Koncert duhovnih pesmi pred šmarnično pobožnostjo sta oblikovala Akademski pevski zbor sv. Cecilije iz Ljubljane pod vodstvom Miha Zupanca Kovača in skupina Akcent iz Ledinc pod vodstvom Anice Lesjak-Ressmann. Ta enourni koncert pod Marijinim kipom je ustavil čas v starodavni stolnici. Slišati je bilo prav tako občuteno zapeto pesem »Ko zarja zlati nam gore« kot tudi »Bodi nam pozdravljena«.

Slike so, ki ostanejo. Tudi Marijine slike. O teh je govoril Jurij Buch, ki je vodil šmarnično pobožnost. Zbranim je pripovedoval, kako daleč nazaj sega spomin na šmarnice. In se je spomnil. Bil je še otrok in stara žena, ki je živela v majhni leseni kajžici, je pripravljala za otroke šmarnice. »Ne spominjam se, kaj je molila, kaj smo peli. Spominjam pa se cerkvice. Ta je imela spredaj obok in na njem so bile prilepljene zvezde. To je bilo dobro ozračje za življenje in nam je pomagalo otrokom pri iskanju ljubeznivega prikaza Boga.« Omenil je izrek, ki so ga že kot otroci slišali: Bog vse vidi, Bog vse ve, greha delati se ne sme. To ni bil Bog ljubeznivega prikaza. »Želeli smo imeti ljubeznivo podobo o Bogu.« Opozoril je na ikone v Italiji. Jezus je tam upodobljen kot strogi pantokrator, ki se ga bojiš, čisto drugače pa Marija. Jezus se stisne k Marijinemu licu in jo nežno drži. »Ljudje so si želeli prijazne in nežne slike o Bogu. Prav mi Slovenci tudi drugače ne bi imeli tako lepih Marijinih pesmi. Šmarnice so dokaz za to, kako si želimo prijazne slike o Bogu. Marija nas rešuje po pesmi in vemo, da je nekdo drug umrl za nas na križu. Dobro je, da vemo, da je Bog dobrotljiv in usmiljen, da Bog ne sodi, ampak hoče rešiti. Če nam Marija pomaga pri ohranjanju take slike Boga je dobro, da pojemo Mariji slavo.« Pa se le vrnimo še enkrat na začetek pridige Jurija Bucha. Tudi to je rekel: »Najlepše pridige o Mariji so Marijine pesmi.«

Seveda tudi litanije. Sveta Marija, prosi za nas. Kraljica miru. Zapete z izpiljenimi glasovi in z odpevi, ki so prišli od zbranih v stolnici. V ozadju pa so s kora donele orgle, ki jih je igrala Ana Kresal.

Po izpostavitvi Najsvetejšega in evharističnem blagoslovu so se glasovi še enkrat pripravili na posebno doživetje. »Marija, skoz življenje« je donelo s pomočjo Akademskega pevskega zbora sv. Cecilije iz Ljubljane, mogočno po stolnici Gospe svete z Marijino podobo na oltarju na koncu šmarnične pobožnosti. V stolpu so donele melodije pritrkovalcev z Goriških Brd, močno pa so petje podprli tudi pevke in pevci skupne Akcent iz Ledinc in orgelske spremljave Ane Kresal. Bilo je kot leta poprej: po zapeti pesmi ostane v stolnici in v zbranih poseben odmev hvaležnosti z odkrivanjem novih pogledov v prihodnost.

Kjer se umiri srce

Vsako leto na zadnjo nedeljo meseca maja slišim pri slovesnih slovenskih šmarnicah pod milostnim kipom Matere božje v stolnici pri Gospe Sveti besede globoke hvaležnosti. Kako so lepe naše slovenske Marijine pesmi, koliko jih znamo zapeti v ubranem večglasju, kako prijetno se nas dotakne prijazni nasmeh Marije z Jezuščkom v naročju.

Zelo je bogata najlepša božja hiša na koroških tleh, mogočna naslednica prve preproste lesene cerkvice, ki jo je na koroških tleh dal postaviti škof Modest in v njej v lepi slovenščini navduševal za Jezusovo blagovest naše davne karantanske prednike. Živo objame človeka mir dobrosrčnosti nepretrgano skozi dolga stoletja.

Romar, ki prestopi izhojeni prag našega skupnega Marijinega svetišča, kakor ga spoštljivo imenuje stolni župnik, ga v hipu objame pomirjujoča rahlo zmanjšana luč triladijske bazilike. Pogled očarajo barvna okna in ga obenem usmerijo proti luči, ki ožareva milostni kip Matere božje iz mojstrske praške delavnice. Korak za korakom se odpira nebo, ki ga krasijo edinstvene freske neznanega mojstra in v domači cvetlični lepoti predstavljajo Kristusov rodovnik.

Stolnica nas dvigne na višjo raven in nas vabi k zbranemu počitku pred še višjim oltarnim prostorom, ciljem naše romarske poti. Srce že poje, ne more drugače, pesmi se vrstijo in blažijo spomin, prošnje in zahvale polnijo posvečeni prostor. Na stenah pa freske, pisani svetopisemski prizori hranijo vznemirjeno dušo, ključna sporočila brez besed in brez časovne omejitve.

Spet na prostem pod milim nebom se je nekaj premaknilo, korak je krepkejši in hoja prijetnejša.

Pavel Zablatnik

Mesec maj, šmarnična pobožnost in drobne cvetke šmarnice, vse to je bila in je gotovo še vedno vsakoletna stalnica. Že kot otroka so me posebej pritegnile Marijine pesmi, saj imamo Slovenci v njih neprecenljiv zaklad in v njem se skriva lep »šopek« šmarničnih. Pri šmarničnih pobožnostih so bile zame na prvem mestu vedno pesmi, brez razlike, zborovske ali ljudske, saj je tudi petje molitev.

