Škrabljanje po šipah jo je blagodejno uspavalo. Sobote so bile njeni dnevi za poležavanje. Nekajkrat se je pretegnila, potem pa kljub obetom tople postelje vstala in skuhala kavo. S skodelico v roki je listala po časopisu, a na besedilo se nikakor ni mogla osredotočiti. Pogled skozi okno ni bil ravno privlačen. Oblaki so se koprenasto vlekli, dežne kaplje so bile drobne in goste. Po pločniku je proti avtobusni postaji tekla ženska. Piš vetra ji je obrnil dežnik in preden ga je lahko ponovno uporabila, so se ji namočeni lasje v štrenah prilepili na lica. V tistem trenutku se ji je prizor zazdel tako znan …

… Celo noč se je premetavala. Spanec je bil rahel in ves čas se je zbujala, da ne bi slučajno zaspala. Dve budilki je nista prepričali. Eno je po taščinem nasvetu položila na pločevinasti krožnik, ki ji ga je prinesla z besedami, da bi takšno ropotanje zbudilo še mrtvega. Po triurnem mučenju je izklopila obe, ter se tiho, da ne bi zbudila Petra, odplazila iz spalnice. Skuhala je kavo ter s skodelico v roki skozi okno opazovala drobne dežne kaplje, ki so se v soju ulične svetilke vrtinčile v sunkih vetra. Trema pred prvim dnevom v službi ji je najedala že tako načeto samozavest. Veselje, ko je že vsa obupana dobila vabilo na razgovor in nato potrditev, se je začelo utapljati v vedno močnejšem dvomu. Kaj če ne bo zmogla? Kaj če je otroci ne bodo sprejeli? Kaj če se ne bo ujela s sodelavci? Kaj če …

Prispela je mokra in s polizano pričesko, ki jo je doma zastonj urejala celo večnost. Vesela je bila delovnega plašča, saj je lahko slekla namočen pulover. Po predstavitvi jo je ravnateljica spremljala do njene učilnice. Ona pa je lahko mislila le na svojo skupinico, o kateri je vedela samo to, kar je prebrala v njihovih anamnezah: srednja skupina sedmih učencev s posebnimi potrebami. Sedaj so tukaj še z obrazi, s svojimi pričakovanji, hrepenenji, željami, potrebami.

»Predstavite se pa kar sami. Želim vam lep in uspešen prvi dan.«

Nekaj sekund je brez besed stala pred otroki. Opazovali so jo s široko razprtimi poševnimi očmi in odprtimi usti. Večina jo je tako osredotočeno gledala, da so jih pozabili zapreti in so jim ven moleli okrogli jezički. V tistem trenutku se je vprašala, kakšno korist ima od dveh diplom in večletnega guljenja učbenikov in priročnikov, če se jim ne zna približati. Potem pa ji je roka instinktivno segla po kitari na polici. Otroke je posedla v polkrogu na tla in sedla med njih. Pogledala je prvega dečka, zabrenkala in zapela: »Jaz sem Mija, kdo si ti?« Nič. Sedeli so in jo še naprej tiho opazovali. Obrnila se je k naslednjemu in ponovila napev. Spet nič. Gledali so jo z rahlo nagnjenimi glavami in jo ocenjevali. Potem je v trenutnem navdihu zapela: »Naj pada zdaj dež nama v slovo, naj izjoče se nebo, ker preveč boli ljubezen…«

»In razbite sanje so …«

Fantek, zadnji v vrsti je zapel s popolnim posluhom. Zadel je čisto vse tone. Z roko je namignila še drugim, ki so pritegnili.

»Čudovito. Saj ste pravi zborček.«

»Jaz sem Mija, kdo si ti?« je ponovno zapela.

»Peter.«

»Jaz sem Mija, kdo si ti?«

»Katja.«

Sedaj so se skozi pesem predstavili prav vsi.

Odložila je kitaro in položila na tla ogromno belo rjuho, ki jo je žrtvovala v dobre namene. Otrokom je pomagala obleči velike majice in jim razdelila prstne barve z navodilom, da naslika vsak sebe, ob sebi pa osebo, ki jo želi. Nastajati je začela zmešnjava barv, oblik in njihovih podpisov. Otroci so bili prekriti z barvami, a nasmejani in razpoloženi. Rjuho je obesila s kljukicami na vrv, ki so jo razpeli preko učilnice. Ugotavljali so, kakšna čustva opažajo na obrazih upodobljenih oseb in kaj menijo, zakaj so nasmejani ali žalostni.

