Sem tu, kjer ne bi smel biti. Tu za sedmimi griči. Tu za turškim gričem. V resnici sploh ne vem, kje sem. Vem, da me hočejo uničiti. Proti meni pripravljajo proces, čeprav nisem prav nič zakrivil … Med vojno sem bil še otrok … Trdijo, da sem si vse to tukaj, kar bom po pravici in resnici zapisal, zanalašč izmislil. Pravijo, da se nesramno lažem.

Ampak zakaj vse to? Nočem se razburjati. Doktor Skok mi je prej pomirjevalno rekel, da se preveč bojim. Menil je, da mi bo tableta zares pomagala … Delal sem se, kot da jo požiram, a sem jo potem, ko se je doktor končno odstranil, izpljunil v straniščno školjko.

Laž je postala resnica in resnica je laž. Zato je popolnoma razumljivo, da se Skok zvijačno smehlja. Doktor za živce. Doktor za jetra. Za možgane in črevo. Doktor za vse. Posebna in splošna medicina. In splošna zmeda. V resnici je ta doktor težak bolnik. Tako je bolan, da meni, da lahko naš ubogi svet pozdravi samo njegova več kot vprašljiva medicina.

Nocoj ponoči spet sanjam o očetu. Stoji ob moji postelji tu v zavodu za utrujene živce in mrmra nerazumljive besede. Ničesar ne razumem. Vem samo, da me vabi na sprehod.

Oče se maje na levo in desno po razritem kolovozu. Sva sploh na pravi poti?

Očetovi koraki so kratki in zveriženi. Zadihano se lovi za mano, ko se hitro in poskočno poganjam v temo.

»Je še daleč?« mu rečem.

Ta nočni sprehod mi zares preseda.

Oče se nejevoljno ustavi sredi teme.

»Kaj ti je predaleč?«

Kot zakleto je. Zveriženo. Vedno bolj strmo. Loviva se po pobočjih in slemenih skozi mrak in meglo.

Zakaj sva ponoči na poti? Zakaj blodiva prav zdaj po teh začaranih gozdnih risih?

Ne vem več, ali je oče imel brado. Kolikor se spominjam, se je, ko sem bil še otrok, ob sedmih zjutraj bril v kopalnici in pri tem opravilu prepeval poskočno žalobne arije iz Traviate. Bil je na vsak način velik ljubitelj in častilec operne umetnosti.

Toda bil je kot nabita pištola, ki čaka na napad. Nevaren kot tisoč ostrih bliskov v hudi nevihti. Spominjam se, kako je nejevoljno sedel pri pisalni mizi, se jezil na uslužbence velikega podjetja in pisal račune. Ves čas je zlival gnev tudi na mojo ubogo mater, zato se mi ni prav nič smilil, čeprav je bilo zanj delo v podjetju, kot izgleda, v vedno večje breme.

Srečen sem bil le v redkih trenutkih, ko sem bil z materjo sam. Zaradi ljubezni do matere mi je bilo vedno težje prenašati očetovo neprijazno vedenje.

Oče je v prepiru razburjeno mahal z rokami.

Zaradi svetovne krize mu posli ne prinašajo več nikakršnih dobičkov, je rekel. Ampak vse to me ni zanimalo. Že pri desetih letih sem želel samo stran. Proč. Pozabiti. Za vedno pozabiti.

Za vedno proč!

Če sem odprl okno, je oče takoj mrko pristopil in mi očital, da je preveč mrzlo. Rekel je, da se ne oziram na soljudi.

»Kaj se moramo zaradi tebe vsi prehladiti! Te ni sram?«

»Mati potrebuje sveži zrak, ker je bolna,« sem mu rekel.

Ni mi odgovoril.

Pesek škripa pod najinimi koraki, ko sva sredi noči na nenavadnem sprehodu. Temna drevesa se kot neprijetni duhovi zibljejo v vetru sem in tja.

»Mati je zelo bolna. Nujno je, da gre na zdravljenje v sanatorij. Zaradi težav s pljuči … Dobro bi bilo, da doma manj kadiš …«

Oče se ni kaj dosti zmenil za moje besede. Stanovanje je dovolj prostorno, je menil. V njem bi lahko živelo deset oseb. Mati lahko z lahkoto najde miren kot ob kakem oknu, kjer je zrak celo po tvojih pikolovskih merilih zanjo dovolj ugoden. In ne govori mi, da ne smem kaditi … To so moje zasebne zadeve!

Spet me zaboli glava.

»Ste vzeli zdravila?«

Doktor Skok me prodorno gleda. Njegova glava je zelo zobata. Nevarno zobata.

Nekakšna omotica me zanaša sem in tja.

