Versko obhajanje cerkvenega leta je močno zasid­rano v življenju bajdiških faranov. Čeprav je prebivalcev zelo malo, smo namreč ena izmed najmanjših far na Koroškem, sta farno življenje in farna skupnost zelo močna, tako da privabimo ljudi s Kota in tudi nekatere iz Borovelj.

V praznovanja so vključeni na ta ali drugi način vsi, od otrok do starejših. Že adventni čas, na katerega se nekatere žene pripravljajo s pletenjem adventnih vencev, prihod svetega Miklavža, ki se ga veselijo še posebej majhni otroci, svit­na, ki je povezana z zajtrkom za vse cerkvenike, in polnočnica, ki jo sooblikujejo otroci s pastirsko igro oziroma mladinski zbor s petjem, imajo velik pomen in močno dinamiko v farnem življenju. Kot največji cerkveni praznik – ko praznujemo osnovno izpoved naše vere Kristusovo, s tem pa tudi naše, vstajenje – pa je seveda za farno občestvo praznovanje velike noči.

Pričenja se z obhajanjem velikega tedna. Pred križem v vasi se na cvetno nedeljo zbere velika množica, mladi in stari in tudi taki, ki niso redni nedeljniki. Po stari navadi imajo v rokah prantelne, odrasli velike, otroci manjše. Prinesli so jih v cerkev k blagoslovu. Ko jih od blagoslova prinesejo domov, naj bi iz vej narejeni križci varovali polja, vejice same pa zataknejo za streho in varujejo hišo pred vsemi nezgodami. Po evangeliju in blagoslovu se razvije procesija, spredaj so tisti, ki bi radi dobili sedež v cerkvenih klopeh, zadaj tisti, ki raje stojijo ob cerkvenih vratih. Ob poslušanju pasijona, ki ga beremo z razdeljenimi vlogami, ljudje prejmejo uvod in se notranje pripravijo na praznovanje velikega tedna, ki se nadaljuje z velikim četrtkom, ko ljudje še posebej izkoristijo priložnost, ki jo veli cerk­vena zapoved – vsaj enkrat se spovedati grehov. Ker cerkev zdaj nima več stranskega oltarja, Najsvetejšega tudi ne prenesemo. Velikemu četrtku sledi veliki petek, ki ima svojo posebno liturgijo. Žal je treba reči, da ta dan v zavesti ljudi izgublja svoj pomen. Tudi bedenje ob grobu tako v petek zvečer kot tudi v soboto dopoldne ni več tako v zavesti ljudi, kot je bilo še pred leti. Vzroka za pojemanje te oblike pobožnosti ne poznam, morda bi bilo treba mlajši generaciji približati to v drugačni obliki. Sobotno jutro se začne z blagoslovom ognja. Čeprav je šunka večinoma že kuhana, se ob tem ognju zbere kar nekaj ljudi, ki blagoslovljen ogenj ponesejo potem na grobove sorodnikov in pa seveda na svoje domove.

Popoldne se po stari šegi pričenja blagoslov velikonočnih jedil. Ljudje prinesejo napolnjene košare k žegnu. Za blagoslov vonj po šunki, pogači, jajcih in hrenu najprej napolni razred nekdanje ljudske šole na Kotu, nato pa farno cerkev na Bajdišah. Ob tej priložnosti že občutimo posebno praz­nično razpoloženje. Ljudje so končali svoja dela na polju in tudi domovi so pripravljeni za praznovanje, ki se pričenja zvečer, ko se zmrači. Pred cerk­vijo zagori ogenj, okrog njega se zberejo farani in tudi selski cerkveni zbor, ki tradicionalno sooblikuje slovesno vstajenjsko bogoslužje. Zakoreninjenost tega praznovanja v ljudstvu se kaže tudi v tem, da je tudi zaprta edina gostilna »pri Lipi«. Gostilna med letom fari služi tudi kot farovž. Po blagoslovu ognja se zvrstijo številni ministranti z duhovnikom in verniki v temno notranjost cerkve, ki počasi ob plamenu velikonočne sveče in nato ob prižigajočih se svečah vernikov zažari v posebni luči.

Ob petju velikonočne hvalnice ob branju starozaveznih tekstov Svetega pisma lahko človek doživi, kar poje v velikonočni hvalnici »in to svetišče naj odmeva od veselega vzklikanja množic«. Po trikrat­no zapeti Aleluji in odpevu zbora se iz cerkvenega stolpa oglasi zvon in iz malo oddaljenega hribčka streljanje možnarjev. Odmev obeh oznanja vsem obhajanje največje skrivnosti naše vere, da je Kristus res vstal, z njim pa smo vstali tudi mi. Po slovesni maši je vstajenjska procesija skozi vas. Plameni sveč v rokah ljudi, ki pri procesiji razsvetljujejo temno noč, simbolno sporočajo, da je Kristus premagal smrt, da je svetloba zmagala nad temo. Velikonočno praznovanje slovesno zaključimo z blagoslovom in pesmijo »O Marija bodi zdrava«.

