Nebo začne izgubljati svojo temno nočno modrino, ko stojim pred široko

petnadstropno stavbo blizu ljubljanske železniške postaje. S pogledom poiščem okni v najvišjem nadstropju, s katerih sem v otroštvu opazovala ulični živžav iz stanovanja maminih tet. Stanovanja, v katerem je mama preživela prva povojna leta, obdana z mnogimi najbližjimi, a brez očeta.

Pred oči mi priplava njegova podoba s poročne fotografije: v eleganten temen plašč z velikimi gumbi napravljen mladenič v poznih dvajsetih letih. Nizek ovratnik plašča, v gumbnici katerega tiči droben bel cvet, razkriva skrbno zapeto belo srajco in kravato. V levici – na prstancu se sveti sveže nataknjen obroček – drži bele rokavice in rob temnega klobuka. Nenavadno simetričen obraz lepih potez, z visokim čelom in nazaj počesanimi temnimi lasmi. Skoraj deške valovite ustnice in prodoren, odločen pogled, v katerem razberem pridih otožnosti.

Nato se mi v mislih odvije film: zagledam ga, kako se poslavlja od družine in

sorodnikov na pločniku pred petnadstropno stavbo. Slišim, kako ženi uide vzdih:

»Vzemi nas s seboj!«

On odgovarja: »Ne morem; Bog ve, kje se bom klatil, skrival, stradal … Prenaporno in prenevarno bi bilo, rajši ostanem doma!«

»Ne, Bog ne daj,« še slišim obupano ženo, »moraš iti …«

Preden krene, k sebi stisne najmlajšo, enoinpolletno hčerko; premaga ga bolečina težkega slovesa, zjoče se kakor otrok.

Sedem na kolo in pritisnem na pedala. Čez nekaj minut sem na Celovški cesti.

Jutranji hlad reže v ušesa, zrak je presenetljivo svež. Mesto je še skoraj prazno in tiho. Za seboj pustim Tivoli, Šišenski hrib, stolpnice, ki so zrasle v nebo, odkar sem šla zadnjikrat tod mimo. Le kako je bil videti ta del mesta, ko je tu pešačil moj stari oče? V dolgi koloni beguncev; ljudi, za katere zmaga nad okupatorjem ni pomenila svobode, temveč smrtno grožnjo in so zato, da bi si rešili kožo, pustili za seboj dotedanje življenje in odšli, upajoč na srečen razplet. Kaj se mu je motalo po glavi, o čem je razmišljal? Kako je odgovarjal na vprašanja in opazke naključnih prič eksodusa? So v zapletenosti vojne in političnih razmer sploh vedeli, kdo je na pravi strani in kdo ne?

Mimo Šentvida nadaljujem proti Kranju. Rodil se je čudovit pomladni dan, kot je bil šesti maj pred enainosemdesetimi leti, ko je med njivami in travniki, skozi boršte in čez vasi ubiral korake proti Gorenjski moj stari oče. Na avstrijsko Koroško, zaveznikom naproti. Ne vem natanko, kod je hodil; meni pot kaže spletna aplikacija, ki me vodi po stranskih cestah ob bregu Save. Opazujem pokrajino, ki počasi polzi mimo. Redko potujem tako počasi, le z močjo lastnih mišic, ki voljno poganjajo pedala. Toplo vreme zadnjih dni opazno briše sledi zime v Alpah; belina se tudi na najvišjih vrhovih nezadržno umika sivini. Nežno zelenilo mladih listov se vztrajno vzpenja v višave in ustvarja unikatne vzorce z zamolklo zelenimi barvami iglavcev. Poraščena pobočja gora si nadevajo živahno spomladansko preobleko. Brsteča narava vabi k veselemu razpoloženju, praznovanju novega začetka. Človek bi kar vriskal, omamljen od toplote sonca, pomladnih vonjav in eksplozije barv. Je to lepoto zaznal tudi moj stari oče? Tudi če ne bi brala njegovih dnevniških zapiskov, bi bila prepričana, da jo je! In da mu je bilo zato še težje.