»To sem jaz in mamin prijatelj,« se je zadnji obotavljajoče oglasil Miha.

»Zakaj si na sliki žalosten? Poglej, saj ti solze tečejo iz oči kar v potokih.«

»Bojim se ga.«

Otroke je posedla v klopi in jim razdelila ročne statve ter volno, da so nadaljevali s pletenjem že začetih šalov. S kvačko so ovijali zanke okoli žebljičkov. Vsak se je potopil v svoj svet in nastopila je popolna tišina. Razbila jo je z umirjeno glasbo. Miha je poklicala v kot, kjer so bile na tleh blazine za počitek. Sedla sta in od daleč opazovala njegovo sliko na rjuhi.

»Zakaj se ga bojiš, Miha?«

»Ko pije vino, kriči name in me tepe s pasom.«

» Ali mama ve za to?«

»Ni več mame, pri teti sem. Takrat pa je bila še živa.«

Glavo je sklonil, objel kolena in se začel v enakomernem ritmu zibati. Mija je vedela, da mora z razgovorom končati.

Dan je zaključila v občutku popolne nemoči. Vsi protokoli, kaj storiti v takšnem trenutku, so ji izpuhteli iz glave. Pri vratih je ujela Majo, vodjo svetovalne službe.

»Prosim, povej kaj veš o Mihu. V njegovih podatkih sem prebrala, da živi v rejniški družini in da je bil odvzet materi zaradi zanemarjanja. Več podatkov ni. Predvidevam, da so v zapečateni evidenci. Prosim, da mi poveš, zakaj tako rigorozen ukrep.«

»Zanemarjanje je samo manjši del problema. Ko je bil na počitnicah pri babici, mami njegovega pokojnega očeta, je ta iz njegovega kaotičnega pripovedovanja razbrala, da ni samo zanemarjen, da ga oba, mama in njen partner, pretepata, ga obmetavata z žaljivkami in da ga on celo spolno zlorablja, za kar je mama ves čas vedela. Babica je verjetno od vsega hudega zbolela in pristal je v rejniški družini. Tam sicer skrbijo v fizičnem smislu zanj dobro, vendar je deček lačen ljubezni. Ima veliko psihičnih težav, boji se glasnih besed, naglih kretenj in dotikov. Poleg vsega ima še probleme s srcem.«

Naslednji dnevi so terjali od nje popolno kontrolo nad besedami, gibi, dejanji. Miha je bil večino časa razpoložen, bili pa so trenutki, ko je sredi dela sedel na blazino, se objel okoli kolen in se samo v počasnem ritmu zibal. Takrat ga je prijela za majhno dlan, ga pogledala v oči in mu rekla: »Miha, rada te imam.« Vzela je kitaro in zapela njegovo najljubšo pesem, Šifrerjevo Uspavanko za Evo. V začetku je vedno poslušal le tako, da se je zraven zibal, potem pa se je nekega dne zaustavil. Po nekaj tednih pa je začel peti in takrat je Mija slavila prvo majhno zmago. Sčasoma je začel hoditi za njo in paziti je morala, da ga ne pohodi, saj je postal dobesedno njena senca. Povzdignila ga je v prvega pomočnika in pomagal ji je pri delitvi učnih pripomočkov, pospravljanju, naučil se je celo na kitaro zaigrati dva akorda. Ko je skupino posedla na blazine za prepevanje ali branje pravljic, je naslonil glavo na njena kolena in zašepetal: »Moja, moja, Mija.«

Nekega dne ga ni bilo. Rejnica je sporočila, da je ponoči dobil srčni napad in so ga peljali na urgenco. Takoj po pouku je hitela k njemu. Obiska ji niso dovolili. Znanka, ki je delala v upravi, ji je zaupno povedala, da ima povečano srce in da to privede občasno do aritmije in dihalne stiske.

Vsak dan posebej ga je pogrešala. Dan, ko se jim je pri pouku ponovno pridružil, je bil za vse pravi praznik. Odšli so v delovno kuhinjo, pekli piškote, delali sadno solato in si zraven prepevali. Potem so v učilnici sedli na blazine, poslušali zgodbe, ki jih je Mija brala, in si povedali, da se imajo radi. »Moja, moja, Mija,« so bile besede, ki so ob tesnem objemu, ki ga je bila po novem deležna, postale stalnica. Stalnica, ki je ne bi zamenjala za nič na svetu.

Naslednjo jesen je Miha napredoval v višjo skupino. Vsak dan jo je obiskal pred poukom in med odmorom. Ostali učitelji so ugotovili, da ga ob slabih trenutkih lahko umirijo le tako, da ga pošljejo k njej.

