Po treh tednih se je Seničnikov naveličal vsakdana na Ravnah, mestecu velikanske Železarne, ki je še vedno utripala v življenjskem ritmu prav ozke doline med Mežico in Tolstim vrhom. V kavarni Havana je bilo dokaj prijetno, četudi so bili televizorji ves čas vključeni in so žareli s sten. Lokal je bil vseeno zmeraj poln, naseljen z domačini vseh starosti, predvsem z mladino, ki je pri vsakem vremenu posedala na betonski terasi prejšnje trgovine s čevlji. Včasih pa se je Seničnikov rajši preselil v gostilno Lečnik na Trgu svobode. Tam je v mirnem ozračju prebiral dnevnik in vse revije, ki so bile na voljo, in se predajal refleksijam in domotožju, ki se je čedalje močneje oklepalo srca melanholika, kakršen je pač bil. Televizorji pa so tudi tam ves čas motili. Ljudje se ne pogovarjajo več drug z drugim, je pomislil in se spet preselil.

Neka malenkost pa je bila vzrok za to, da se znova odpravi na pot in si poišče drugo okolje, primernejše za temeljito preučevanje življenjske smeri, ki jo bo izbral. Stvar je bila res ničévost, lahko bi mu očitali, da je nezmožen razumeti tok časa ali psihološke spremembe v družbi. Nekega zgodnjega popoldneva je posedal na terasi one kavarne, okrog in okrog pa ogromno fantov in deklet pri dvajsetih, petindvajsetih. Bilo je lepega majnika, pa je opazoval, da prihaja s trgovine kar nekaj žensk in babic s težkimi vrečkami v rokah, očitno z nakupom za konec tedna. Ko so hodile mimo kavarne, so se vendar ozrle na mladeniče in celo pozdravile tega ali drugega izmed njih. Dobile so tudi nekaj odzdravov. Seničniku pa se je zdelo, da so prav one ženske njihove matere in babice, roditeljice tistih mladih, ki posedajo pred kavarno in si dajejo duška. One pa nosijo hrano, s prejšnjega Narodnega marketa ali od koder koli, da je ne bo zmanjkalo. Zadeva ga je precèj vznemirjala. Odločil se je za odhod.

*

Dva tedna kasneje pa je pristal na letališču Makedonia v grškem Solunu. A ni bil sam samcat, temveč v spremstvu prijateljice, prelepe Dafne, ki je prvič zagledala sredozemsko morje, no, Celovčanka pač, ki ji sicer zadostujejo mestni sejmi in izleti na Vinsko cesto. Ker pa je ona bila za bolj udobne počitnice, sta prve noči prespala v mestecu Paralíja, se pravi 'Na plaži', kraju polnem turistov, trgovin in restavracij. Seničniku, hipohóndru, pa je bilo kmalu preveč tega konzumstva, čeprav je bilo do obale komaj kakih sto metrov. Spremljevalko je zaprosil za kratek dopust, plačal račun za tri dni v naprej in se odpravil na pot.

Prvo noč v samoti je preživel na višinah vasí Elatohóri, na nekem stranskem pobočju Olimpa. Tam je bil indijanski tabor, kjer je pestra druščina ponudila vigvame za prenočitev in v glavni uti kuhala za goste. Seničniku je bilo kar pogodu, a vseeno ni prav dolgo zdržal. Bili so razočarani, ko je po drugi noči rekel, da gre na morje, da je rajši spet na poti in si ogleduje vasi krog Olimpa in Osse. Glavni Indijanec je mirno prikimal in mu želel srečno pot. Psi so lajali za njim.

No, pa je v bližnji Paralíji pobral svojo drago ljubko in z novim veseljem sta nadaljevala pot ob morju, dokler nista prispela v Leptokarijo, glavni kraj pokrajine Pierías. Vkrcala sta se v hotelu Diónisos, tik ob plaži. Čudovit kraj! Krona vsega pa je bila krčma Kavos, kar pomeni rt. Bil je preprost lokal, tik ob plaži, na katero so se čedalje glasneje zvalili morski valovi in prostor zapolnili z glasbo večnosti.