»Gospod doktor, v moji sobi je neki človek!«

»Ste ga povabili na obisk?«

»Sploh ne … Saj veste, da ne sprejemam obiskov …«

»Ste morda pozabili zapreti vrata?«

»Nikakor ne. Vedno sem skrajno previden. Potrebno se je zavarovati pred zunanjimi in notranjimi sovražniki.«

»Imate popolnoma prav! Ampak mogoče ste pozabili zapreti okno?«

»Sploh ne … Kot sem že rekel, sem vedno skrajno previden. Saj vem, da gre za življenje ali smrt!«

»Dobro, dobro … Ampak zdaj je tisti človek že zapustil vašo sobo … Zato se vam res ni potrebno bati ali razburjati…«

»Vedno znova se pojavi. Če ugasnem luč, se pojavi … Tudi oče se pojavi.«

»Ah, to bo minilo … Dal vam bom še eno tableto … In potem bo vse v redu …«

»Dajte mi drugo sobo!«

»Druge sobe nimamo na voljo …«

Čutim, da se nevarnost prehitro približuje. Huda obremenitev. Pred mano že spet stoji oče v vsej svoji lepoti in grozoti. Kaj ni umrl že pred petdesetimi leti?

Morda je oče prav zaradi tega zdaj tako divje zravnan. Nenavadno visok. Orjaški kip. Čutim, da hoče zažgati ves svet. Sramota.

»Zakaj mi ne morete najti druge sobe, gospod doktor?« vprašam.

»To ne gre … Smo popolnoma zasedeni …«

Vem, da nima prav. To bi mi potrdil tudi moj oče, ki je bil sedemintrideset let starejši od moje malenkosti.

Zakaj sem tu? Kaj sploh počnem? Kakšen smisel ima vse to? Vojno ujetništvo? Bolnišnica? Hotel? Med zadnjo vojno sem bil še otrok. In zdaj me hočejo obsoditi!

Vrti se mi v glavi. Poki in treski. Po zidu in lesu. Zahrbtni žvižgi okrog moje glave. Zamolkel ropot od polomljene ograje do razpadlih vrat in prašnih stopnic. Poki od vsepovsod. Od sten in iz tal. Poki v zraku in poki v glavi. Poki od mize do stola.

Je danes mogoče petek, trinajsti, in za nameček še tretja ura popoldne, ko je na križu umrl Jezus Kristus?

»Zakaj spet tako razsajate … Sestra, dajte gospodu Sedlaku pomirjevalno injekcijo!«

Skok jezno bolšči v mojo malenkost.

Vrag po injekciji. Saj je vseeno, s čim te ti doktorji pitajo. Z opijati, s sonatami slavnih mojstrov, s telečjo pečenko ali z električnimi šoki.

Vse skupaj plem plem! Paganini ali Bach! Mozart ali Wagner! Baš me briga! Naj mi po riti zlezejo navzdol!

Le zakaj sem se vse življenje moral ukvarjati s kulturo in prosveto. Ki naša je osveta! Ja, ja. Rajnki cesar bi mi to potrdil.

Nesrečni Paganini. Iz dlani se mu je sipala glasba kot električne iskre. Bedasto ljudstvece njegovih častilcev je žarelo od divjega navdušenja. Vse strune na violini so mu popokale, a je vseeno igral naprej in naprej do žalostnega konca.

Grozno! In zdaj me mučijo s to injekcijo!

»Kaj je z vami, gospod Sedlak,« se zadere doktor Skok. »Zakaj se cmerite? Sestra, ste mu dali injekcijo? Saj vidite, da se drugače ne bo umiril …«

»V moji glavi je razpoka, gospod doktor. Huda razpoka.«

Doktor Skok se umika na hodnik.

»Počilo bo! Zelo se bo razpočilo,« grmi neki glas v meni od vseh strani.

Približuje se velika injekcija. Sestra Angela jo vihti kot meč tik pred mojim nosom.

Kje sploh sem? Sem v vojnem ujetništvu ali v norišnici, v bolnici ali mogoče v hotelu? V hotelu na avstrijskem Semmeringu, kjer sem se lansko leto mudil z gospodom Ostratom iz Romunije? Svoje dni je delal pri tajni službi Securitate, zdaj po polomu komunizma pa je postal s pomočjo prikritega denarja nekdanje tajne policije kapitalist in odločen demokrat. Sodeluje tudi v političnem življenju in je podpredsednik tamkajšnje socialno liberalne stranke. V Bukarešti ima podjetje, ki izdeluje plastične vrečke, vrtne palčke in druge izdelke iz plastike.

Moja glava je uboga. Vse je narobe. Zamazano sonce, ki spominja na gnilo sivkastorumeno pomarančo, visi nad gozdom.

»Veste, Alpe so čudež božji. Krona vseh krasot narave … Ampak ta naš nesrečni svet, dragi gospod kolega, če vam smem tako reči, je pravi rompompom …«

Ostratu mi izzivalno mežika s svojimi zvijačnimi romunskimi očmi, saj meni, da je povedal junaško resnico in je zdaj kraljevič v najboljši legendi.