Vasi ob Savi kmalu pustim za seboj. Enakomerno poganjanje pedal je postalo užitek, v mišicah se je zbudil spomin na v preteklosti prevožene kilometre. Ne bi rada prekinila harmonije, ki se je vzpostavila v telesu, zato me skoraj premami misel, da bi se izognila središču rojstnega mesta. A preveč me mika, da bi si ogledala Staro pošto. Zapeljem se v Kranj in za trenutek postanem pred stavbo s kipi na fasadi. Nekoč je bila to glavna poštna postaja med Ljubljano in Tržičem, kjer so se ustavljali poštni vozovi iz Ljubljane in Celovca. In ravno tu, na današnji Koroški cesti, so begunci zaključili prvi dan poti iz Ljubljane v Celovec. Ne zamujam se, nadaljujem proti Tržiču. Izklopim glas, ki namesto mene išče pot; moti moje misli. Le s pogledom tu in tam preverim, ali se modra pika na zaslonu še premika v začrtani smeri.

Starega očeta sem poznala predvsem s fotografij, iz pripovedovanj in pisem, ki sva si jih pisala nekaj let pred njegovo smrtjo. Le nekajkrat sva se srečala, zelo malo časa sva preživela skupaj v času mojega otroštva in najstništva. Nikoli se mu nisem čutila blizu; med nama je bila širina oceana in moja mladostna brezbrižnost. A vendar zdaj, ko triintrideset let po njegovi smrti s kolesom sledim njegovi begunski poti, iz katere je zraslo moje življenje, čutim, kako z vsakim obratom pedala kot z vretenom kolovrata tkem novo prejo. Novo vez, ki bo učvrstila nevidne niti, ki so naju povezovale doslej.

Kot otrok nisem vedela, zakaj je zapustil domovino, ki jo je nato tako zelo

pogrešal. Večkrat sem strahoma vprašala očeta: »Je bil domobranec?«

Bala sem se, da bi bil domobranec! Sram bi me bilo imeti starega očeta

domobranca! Mi, Titovi pionirčki, smo bili vendar za partizane! Oni so pregnali sovražnike, da lahko živimo v svobodni deželi!

»Ni bil domobranec,« je odgovarjal oče.

»Zakaj je potem moral iti?«

Skušal mi je razložiti, a otroška glava ni zmogla razumeti večplastnosti vojne.

V Tržiču naredim postanek. Polotijo se me dvomi. Zdaj bo šlo v glavnem navkreber – poštenih osemsto višinskih metrov vzpona me čaka! V nogah imam že več kot petdeset kilometrov, pred mano jih je še dobrih deset! Kdaj sem nazadnje naredila tako turo? Najbrž nikoli! Prešine me: pa saj to je skoraj tako, kot če bi šla iz Kranjske Gore na Vršič! Kolesariti tja gor se mi je vedno zdelo preveliko mučenje! Bom zmogla?

Vse je v glavi, si rečem. Če so begunci zmogli z vso prtljago priti v enem dnevu iz Kranja v Celovec, bom tudi jaz prijahala na Ljubelj … Zastavim naklonini primerno in telesu prijazno. Širne razglede zamenja ozka dolina; svet se bo ponovno razgrnil pred mano šele malo pod prelazom. Pobočja hribov, ki ukalupljajo dolino, me utesnjujejo; veliko raje imam prostranost. To me podžge, da se ne ukvarjam preveč z utrujenostjo, ki se je naselila v nogah.

Vohun! Da je bil moj stari oče vohun – tega si res ne bi nikoli mislila! Poveljnik ilegalne obveščevalne mreže, ki je za zaveznike zbirala tajne informacije o nemških vojaških enotah! Podoba galantnega starega gospoda blage, miroljubne narave mi nikakor ni šla skupaj z drznostjo in tveganim početjem v vojni vihri.

