneja Berga na odprtju njegove razstave »Hemolimfa – kri čebele«. Bilo mu je to takrat v posebno veselje in slast. »S tvojim navdušenjem nad svetom čebelic si razstavljenim delom podaril dodatno razsežnost ter zgradil most med mojo umetnostjo in čudovito naravo, ki nas še danes navdaja z občudovanjem.« V stikih sta bila Rudi in Franz »skoraj vsakih nekaj tednov«. Izjemno razgledan, svetovljanski, moder in strasten človek je bil. Tako ga je označil Rudi Benetik.

Te besede je bilo treba postaviti na začetek spominskega zapisa o Franzu Auprichu, ker povedo zelo veliko o njem, ki se je rodil leta 1959 pri Strgarju v Slovenjah nad Globasnico kot drugi otrok zakoncema Pauli in Juriju Auprichu. Dve leti starejši sestri Katarini in njemu se je dve leti kasneje še pridružila sestra Marija. Življenjske razmere na gori so bile težavne. Oče je zaradi podedovane srčne bolezni kmalu zbolel in umrl. Tako je Franz, star niti šest let, izgubil veliko prezgodaj svojega očeta. Družina se je nato preselila v novi dom v Globasnico. Sestri sta se kmalu odselili in ostal je skupaj s svojo mamo na domačem domu. Pridružila se je še nečakinja Heidi, za katero je bil skrben stric. Leta 2021 je umrla mama in ostal je sam. Od takrat pa je nečakinja Heidi prevzela glavno skrb zanj.

Župnik Slavko Thaler je orisal tudi nadaljnjo življenjsko pot rajnega Franza Aupricha. Že kot dojenček je moral zaradi pljučnice v bolnišnico. Kar kmalu pa so tudi ugotovili, da oči niso zdrave in da je tudi podedoval srčno bolezen od očeta. To pa je bil tudi glavni vzrok, da kljub dobro zaključeni izobrazbi gozdarja ni mogel izvajati svojega poklica. Lotil se je študija biologije, pa ga je zaradi slabega vida moral opustiti. Imel je nešteto operacij na očeh in pred dvajsetimi leti še težko operacijo na srcu.

Že kot otrok je moral redno pomagati doma pri kmečkem delu. Imeli so eno kravo, ki jim je redno dajala mleko za vso družino. Zelo rad je zahajal k Opetniku k teti Greti, kjer je bil njegov drugi dom, saj je leta in leta redno pomagal pri vseh kmečkih opravilih – takrat so delali še veliko ročno. Vpregli so vole in z njimi orali, vozili seno ali drva pod streho. Nikoli ni pojamral, pa naj je bilo delo še tako naporno.

Francej je bil veselega značaja – rad se je nasmejal, rad je prepeval. Sodeloval je pri Mešanem pevskem zboru Peca in pri Moškem pevskem zboru Franc Leder Lesičjak, ki se je pozneje preimenoval v Moški pevski zbor Janez Petjak. Obvezno zanj je bilo vsakoletno slovensko petje pod lipo na Rozalskem žegnanju. Tudi ob drugih prilikah je zelo rad v družbi prepeval slovenske pesmi. Kljub slabemu vidu je rad bral strokovne knjige in se še naprej izobraževal. Zaradi dobrega poznanstva mu je bil španski jezik srčna zadeva in obiskoval je tečaje španščine. Pogrešali bomo njegovo lepo pisavo, njegove duhovite misli, ki jih je zlagal v rime in jih nam pošiljal po telefonskih sporočilih. Pogrešali bomo tudi pesmice, ki jih je sestavil v rimah ob rojstnih dnevih.

Že kot otrok je vzljubil čebele, ker jih pa ni imel, si je udomačil ose, čmrlje in jih spravil v škatlo in jih opazoval, kot da bi bile čebele. Po naključju je dobil pred približno tridesetimi leti nekaj panjev čebel in to je bil začetek njegovega najljubšega dela – čebelarjenja. Kar kmalu je moral ugotoviti, da ima premalo znanja v tej stroki, zato si je sam plačal izobraževanje in postal leta 2002 čebelarski mojster. Čebeljih družin je imel veliko, bil je strokovnjak za pridobivanje medu, za vzrejo matic, znal je prisluhniti čebeljim šumom. To delo je izvrševal do zadnjega. Na vsak način lahko rečemo, bil je čebelar z dušo in telesom. Pri mnogih težkih čebelarskih opravilih so mu stali vsi domači ob strani. Njegova povezanost z naravo je bila enkratna – poznal je drevesa, grmičevje, trave, rože – užival je ob ptičjemu petju in znal prisluhniti drugim živalim, ki so v naravi. Ker zaradi slabovidnosti ni imel šoferskega izpita, je moral veliko poti prehoditi peš. Rad je zahajal v gore in občudoval božje stvarstvo.

Vrnimo se k Rudiju Benetiku. Na koncu svojega govora je še rekel: »Vedno mi boš ostal nedosegljiv vzor in svetel zgled za vse življenje.«