Hermann Kelich

Prostor mladih je okrog oltarja

Starodavna vaška lipa, ob njej cerkev, posvečena sv. Antonu Padovanskemu, zraven pa domača gostilna. To je središče majhne fare Bajdiše, ki se razprostira od Borovelj do Sel. Farani pa domujejo po okoliških hribih. In čeprav ima najbolj oddaljena družina 10 km dolgo pot do farne cerkve, je farna skupnost vezni člen, ki povezuje ljudi z obiskom nedeljske božje službe v prijateljsko skupnost. Pol ure pred nedeljsko mašo se že zbirajo ljudje okrog cerkve, obiščejo grobove svojih dragih in se srečajo s prijatelji in znanci, ki jih med tednom le poredko srečajo. Že pred mašo steče prijateljski pogovor in domenek za marsikatero skupno opravilo.

V živi farni skupnosti se dobro počutijo tudi ljudje iz sosednih far, kot npr. veroučiteljica Magda Sukalia s svojo družino. Čeprav so doma v Borovljah, je njihova domača fara Bajdiše. V tej farni skupnosti se počutijo dobro tudi njeni otroci, ki imajo svoj prostor v liturgiji, kar seveda velja za vse otroke in mlade. Diakon Herman Kelich z zvrhano mero ljubezni zbira otroke in mlade okrog oltarja. Danes odrasli župnijski svetniki se dobro spominjajo, da so že kot otroci vedno sedeli okrog oltarja in sodelovali pri liturgiji. Ta odprtost in sprejetost otrok v skupnosti pa je napravila bajdiške farane odprte in prijazne do otrok. Nikogar ni, ki bi se razburjal, če je otrok glasen. In že čisto majhni si zaželijo biti v veliki skupini ministrantov, ki šteje danes 16 članov. V zakristiji so vedno pripravljene obleke, tudi za triletne, da se pridružijo ministrantom in se ob velikih učijo službe ob oltarju. V tej skupnosti se počutijo dobro in tako ne čudi, da je 3-letna Nina pa molitvi oče naš ostala ob oltarju in je od tistega trenutka naprej ministrantka. Iz te skupnosti je nastala tudi otroška in mladinska skupina, ki se redno srečava in sooblikuje farno življenje. To delovanje pa omogočajo starši, ki cenijo delo voditeljev in vozijo otroke z oddaljenih kmetij na vaje. Desetletja dolgo delo z otroki in mladino se nadaljuje v odraslo dobo. Prisrčna povezanost se nadaljuje ob mesečnih farnih kavah, kjer kot farna skupnost praznujejo marsikateri rojstni dan. Ob kavi in domači pogači gojijo skupnost in se v spontanosti odločijo za kako skupno akcijo, kot npr. sankanje.
Po stari tradiciji so vsa ta njihova srečanja v gostilni »pri Lenčiji«, kjer jim je »birtinja« od nekdaj dajala na voljo prostore. In tako je gostilniška posebna soba postala njihov »farovž«.­ Tam praznujejo, načrtujejo farne praznike in zaseda župnijski svet. Dobra vpletenost mladih v farno življenje je bila dobra osnova za volitve župnijskih svetov. Vsi vprašani so rade volje prevzeli delo za faro. Farani pa cenijo njihovo delo in tako so izvolili najmlajši župnijski svet dvojezičnega ozemlja. Molitev in družabnost povezujeta ljudi majhne fare Bajdiše. To bodo doživeli tudi ob bližnjih praznikih, ko bodo od cvetne nedelje do velike noči obhajali vse cerkvene obrede in praznovali številne šege in navade.

NA KRATKO O FARI BAJDIŠE

• Volitve župnijskih svetov 
• Fara šteje danes 82 faranov. Pri volitvah za župnijski svet se je 51,2  % volilnih upravičencev poslužilo volilne pravice. Izvolili so 6 župnijskih svetnikov, od katerih so trije novi. V novi župnijski svet so farani izvolili tri moške in tri ženske. Povprečna starost izvoljenih članov je 35 let
• Iz farne kronike
• Dobrotnik in graditelj cerkve na Bajdišah, ki je posvečena sv. Antonu Padovanskemu, je bil Ignaz Jakob Hubmershofen von Silbernagel. 28. avgusta 1781 je cerkev posvetil zadnji vetrinjski opat Konstantin Rabitsch. Baročna zgradba je dolga 16 metrov in jo krasi čebulast zvonik. V glavnem oltarju je slika zavetnika cerkve sv. Antona.
• Farno življenje
• Čeprav je majhna fara, je farno življenje nadvse živo. Farno žegnanje praznujejo ob godu sv. Antona. Po stari navadi prepeva na ta dan in ob veliki noči cerkveni zbor iz Sel. S procesijo poromajo farani v Sele, v Sopotnico in k Tomažu v šmarješki fari. Farani pa skupaj s SPD Herman Velik organizirajo razne kulturne prireditve in izlete.