Tam pa jo je spet zgubil. Dafne je izginila. Ko se je neke noči vrnil s Kavosa v hotel, je bila soba skorajda prazna, prtljaga pa spravljena. Samo ključ za avtomobil je še imel. Na telefonski klic ni odgovarjala. Seveda, razočaral je še njo. In razočaranje je treba prebavljati. Nismo več taki potrpežljivci kot naši čedrmanski predniki ob Dravi! Odreagirati pa je treba s kritiko, z jezo ali begom. Najbolj simpatična poteza je pobeg. A kam bi zbežala? Nekje v sobi je našel prospekt mesta, zaokrožena je bila železniška postaja. A ni mogel verjeti, da je odpotovala z vlakom. Celovčanka bi raje vzela taksi. Nekaj ur je počival, potem se je poln hrepenenja odpravil za njo. Veliko sta govorila o stari cesti med morjem in gorovjem, Lárisa, Lámia, Termopíle, Kaména Vúrla, Tibe, Kinéta. Takšna je bila tudi pot, označena v zemljevidu na zadnji strani prospekta. Bo jo našel v tisti mali kavarni v Paralíji Kinéta blizu Korinta, o kateri ji je toliko pripovedoval in pesnil. Je vendar odkrila samostojnost in samovoljo, ki ju je tako pogrešila v svojih prejšnjih zakonih?

Doletel jo je prav kmalu. Ko je prispel v sotesko Tempijske doline, na parkirišče Pigi Afroditi, je zagledal dolg tovornjak s firmskim napisom "Lipovšek". Ustavil se je in za tovornjakom odkril prav njo in belolasega možakarja. Sedela sta na klopi in pila kavo. Tovornjakar je bil z Grebinja in jo je pobral pred sotesko, pri odcepu v Stómio, kjer se pobira cestnino. Ona pa je spregovorila o tem, da se je vendar odločila za ločitev od njega in za vrnitev v Lipovšekovem tovornjaku z Lárise na Koroško. Tudi to je lahko pustolovščina!

"Preveč samosvoj si," mu je rekla. "Ne vem, kaj iščeš, a ti ne morem pomagati."

"No, draga, bi ti pa vendar rad pokazal tisto malo plavo kavarno, kjer sem napisal svoje najlepše pesmi!"

"Misliš res? Ne bom te kar naprej lovila po kavarnah in restavracijah!"

"Obljuba dela dolg! Pojdi, draga. Tam doli drži potka k svetemu studencu!"

Lipovšekov pa je nadaljeval svojo pot proti Lárisi, brez nje, a ne preveč žalosten. Ta energična, temnoblond pobarvana gospa je dosti naporna in ga utegne spraviti ob živce, je pomislil. Naj jo oskrbuje ta gledališki igralec, ki ga je poznal iz neke druge dobe življenja, ko so vsi živeli in se lovili sredi lesa pod Ruško goro.

Z Dafne pa sta se odpravila dol v globačo in čez most na drugo stran reke Pineios. Stopila sta v sveto jamo cerkve "Agia Paraskévi" in v ozkem rovu črpala stekleničko tiste vode, ki človeku daje občutek neskončnega zaupanja in vere. Celo uro sta se mudila pod visoko steno soteske Tempi in bila čedalje bolj pogumna in samozavestna. Vsa negotovost je bila kot na mah preganjena. Pripovedoval ji je o svojem prvem potovanju skozi sotesko, v davnih letih, kot dvajsetletnik, ko je imel svoje prve ljubezenske izkušnje prav na teh svetih mestih, kot so Tempi, Delfi in Atene. Njegova pripoved v kavarni tik ob vodah Pineiosa ji je vdajala čudno toplino. Naenkrat se je počutila njegova, njemu blizu, davno bolj kot v prejšnjih dneh in nočeh. Oči so ji žarele kot v močnem ognju in ko sta se z rova vrnila k avtomobilu, je bila njuna stvar kakor izmenjena.

"Kaj si si želela v jami?"

"Da ne bi bil tak skurn deəd!"

No, s tem sta bila kakor zakonca in se ne dala več ločiti. Naenkrat sta uživala potovanje in tudi dolga pot med Láriso in Lámio ni bila prav nič naporna. Pri Termopílah, kjer je na eni strani ceste mogočni kip Leonída, Spartanca, na drugi strani, pod goro, pa zajezêni potok, sta sedla v vročo vodo in pozabila vse okrog sebe, čeprav je bilo kar dosti ljudi v potoku, ki se vanj uliva skrivnostni slap izpod vulkana. V daljavi je bilo staro, dolgo poslopje, prostor za begunce, nekateri njihovi otroci pa so prišli k jezu in zaprosili za evro ali dva. Najbrž so bili Romi. Nosili so cunje, njih lasje in oči pa so bili izredno lepi. Kakor v pravljicah, je dejal Seničnik in jim podaril bankovec.