Na majhnem s cvetlicami okrašenem hotelskem odru za zabave pravkar z rezkim glasom poje ostarela pevka sentimentalne melodije.

»Ah, dragi gospod,« mi zakliče gospa, ki je že osemnajstič na počitnicah v hotelu. »Tu je tako lepo … Mirno in tiho … Kot v starih dobrih časih …«

Ostarela pevka še vedno hripavo poje, dviga roke in se drsajoče ziblje po odru.

Stari dobri časi. Košato drevje pred hotelom, rumeno morje narcis v bližnjem parku in rdeči tulipani ob sprehajalni stezici proti gozdu.

A vse te barve so samo zunanja obleka za barviti venček mojih spominov. Iz polmraka preteklosti zacinglja prijetni smeh moje matere in že zaslišim jezljivi očetov glas, ki ne trpi veselja in ugovorov.

Ja, ampak kljub vsemu in zapik, takrat, v tistih časih, ko sem bil še otrok, je bilo vse drugače. Še slišim rezgetanje konjev na glavni cesti, sneg v parku, žvižganje kosov v grmovju pred teraso …

Otroštvo … Otroštvo … Zlato nespametno otroštvo …

Zaboga svetega, ljudje božji, kje sploh sem?

La … la … la. Moja glava je uboga, moja glava je zelo uboga.

Stran! Za vedno stran!

Najraje na levo v veselo mesto Finestra, ki ga nekateri imenujejo Rosenheim, toda ta trenutek sem pozabil, v katerem delu Evrope se pravzaprav nahaja. Zdi pa se mi, da smo se tam mudili z očetom v mojih najzgodnejših letih, zato menim, da je to kraj iz neke zelo stare pripovedke.

Medlo se še spominjam, da smo v Rosenheimu imeli navado zahajati v preprosto gostilno, v kateri je gospodoval velikanski črnobeli maček.

Bil je skorajda večji kot jaz. Zelo sem se ga bal.

»Saj ni hud, kajne?« sem prestrašeno spraševal odrasle.

Oče se mu je šaljivo dobrikal in mu pod mizo metal ostanke ocvrtega piščanca, ki ga je naročil za celotno družino.

Počasi sem izgubil strah in se na mačka navadil. Plazil sem se za njim po različnih prostorih, tudi po stopniščih, kleti in dvorišču.

»Muc! Muc! Črnobeli muc! Ali še živiš?«

Ne. To skoraj ni mogoče. Ni mogoče, da je preživel vse čase in prostore, revolucije in kontrarevolucije, in je še vedno tam, v Rosenheimu, Belodvorsku ali Finestri, kjer zdaj padajo bombe in zažigajo rakete restavracije, šole, cerkve in hiše:

MOJ DOBRI MAČEK

Morda spet božam tvojo glavo v kleti,

ko treskajo droni in rakete

in je ugasnila luč?

A zdaj, ko nas je svetloba spet

obdala,

te ni nikjer.

Sredi kleti leži

v hudi osami

le ubogi Matahor,

nedolžni mrtvi stari pes.

Kar naenkrat me preveč boli glava. Mogoče zaradi nevihte, ki pravkar divja nad našim tako imenovanim zavodom za duševne bolnike. Grom in bliski mi že od mladih let povzročajo neprijeten strah. Ko zagrmi, se stresem in me zaboli po vsem telesu.

Presnete nevšečnosti! Ja, tudi Paganinija je zadelo! Takrat v Nici, med karnevalom. Privoščil si ni skoraj nič, škrt, da se Bog usmili! Ampak za grofice in vojvode in za Bonapartejevo sestro je igral kot nor do zadnjega, da so mu popokale vse strune na goslih med epidemijami kuge in kolere.

Temno postaja. Ne morem več zaustaviti dogajanja. Zdi se mi, da se iz nerazumljivih razlogov začenjam spreminjati v tebe, draga bralka in dragi bralec, predvsem pa v Paganinija, čeprav nisem preveč nadarjen za glasbo. Ja, s tem svetom je nekaj močno narobe. Kako se naj sploh še pomirim?

Vidim, kako se nesramni Skok spet tihotapi v mojo sobo. Zaprl bom oči. Nočem ga videti.

Na moji dolgi uspešni poklicni življenjski poti, najprej kot umetnik in vsestranski kulturni posrednik, pozneje pa, ker se mi je pokvarila leva roka in nisem mogel več igrati na violino, kot uradnik v inštitutu za narodno obrambo, ki sem ga moral iz nepojasnjenih razlogov predčasno zapustiti, sem se vedno znova ukvarjal s sovražnim delovanjem tujih tajnih služb. Uspešno sem razkrinkal več kot ducat zakrknjenih vohunov. Mnogi so se sprenevedali na najrazličnejše načine. Kamuflaža je bila poleg pohlepa po denarju njihovo glavno opravilo.

