Pri Slovenskem kulturnem društvu so se posebej zapisali lutkovni dejavnosti. Od vsega začetka sta duši lutkarstva Breda Varl in Marica Hartmann, ki sta bili tudi za letošnjo jubilejno predstavo o žabah gonilni sili. Breda Varl je izdelala lutke in predstavo režirala, napisala pa je tudi besedilo in ga priredila tako za lutkarje in lutkarice ter pripravila občinstvu prikupno zgodbo. S premiero v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve hiše so Mladi Celovčani in njihove lutke postale prave gledališke osebe z značajem, čustvi in svojo zgodbo.

Vsebina predstave je zelo poučna, saj vsak otrok oz. vsak človek doživlja podobno in se najde v kakšnem delu zgodb. Žabec živi sam in je zadovoljen sam s seboj. Toda naenkrat se mu začnejo dogajati nepredvidljive stvari. Ves je začuden, ker marsičesa ne zna ali ne zmore narediti. Sreča gosko in jo prosi za nasvet. Presenetijo ga goskice, ki se lepijo nanj. Tudi pujska sreča in še zajčico. Ponovno ga mladički oblegajo, a žabec se jih ustraši in zbeži. Ves obupan je, toda nato sreča in spozna žabico. Popolnoma je očaran in se vanjo zaljubi. In seveda nastane družina, dobita mladičke. Žabec je po prvi izkušnji, ko vidi jajčeca, spet razočaran, kaj šele ko vidi paglavce. Toda zgodba se srečno konča, ko se rodijo lepe majhne zelene žabice.

Igrali so izkušeni lutkarji in lutkarice: Lara Čertov, Lorin in Jan Fera, Lea in Ana Kampuš, Lina Kropiunig, Miro Modritscher, Ella Potočnik ter Inigo Wrolich. Vsi se niso izkazali le kot pogumni in izkušeni lutkarji, temveč tudi kot prizadevni in uglajeni pevci in pevke. Preprosto, a prisrčno zgodbo so predstavili in dokazali, kako pomembno je verjeti vase in sprejeti svoje posebnosti. Z lutkami so se vživeli v svoje vloge, spretno so vodili lutke – muhe in majhne žabice – in jim vdahnili življenje. Žabčeva žalost je bila marsikomu blizu saj se lahko vsakdo znajde v trenutku, ko podvomi vase. Z igro in lutkami so sporočali, da ni treba znati vsega in da ima vsak svoje talente. Prava vrednost žabjaka oz. človeka se ne skriva v tem, koliko on kar vse zna, temveč tudi v tem, kdo je.

Glasbo s prikupnimi besedili in melodijami je napisala Katarina Hartmann, pesmi so popestrili zgodbo in grejo v uho in otroci so rimane verze zapeli takoj po predstavi. Za tehniko sta skrbela Paul in Pauli Čertov. Mentorica in duša celovških lutkarjev od vsega začetka Marica Hartmann pa je poskrbela za vse, kar je potrebno za uspešno predstavo. Breda Varl je na lutkovni oder s profesionalnim in obzirnim pristopom za celovške lutkarje pripravila zgodbo, ki je očarala mlado in staro. Najmlajši iz otroških vrtcev so pozorno vseskozi – 40 minut – spremljali dogajanje in se čudili lutkam, starejši pa so se ob žabčevem tarnanju nasmehnili in uživali. Lutkovna predstava je občinstvo nasmejala, razvedrila in hrkati spodbudila k razmišljanju. Želimo še veliko nadaljnjih predstav!