Ko leto za letom ob praznovanju slovenskih šmarnic stojim v tej mogočni gosposvetski baziliki, me spremljajo šmarnične pesmi, kot so S cvetlicami te venčamo, V sveto mesto nazareško je priromal mesec maj, Pred tvoj oltar Kraljica maja ... in s hvaležnostjo se vedno spomnim, na žalost že pokojnega škofijskega kantorja Jožeta Ropitza, ki je v »davnem« letu 1998 s prvimi Slovenskimi šmarnicami pri Gospe Sveti, oral ledino in nam pokazal pot, po kateri še danes stopamo, on bi gotovo pripomnil: stopicate.

Kmalu bomo zaključili tretje desetletje. V tem času so prepevali zbori s sončne in senčne strani Karavank, zapeli tudi pevci in pevke iz Števerjana, tamburali loški tamburaši in nam odstirali, razgrinjali lepoto duhovne pesmi.

Tudi danes je bilo tako. Lepo število romarjev se nas je zbralo, saj nas druži naša majska pobožnost, naša zavest, da nam je Marija, v nebesih povišana nad vse svetnike in angele, posrednica pri svojem Sinu ter ob koncu še prošnja s pesmijo: Marija skoz' življenje, voditi srečno znaš, ti vodi skoz' trpljenje življenja čolnič naš ...

Dejstvo, da stopicamo po pravi poti, so bile besede izrečene ob prijetnem druženju na ploščadi pred cerkvijo: Bilo je nebeško lepo, pri romarski maši in popoldne pri šmarnicah; besede, molitve in pesmi me bodo spremljale v bližajoče se poletje. Bog lonej!

Marija Gruškovnjak

Janko Krištof, iz pridige pri romarski maši:

»Prvič smem obhajati slovensko mašo pri Gospe Sveti. Zelo sem se veselil tega povabila, saj v teh dneh obhajamo tudi 100-letnico naše Nedelje in smo rekli, da bomo to nekako vključili v praznovanje. Pri tej sveti maši se hočemo zahvaliti in morda moliti prav za tiste, ki so Nedeljo ustanovili in jo potem skozi vsa desetletja spremljali. Tudi za vse tiste, ki so skrbeli, da se je Nedelja širila po župnijah in bila navzoča v naših družinah. Moja osebna izkušnja: bili smo družina v pliberški fari, v Vidri vasi. Vsako nedeljo smo šli v cerkev in tam na polici vzeli izvode Nedelje, ki so bili namenjeni za našo vas. Po kosilu smo jih raznašali. To je nekako spadalo k ritualu nedeljskega popoldneva. Radi smo hodili, ker smo včasih dobili kakšno sladkarijo. Zato smo to nalogo kar radi opravljali. Včasih se ni posrečilo, da bi Nedeljo raznesli že v nedeljo, in so nas takoj ošteli, če je prišla šele v ponedeljek: »Kaj pa Nedelja? Danes je že ponedeljek!« Ljudje, ki so jo imeli naročeno, so jo res čakali. Tudi ko smo bili v Salzburgu bogoslovci, smo komaj dočakali Nedeljo. Bila je pošta iz domovine, sporočilo od doma. Z Nedeljo smo res živeli.«

Dobesedno:

Veronika z Jesenic: »Prvič smo prišli sem iz Slovenije. Hoteli smo to doživeti in videti slovenske šmarnice pri Gospe Sveti. Res je krasno. In tudi svoj glas želimo dati Nedelji. Hvala, Nedelja, res. Dolgo že sodelujemo z Nedeljo. Naročila sem jo tudi za našega župnika. Je zelo dober in odličen časopis. Zelo rada preberem celoten časopis. To je edini časopis, ki ga preberem od začetka do konca. Hvala lepa za današnji dan in za vse, kar ste pripravili. Lepe pozdrave vsem sodelavkam in sodelavcem.«

Milica Sturm: »Vsako leto pridem sem k šmarnicam, ker mi je to srčna želja.«

Monika Kolland in Meinhard Sajovitz: »Gre za občutek. Glasba je čudovita. Slovensko sicer ne znava, a kljub temu redno prihajava k šmarnicam. Glasba in zbori so vedno zelo dobri. To je res lepo doživetje.«

Hanzi Kežar: »Že 15 let prihajam sem. Pred leti smo snemali s tonskim mojstrom in asistentom, jaz pa sem bil vodja snemanja. Po koroni sem začel sam snemati za Slovenski spored ORF. To je lepo doživetje.«

Milena Kernjak: Na šmarnice sem prišla zato, ker sem videla, da bo pel kakovosten zbor iz Slovenije. Ob izvrstnem petju sem doživela tudi izredno dobro ozračje.

Jovan Panov: Že nekajkrat sem bil na šmarnicah z babico. Zelo všeč mi je bilo, kako lepo so peli zbori. Sam ne pojem v kakem zboru, igram pa pri Christianu Filipiču flavto. Drugo leto gotovo spet pridem.

Jože Wakounig: Za mene majnika brez šmarnic pri Gospe Sveti ni. Samo dvakrat in zaradi korone nisem mogel biti pri šmarnicah v gosposveški cerkvi, ki je ena mojih najljubših cerkva sploh.

Boris in Dragica Jakončič: Od leta 2015 sva del teh šmarnic. Na Gospo Sveto prinašava dobrote naše kmetije Moro. Prvič sva se pripeljala sem na prošnjo Jožeta Ropitza, ko je iskal pritrkovalce. Od takrat prihajamo na Gospo Sveto tako pritrkovalci iz Goriških Brd kot tudi midva.