Dragi dijak, draga dijakinja,

ko sem v poletnih počitnicah pripravljala zate in tvoje sošolke ter sošolce spored za naš »Teden koroških Slovenk in Slovencev«, sem te imela pred očmi in se spraševala, kaj bi te lahko zanimalo glede na našo slovensko narodno skupnost tukaj na Koroškem. Zamislila sem se nazaj v svoj šolski čas, ko smo imeli veliko stikov s kulturnimi in cerkvenimi ter političnimi organizacijami in bili tesno povezani z življenjem narodne skupnosti. Pa boš lahko rekla ali rekel, da je pač tako bilo in danes je svet odprt, smo kozmopolitski, v socialnih omrežjih povezani z vsem svetom, … ja, zame je bilo tako … za moje starše in stare starše je bilo pa spet drugače, saj so odraščali v vojnem ali povojnem času … Torej že v tvoji in moji družinski zgodovini najdeva toliko različnih časov in pogojev in okoliščin. Morda si tudi že slišala ali slišal očitek, češ̌, da se sploh ne zavedaš,̌ kako lepo in prijetno se imaš in kako »kamot« je sedaj zate in si naj si hvaležna/hvaležen! Dejansko živimo sedaj tu na Koroškem, v Avstriji že skoraj 75 let v miru in dejansko smo obdani s čudovito naravo in čistim okoljem ter neverjetno razkošnim standardom. Dejansko lahko ti in jaz in mi vsi uživamo polnost življenja. Lahko bi rekla, da je vse »easy«! Pa vendar vem, da se nam vsem – tebi in meni, vsem tvojim sošolkam in sošolcem, tvoji mamici in atiju, tvoji babici in dediju, vsaki profesorici in profesorju – stavi prej ali slej oziroma vedno znova eno in za življenje bistveno vprašanje, ki ni vedno »easy«: »Kdo sem in kje so moje korenine?! Kaj me nosi in drži?« Vedno znova in vedno znova boš morala in boš moral odgovoriti na to vprašanje v raznih situacijah in življenjskih obdobjih! S pesnico Cvetko Lipuš bi lahko vprašali: »Kdo smo, ko smo«. Ne prideš̌ mimo tega, če hočeš biti srečna in če hočeš biti srečen. Moraš odgovoriti, kaj je to ali ono doživetje sprožilo v tebi, kaj je to ali ono srečanje vzbudilo v tebi in kako te je ta ali ona družinska zgodba izoblikovala, vznemirila, dvigala ali tudi potisnila v temno brezno … Ne prideš mimo pogleda v ogledalo tvojega življenja, če hočeš pogledati sočloveku iskreno v oči in biti to, kar si, ter deliti in živeti iz dna srca to, kar je v tebi in to, kar raste iz tebe in se razteza v nebo.

Prav vsi, brez izjeme, vsaka in vsak, ki sem ga klicala in nagovorila in prosila za sodelovanje, je z veseljem privolila in privolil ter mi povedala ali povedal, da se izredno veseli, da te sme srečati in stopiti s teboj v kontakt ter ti pokazati, kdo je in kaj poklicno dela ali kje živi in ustvarja, kaj jo ali ga zaposluje, kako je del slovenske narodne skupnosti, v kateri ustanovi dela in sooblikuje življenje naše skupnosti, ... Teden, ki smo ga zate in za vas vse pripravili in so ga mnoge koroške Slovenke in Slovenci sooblikovali in ti podarili košček časa ter sebe, naj ti bo v pomoč, da vse bolj prodiraš k svojemu jedru in da rasteš v močno, zakoreninjeno drevo!

Lojze Wieser te vabi: »Bodite radovedni in pokušajte pisane okuse!«

Hanzi Mlečnik te bodri: »Upaj si!«

Rezi Kolter sprašuje: »Kje so moje meje?! Kdo jih prekorači?! Kje in kdaj jaz prekoračim meje?!«

Tanja Prušnik izziva: »Dajte se vživeti v zgodovino svojih prednikov in poglejte, kaj to dela z vami!“

Vse dobro ti želim pri iskanju svoje edinstvene identitete!

Lepo te pozdravlja

Monika Novak-Sabotnik