Joj, kako so stokali ti nesramni revčki, ko sem do golega razgalil njihovo gnilo dejavnost! Cvilili so od groze, ko so se ujeli v past, ki sem jim jo bil nastavil. Eden se je celo pred mano zastrupil s ciankalijem, ki si ga je skril med zobe, da bi ušel pravični kazni.

Mrači se. Kaj mi bo prinesla nova noč? Bojim se, čeprav sem pogumen.

Hude stvari se dogajajo. Ugrizniti se moram v prst, da me ne popade sveta jeza.

Trkanje na vrata. Pok v glavi.

»Dober dan!«

»Kar na dan z besedo!«

»Paganinija iščem … Tistega v zelenih hlačah, ki tako lepo igra na kitaro …«

»Na violino, gospod. Na violino!«

»Ja, na violino. Oprostite, gospod. Zmotil sem se. Šumi mi v glavi. Je zelo vroče!«

»Naj vam prinesem kozarec vode?«

»Hvala za uslugo. Ni potrebno. Mi je že bolje … Paganinija iščem … Tistega v zelenih hlačah, s kitaro!«

»Z violino, gospod!«

»Ja, oprostite, z violino! Tistega v zelenih hlačah!«

»Toda, gospod, vi imate zelene hlače … Ste mogoče vi Paganini, ki ga tako sladostrastno iščete?«

»Paganini? Jaz da bi bil Paganini?«

Čudni možicelj živčno premika glavo in se trka po prsih.

»Nekdo mi je rekel, da se nahaja v zaboju!«

Poskakuje po sobi, kot da ga meče božjast.

»V zaboju? Kdo?«

»Paganini, ampak kot okostnjak … Saj veste, umrl je takrat v Nici, brez svetega blagoslova …«

»Gospod, vsega tega sploh več ne razumem … Zakaj ga iščete, če je umrl …«

V glavi mi močno zapoka.

Orjaške ciprese se majejo na obzorju.

Modro morje valovi v ostrem pišu.

Nica.

Strme sive stopnice.

Poševne hiše.

Suha trava.

Pokopališča … Velikanska pokopališča.

Presneto. Ta Nica.

Francoska ali italijanska?

Nissa la bella!

Poki sredi pokopališča med skeleti v travi.

Med skeleti v glavi.

»Težko bo! Akutna shizofrenija.«

Skok se pred čudnimi pritepenci napihuje kot petelin na gnoju.

Le kaj govori ta čigumigu! Ubogi revčki! Kako neumno mu kimajo z glavami.

Obkroža me neskončno veliko žarečih oči.

Ampak zakaj me stresajo? Zakaj me držijo za noge in roke in tresejo in pretresajo.

Prav je imela moja ljuba mati, ko mi je, majhnemu otroku, rekla, naj ne poslušam zvodnikov, ki nam obljubljajo vse dobrote sveta, blagostanje, blišč in oblast.

»Vse to, moj dragi poskokec, so lažne obljube,« je rekla. »Izmišljotine pokvarjenih ljudi.«

Že spet pok in zamik. Opazovalna komisija. Nevarnost se približuje. Doktorjeva injekcija je kot sablja. Neznani ljudje stojijo tik ob meni.

Nenavadna sila me odnaša naprej in nazaj. Temni se. Večer je prišel prehitro.

Nenadoma zaslišim čudovito melodijo. Slavni Paganini stoji tik ob meni. Njegova pesem premika polja in gozdove, gore in doline, zidove in gradove. Pet, šest oblačkov, belih in razcefranih, pleše po modrem nebu.

Čutim, da glasba odrešuje. Hvala! Večna hvala za to dobro!

»Gospod doktor, čutim, da silite v mojo glavo … Zlesti skušate v moje telo. Da vas ni sram! Kakšno nespodobno početje!«

Bedasti purani …Plemplem … Bimbam … Razpetelinjeni ričet …

Ah ti nesrečni turški griči z rablji in biriči! Turški griči s petnajstimi zakletimi hudiči in osemdesetimi fičfiriči!

Dejstvo je, da nisem tak kot drugi ljudje. Dejstvo je, da sem poseben človek. Dejstvo je, da nočem biti tak, kot so drugi. Očitno je, da sem popolnoma drugačen. Očitno je, da sem kljub milijardam človeštva sam na svetu. Ne rabim terapije! V bolnišnico naj gredo vsi ti nespametni pokvečenci, ki me nadzorujejo. Vsi ti doktorji, profesorji in nepridipravi. Jaz sem zdrav. Jaz sem popolnoma zdrav!