Po dveh letih je Mija odšla na porodniško in ko se je vrnila, so ji povedali, da je zamenjal rejniško družino in da so ga zaradi groženj s strani mame in njenega partnerja, ki sta bila odpuščena iz zapora, premestili na drugi konec Slovenije na neznano lokacijo. Skušala je izvedeti, kje je, vendar brez uspeha. Neznansko ga je pogrešala in ni minil dan brez misli nanj.

… Kava se je ohladila, mrzle pa ni hotela piti. Odrinila je skodelico in se zazrla skozi okno. Dež je še vedno pršel, sivina dneva pa je prinašala temne misli. Spraševala se je, kam je hitela ženska, ki ji je obrnilo dežnik in so ji lica prekrili zlepljeni kodri las. Potem se je ponovno lotila branja časopisa. Pregledala je novice. Na koncu ji je pogled zastal na sliki mladega moškega, ki se ji je zdel nenavadno znan. Osmrtnica. Radovedne oči, stisnjena usta, malo bolj okrogla lica. Še enkrat je pogledala in takrat jo je zadelo. Miha. »Po dolgi bolezni…«

Rada bi jokala, a ta odrešitev ni in ni hotela priti. Preplavili so jo sladko-grenki spomini. Začela je ječati in z zvoki skušala odgnati utesnjujočo bolečino. Ko so pritekle odrešilne solze, jim je pustila prosto pot.

Dež je zaropotal po oknu, v zavijajoči pesmi vetra, se je zazdelo, da sliši: »Moja, moja Mija.«

Ksenija Šešerko je avtorica iz Maribora. Pisati je začela v zrelih letih, leta 2019, najprej za otroke, potem pa je svoje literarno ustvarjanje razširila še na pisanje za odrasle in na pisanje poezije. Ob dveh pedagoških poklicih se je izpopolnjevala tudi na področju specialne pedagogike in večje število let delala kot inkluzivna pedagoginja z otroki s posebnimi potrebami. Zaradi dela s tako pestrimi skupinami otrok, je deležna privilegija, da poleg potreb zazna tudi njihove želje. Zato za otroke še posebej rada piše.

Aktivno ustvarja od leta 2019. Udeležuje se različnih literarnih natečajev, na katerih posega po najvišjih mestih. V šestih letih literarnega ustvarjanja je prejela množico nagrad. Najbolj ponosna je na srebrno državno priznanje JSKD v okviru Srečanja odraslih literatov V zavetju besede 2021, na Mentorjev feferon 2023 – nagrado za najboljšo protestno pesem v Sloveniji, ki je bila uglasbena, in ki jo je skupaj s prejemniki državnih literarnih nagrad na povabilo Društva slovenskih pisateljev predstavila na Trubarjevi domačiji v oddaji Radia Ars z naslovom Dom v jeziku, ter zaporedoma, v letih 2023 in 2024 na uvrstitev v deseterico finalistov za najboljšo kratko zgodbo časopisa Delo in revije Onaplus (med skoraj 170. zgodbami). V letu 2024 ji je Časopis Nedelja iz Celovca podelil prvo nagrado za najboljšo črtico, v letu 2025 je bila zmagovalka Šinkovičevih dnevov poezije. V šestih letih pisanja je postala deležnica mnogih nagrad in priznanj na različnih literarnih natečajih. Objavlja v Časopisu Nedelja iz Celovca, revijah Mentor, Vzajemnost, Ventilator besed in Lovec.

Pri Založbi Kulturni center Maribor je izdala štiri knjige za otroke: Zgodbe iz babičine skrinje (2020), Še ene zgodbe iz babičine skrinje (2021), SOS za živali (2023) in Uganke za vse letne čase (2024). Izdala je tudi sodobni roman za odrasle z naslovom Zbornica (2021) in zbirko kratke proze Sledi (2025). Letos je izšla nova pesniška zbirka Izza megle (2026), ki je pri Založbi Kulturni center Maribor prejela tretje mesto na natečaju za najboljšo pesniško zbirko tega leta.

Vodi literarno skupino Sekcije Vedrina pri Kulturnem društvu Studenci Maribor. S kolegicami iz skupine je, prav tako pri Založbi Kulturni center Maribor, izdala dve knjigi kratke proze: Vedrinke in El Dorado, pesniško zbirko Prepletanja in knjigo zgodb za otroke Kjer je vse mogoče. V pripravi je nova skupna pesniška zbirka, ki je plod delavnice z mentorjem dr. Davidom Bedračem.

Maribor, 22. 7. 2026