**

Pozno na večer sta prispela v zakotno mestece pod skalami. Ime mu je bilo Kaména Vúrla/Καμένα Βούρλα, kar pomeni Ognjeno trsje – pet kilometrov dolga vas, raztegnjena ob morju. Nad strehe pa ji je visela skalnata gora. Spala sta kakor Bogu za hrbtom in se drugi dan le stežka poslovila od kraja, ki je imel v svojem najlepšem predelu razkošno enklavo z imenom Galini. A sta vendarle ostala še en dan in na večer sedla v neko čedno restavracijo na obali. Seničnikov se je počutil prav srečen. Naročil je liter črnega vina in se čedalje bolj predajal fantazijam. Kako lepo bi lahko živeli ljudje! Kako čudivito je morje, gorovje, da, cela zemlja! Prav kmalu je bil spet v svojem orfejskem svetu in je samo še švadroniral in recitiral. Lastnik restavracije, nekaj let mlajši od njega, je prisedel. Bilo je kakor nekaj dni poprej pri Kavosu. Kaména Vúrla, ta čudni kraj ga je začaral in docela vsrkaval vase, tako da je bil za nekaj ur v stanju popolne zamaknjenosti, 'sam svoja pesem', kot si je prigovarjal. Jaz sem sam svoja pesem. Nikoli mi ne bo treba na strme Delfe, ne v zakotne Pindarjeve Tibe, niti ne v Atene in Paralijo Kinéta. Dafne, ljubka ženkica, pa se je raje držala lastnika restavracije in se njega, ki je dolga leta živel v Mykonosu, vneto oklepala in niti ne sanjala več o celovških sejmih in vinskih cestah.

Ko sta se zjutraj ob devetih zbudila, ker se je pred balkonom oglašalo pavovo plavo morje, jo je ves zaspan vprašal, kaj je bilo s tistim človekom, gostiteljem, pa je bila Dafne prav žalostna.

Zanimiv človek, je rekla, zares. Nekaj let je bil povsod doma, New York, Kanare, Mykonos, potem pa je prišla huda usoda. Zgubil je svojo ženo, ki jo je bil spoznal izpred desetletja v Mykonosu. Umrla je za zahrbtno boleznijo, podobno kačjemu piku. On pa se je vrnil v Kaméno Vúrlo k materi in prevzel restavracijo z nekaj mizami na plaži. Zakopal se je tukaj pod vulkanom s pogledom na košček morja, nekje za daljavami onkraj zaliva pa visí kot bel oblak tisti čudoviti čas z Evridiko.

Dafne kakor tudi Seničnikov sam sta bila nekako potrta ter polna slabe vesti spričo take krute usode. S težkim srcem sta se poslovila od Kaméne Vúrle, od intimne plaže ob Taverni Diónisos in Hotelu Akropol. Kakor v transu sta nadaljevala potovanje, po dolgih cestah in vijugah gor v Tibe, čudno planoto, prečuden svet, kjer rastejo krompir, fižol in bombaš in je tebanski pesnik v zagonetnih pesmih opeval zmagovalce z Olimpije, kočijaše, tekače in lokostrelce z bogovi vred. Poševni pravokotnik parka na robu mesta, kjer stoji visoki Pindarjev kip, pa je edini lepi prostor v tem mračnem Babilonu, polnem propadlih stolpov in obuboženih ljudi.

Po blodnjah po zakletnih Tibah, čez rdečkasto planoto in preko zelenih planin sta pa vendarle spet našla pot k morju, dol v Saronski zaliv, kjer se v objemu ogromnih skal nahajajo Agii Teódori, malo od tam pa Paralíja Kinéta, podoba raja.

Jože Strutz se je rodil 1952. leta na Rudi pri Velikovcu. Na celovški univerzi je študiral literaturo in filozofijo in leta 1981 doktoriral z delom o Musilovem romanu Mož brez posebnosti. Nekaj časa je bil tajnik Arhiva Roberta Musila v Celovcu, poleg tega pa poučeval na Trgovski akademiji. Izdal je več pesniških zbirk, mdr. Orglanje svetlobe z risbami Rudija Benétika, Sunki morja in Ognjena ladja. Pri Mohorjevi so izšli trije njegovi kriminalni romani (Kratka pomlad; Kamuflaža na bazenu; Sanjska dežela) z likoma inšpektorja Mangarta in novinarja Franca Petka. Objavil je nekaj kratkih zgodb (Rujoni na Dunaju) in prevedel roman Jamníca Prežihovega Voranca, nekaj pesmi Franceta Preserna (Nova pisaríja) ter prozo in liriko Janka Messnerja in Srečka Kosovela. V zadnjih letih je izdal niz antologij o grški literaturi (Arkadija-Peloponez 1-6). Jože Strutz je član DSPA in živi na Spodnjem Koroškem.