Čeprav, če se spomnim odločnega pogleda s poročne fotografije … Njegovi nazori so ga stali najprej svobode, nato še domovine. Na piki ga je imel tako gestapo, ki ga je za več mesecev zaprl, kot osvoboditelji, ki so mu stregli po življenju kot nasprotniku komunizma. Kako naj bi to doumela kot deklica, ki sem zrasla ob uradni črno-beli razlagi druge svetovne vojne v Jugoslaviji?

Tudi pozneje sem marsikaj težko razumela. Njegovo domoljubje, a kljub temu le par obiskov domovine; njegovo predanost ohranjanju slovenske besede in pesmi; zavezanost slovenski skupnosti pod Južnim križem; veličino trenutka, njegovo srečo in hvaležnost, ko je skoraj pol stoletja po odhodu iz domovine skupaj s svojim pevskim zborom doživel prisrčen sprejem med rojaki na rodni grudi.

Pretežke teme za najstnico, ki se ji je mudilo brezskrbno živeti.

Zdaj se mi počasi odstirajo tančice; kot se bo slej ko prej začel odstirati tudi pogled na prelaz. Noge me opozarjajo, da sem prekoračila zdravo mero pedaliranja. Še malo sodelovanja, prosim … Samo še čez tole Šentansko dolino se pregrizem, pa čez nekaj serpentin, in bom na cilju! Potem vam, noge, z veseljem privoščim dolg, zaslužen počitek!

Kdo ve, koliko počitka so si lahko vzeli begunci? V zavedanju, da jim čas bije plat zvona, se najbrž niso zamujali s postanki. Naprej, samo naprej, čim prej do zaveznikov! Naprej, samo naprej, čim prej do prelaza! Zmanjkuje mi moči; večkrat vstanem s sedeža in poganjam stoje. Manjka mi tudi zraka; kar ne morem se ga nadihati. Na misel mi pridejo zaključni verzi iz Ode repi, zabavni pesnitvi, ki jo je stari oče spisal v zaporu: Na svetu mine vsaka stvar, naj grda bode ali lepa; da temu res tako je, dokazala je repa. Tudi moj vzpon bo vsak čas minil; že vidim predor … Upehana stopim s kolesa tik preden cesta izgine v njem. Uspelo mi je!

Nadiham se, napijem, nato pa sedem na tla in se naslonim na zid. Gledam ga, tunel … Temačen se mi zdi, kot pogoltno žrelo. Pa vendar so begunci na njegovem drugem koncu videli žarek upanja in mu sledili …

Zaprem oči. Naenkrat začutim njegovo prisotnost. Vidim ga, kako v koloni

beguncev, ki je obstala pred predorom, sede na skalo. S pogledom boža vrhove nad prelazom in mednje zarezano ozko dolino, ki so jo v dolgem pohodu pustili za seboj. Narava se koplje v svetlobi nebeško lepega majskega dne. Ob lepoti rodne dežele, ki se je razgrnila pred njim, mu postane še težje pri duši. Kolikokrat je ležal v mehkih travah, vdihaval vonjave bujnega cvetja in se opijal z lepoto narave! Se zahvaljeval Bogu, da je sin te zemlje! Jih bo še kdaj videl, prijazne planine nad Tržičem? In Begunjščica na drugi strani doline … Begunjščica! Zviška gledaš dol na nas, begunce … Se bom še kdaj s tvojega temena razgledoval po domači pokrajini? Bom še kdaj videl domače, objel in poljubil ženo in hčerki?

Silna žalost mu zadrgne grlo. Kaj bi dal, da mu ne bi bilo treba skozi mračen, vlažen predor! Da bi lahko ostal v domačem mestu, med svojimi najdražjimi! Še ni bilo dovolj preizkušenj, bridkosti in bolečine?

Trdo povelje »Naprej!« mu prežene misli. Ob poti zagleda volčin; utrga cvet in si ga zatakne v gumbnico. Za spomin … Nato stopi v predor. Še nekaj korakov in objamejo ga tema, vlaga in hlad.

Čez dva dni so begunci pod okriljem zaveznikov iz Beljaka krenili proti Italiji.

Mnogi, ki so se – le nekaj dni pozneje kot moj oče – iz domovine podali na isto pot, niso imeli te sreče.