Že dolgo sem lutkarica in ta prehod iz vloge igralke v vlogo režiserke je bil zelo drastičen, a tudi zabaven. Res sem vesela, da sem lahko skupaj s Timno Katz režirala, saj se sama verjetno tega ne bi upala. Kot kolektiv je vedno lažje delati, predvsem če nekaj prvič poskusiš. Veseli sva bili tudi, da nama je moj oče in dolgoletni režiser Rihard Grilc stal ob strani kot mentor. V tej trojici smo lahko izmenjavali mnenja, pisali dele besedila in ravzvijali scenarije za »Besedarno«.

Timna in jaz se že dolgo ukvarjava z lutkami. Obe sva začeli zelo mladi in sodelovali v številnih predstavah skupin Lutka Mladje KDZ in Lutke Suha. Lutke Suha že nekaj let nima več lutkovne skupine, ker ni bilo dovolj otrok v primerni starosti. Zdaj pa smo imeli srečo, da imamo spet veliko zelo motiviranih lutkark in lutkarjev. Društvo naju je vprašalo in sva takoj rekli, da bova prevzeli režijo v dvojici.

To je bila moja prva izkušnja z delom z otroki v vlogi režiserke in moram reči, da sva s Timno zelo hvaležni, da sva spoznali tako motivirane nove lutkarje in lutkarice. Seveda je bilo nekaj manjših težav, kot so učenje besedila ali časovne omejitve. Zame osebno je bila pot do vaj zelo naporna, saj sem se od februarja naprej vsak konec tedna vozila na Koroško na vaje. A med vajami sem to kar spet pozabila.

Proces vaj je bil zame tudi zelo zanimiv, ko sem ga prvič doživela iz perspektive režiserke. Na začetku smo otrokom razlagali igro in prebrali besedilo. Nato smo poskusili interpretativno delati na besedilu in razdelili vloge. Naslednji korak je bilo učenje osnov lutkarstva, saj večina skupine še nikoli ni lutkala, kot sta hoja lutke ali gibanje glave. Medtem so se otroci učili pesmi in smo začeli graditi in postavljati scene. Otroci so bili zelo navdušeni, ko so prvič odigrali celotno igro. Veseli sva bili tudi, da so lutkarji in lutkarice lahko z lutko nastopali v slovenščini. Opazili sva tudi, da so med vajami začeli med seboj bolj aktivno govoriti v slovenščini. To spet kaže, kako pomembne so lutke ali druge kulturne dejavnosti za otroke in da razumejo pomen našega manjšinskega jezika. Uporabo slovenščine sva Timna in jaz seveda zelo aktivno podpirali. Če nas je otrok kaj vprašal v nemščini, sva mu odgovorili v slovenščini (podjunščini).

Sama nisem bila živčna zase, ampak za svojo skupino. Želela sem, da bi imeli dober občutek in da bi bili nase tako ponosni, kot sva bili Timna in jaz na njih. Premiera je bila fantastična. Skupina je lahko igrala celo dvakrat, ker je bilo toliko publike. Lutkarji in lutkarice so res dali vse od sebe in odlično uprizorili lutkovno predstavo. Upam, da bodo lahko še mnogokrat nastopali z »Besedarno«.