Tudi te besede v naslovu so prepričale žirijo nagrade za liriko podjetja Stadwerke, da se odloči in 1. nagrado nameni Veri Wutti-Incko za njeno poezijo. Pri tej nagradi je bilo njeno ime v preteklih letih že večkrat omenjeno na podelitvah nagrade. O tem, kako najti prave besede, ki postanejo poezija, o tem lahko preberete v pogovoru za Nedeljo.

Kakor ste razkrili na podelitvi nagrade Lyrikpreis, že desetletja dolgo pišete poezijo. Vendar ste šele v preteklih letih z njo stopili v javnost. Kakšen čas je to bil, ko ste pisali tako rekoč zase in za to skoraj nihče ni vedel. Je to bil v preteklih letih drugačen čas in občutek, kot pa sedaj, ko ste s svojo poezijo že nekaj časa v javnosti in zanjo prejemate priznanja in nagrade?

Vera Wutti-Incko: Dolgo sem pesmi pisala samo zase, kot darilo sebi. Saj še družina ni vedela za to. Poleg pesmi sem nenehno kaj prelivala na papir. Kadar mi je kaj hodilo po glavi, sem prijela za pisalo. Pisala sem dnevnik in zapisovala svoje sanje, zapisovala sem svoje misli in refleksije o raznih temah, zapisovala sem svoje probleme – in ker sem z zapisovanjem spremenila svoje stališče, stopila v distanco k temu, kar me je težilo, sem velikokrat našla rešitev.

Seveda večina tega ni bilo literarno pisanje. Vendar sem uživala, ko sem našla kakšno izredno besedo ali besedno igro, ko so se mi posrečile nove metafore ali mi je uspela posebna jezikovna slika. Veselila sem se, kadar se je razvil primeren ritem ... Ob robu mojega nenehnega pisanja različnih besedil so nastajale moje pesmi. Niti malo nisem mislila na objavo.

Tako se je moj lirični jezik lahko počasi razvijal prek mnogih let v tišini. Bil je to dolg proces razvoja in rasti proti liričarki. V minulih dveh letih, ko sem pripravljala pesniško zbirko, sem preiskala tudi svoje zelo stare mape, stare zvezke in prebrskala računalnik po skritih pesmih.

Ob branju teh starih pesmi sem zaznala, kako se je moj lirični jezik spreminjal. S časom s je izčistil, zreduciral, otresel nepotrebnega balasta in odvečnih besed. Ko zdaj pišem pesem, postavim jezikovno sliko pred svoje notranje oko, dolgo trkam na besedilo, pilim, izostrim in klesam kot kiparka – da bi mi uspelo izklesati jedro, ... oblika in vsebina naj bi se ujemali.

Tako se je moj lirični jezik lahko počasi razvijal prek mnogih let v tišini. Bil je to dolg proces razvoja in rasti proti liričarki.

Vedno bolj sem kot liričarka prepričana o tem, da jezik črpa svojo moč iz redukcije in izpuščanja.

Moje življenjsko vodilo (ali geslo) je: »Vse ima svoj čas« ...

Prišel je torej čas, ko se mi je zazdelo dobro in prav, da stopim s svojimi pesmimi tudi v javnost. To je bilo pred enajstimi leti. V letu 2015 sem prvič sodelovala pri Koroškem natečaju za liriko in dobila prvo priznanje. Razvoj v zadnjih letih, ko sem prejela kar nekaj nagrad za svojo poezijo v obeh jezikih, me osreči. Ko zdaj berem svoje pesmi pred publiko, se počutim na pravem mestu: »Je čas za poezijo«.

Kaj po vašem zmore beseda zapisana v verzih. Kakšne besede so potrebne, da v bralki in bralcu sprožijo misli, ki so v trenutku eno samo čustvo ali pa močna slika? Zmore to poezija?

Vera Wutti-Incko: Poezija, ki zrcali del notranjega sveta bralke, v njej sproži notranje energije, nekakšno valovanje v duši. Vzbuja v bralcu slike iz lastnega notranjega sveta.

Lirika, ki je izčiščena, ki nima odvečnih besed, odvečnih pojmov, bralko in bralca direktno nagovori in se v njej najde. Najde svojo podobo. Najde svoj Jaz.

Prag med zunanjim in notranjim svetom je kraj, kjer se začne moja pesem.

Kdaj veste, da je pesem sedaj pripravljena za javnost in ne več za predal, ker bi bilo kdaj treba še kaj odvzeti ali dodati?

Vera Wutti-Incko: Nastajanje pesmi je zame nekaj magičnega. Prag med zunanjim in notranjim svetom je kraj, kjer se začne moja pesem. To je tisti trenutek, ko začutim, da bo nastalo nekaj novega. Ko se ta dva svetova odpreta drug proti drugemu, se dotaknila in se začneta pogovarjati.

Pogosto slišimo ali beremo, da je poezija jezik srca. Ko pa v meni spregovori pesem, spregovori tudi moje telo: prsni koš se odpre in razširi in dihanje postane lahko, skozi mene grejo valovi toplote, srce pa utripa na glasnejši, živahnejši način.

Telo mi reče: »Ne boj se«. Telo me spodbuja k ustvarjanju in mi daje pogum. Telo ve, da so moje pesmi pogumne.

Na podoben način mi telo pove, kdaj lahko pesem postavim v svet.

Izvedeli smo, da bo pri Mohorjevi založbi izšla dvojezična pesniška zbirka. Kdaj pišete slovensko, kdaj nemško in kaj bomo brali v vaši prvi pesniški zbirki?

Vera Wutti-Incko: Prihodnjo vigred bo Mohorjeva založba izdala mojo pesniško zbirko. Zbirka vsebuje 75 pesmi v obeh jezikih.

Slovenski in nemški jezik imata zame različno teksturo, v meni se občutita drugače. Imata tudi drugačno barvo in drugačen zvok. V zgodnji fazi ustvarjanja – na pragu med zunanjim in notranjim svetom, ko je prvi verz biserni močerad, ki počasi prileze iz teme – občutim, v katerem jeziku se bom v pesmi, ki jo začenjam, lažje gibala.

V mnogih pesmih iščem sledi svojih prednic in prednikov. Pesmi govorijo o poreklu, identiteti in identitetah, jeziku in jezikih. Govorijo o spominjanju in pozabljanju, o bližini preteklosti, o prepletenosti in osvoboditvi. Vezi med generacijami so vir ustvarjalnosti in rasti. Mitom, pravljicam in sanjam postavljam vprašanja in razmišljam o ustvarjalnem procesu pisanja. V številnih pesmih stopam v dialog z naravo ter se zapletam v pogovor z deli likovne umetnosti, glasbe in arhitekture.