OKNO

»Oh, ne klobasaj neumnosti,« bevskne in zapre okno.

Sedita pri zajtrku, zvok prebujajočega prometa ob tej uri še zadržuje dih, a nekaj ga zmoti, v tistem trenutku pač, morda niti ne zmoti, bolj iznenadi – mogoče je ton njenega glasu, mogoče pa samo tisti rahel piš spomladanskega vetra, ki se lahno poigra z zaveso in jo bo potem nekdo v naglici nehote priškrnil. Seveda pa bi lahko bilo tudi karkoli drugega, zgodnji pasji sprehajalci občasno radi vlečejo na ušesa, iz prvega nadstropja se vse sliši, kdo ve, kaj vse bi lahko napletli okrog tega. V mestu je seveda drugače, ampak zdaj nista v mestu, ne zares, čeprav ona spet samo zavije z očmi, natanko tako kot vedno poprej, ko sta se še tiščala v tisti majhni kletni garsonjeri v centru in jo je kdaj, ko je bil že sit nenehnega pregovarjanja, takole na hitro odpravil. Saj ni ona kriva, da je vso noč hodil kdo ve kod in potem v zgodnjih jutranjih urah štorkljal po stanovanju, da je zbudil še sosedova otroka in potem itak nihče več ni spal, pošteni ljudje hodijo domov po svetlem. Tista malo pikra o tem, kaj je to po svetlem, mu sicer ostane na koncu jezika, a miru mu vseeno ne da.

Sedita pri zajtrku, no, bolje rečeno bežita okrog njega, instant kava in kruh z maslom in marmelado, prvi jutranji postanek, eden redkih, okrog katerega sta se strinjala že od samega začetka, in te stvari niso samoumevne, še zdaleč ne, maslo je trdo, če ga iz hladilnika ne vzameš že zvečer, z mislijo na jutro, seveda, samo dodaten vir frustracije postane in tega je – gledano globalno – itak preveč. Mogoče je to sicer samo kolateralna škoda, ki pritiče življenju v na hitro zrastlih predmestjih, ne tič ne miš, nekdo je rekel, da je dobro okolje za mlade družine, zunaj sta dve gugalnici in tobogan, ampak je treba paziti, ker zunaj kakajo psi, katerih lastniki so na sprehodih zatopljeni v svoje ekrane, saj jim človek niti ne moreš zameriti, česar ne vidiš, te ne more boleti … skratka, mogoče. Mogoče pa je tako vendar tudi kje drugje.

Počaka, da si najprej ona namaže kruh, malo zato, ker tako veleva olika, malo pa zato, ker mu res ni do tega, da bi moral potem še ves teden poslušati, kako vedno zamuja v službo samo zato, ker on ne zna pravi čas vstati in pripraviti mize. Tisti kos kruha lahko počaka. S sklenjenima dlanema si podpre brado in jo gleda. Po nekaj potezah, s katerimi uspe marmelado za silo enakomerno razmazati po kruhu, kozarec brez besed poda še njemu. V tišini jesta.

»Danes bo, veš …?« mu navrže sredi grižljaja, da se mu skoraj zatakne v grlu.

Tišina je predolgo trajala, lahko bi vedel. Danes? Spet?

»Saj si kaj mislil na to …?« S pogledom vrta vanj, kot sveder se zariva vse globlje v meso pod čelom. Mislil? Jasno, da je mislil. Ampak misliti pomeni nič vedeti in po vsem tem času, ko človek ne veš več, kdaj se obrne mesec in koliki poskus po vrsti je že to, ko se sprašuješ, ali bi sploh še štel, ker kakšen pomen sploh še ima, če si se vmes morda že trikrat zmotil, morda že celo več kot trikrat, nič čudnega ne bi bilo po vsem tem času, malo pa je tudi to, da takšno dreganje v srž problema človeku še nikoli ni naredilo nobene usluge, ker vraga … koliki poskus že?

Na silo zaustavi tok misli, se ugrizne v jezik in z žličko seže v kozarec z marmelado. Poskuša izpasti neprizadeto. »Ja … in?« Dokončati mora rokopis, nima časa za te bedarije. Koga briga, ali je ravno danes ali jutri ali pojutrišnjem …? Pisanje je preprosta reč – če beseda ne steče, pač odrineš tipkovnico in greš stran, greš in si naliješ skodelico kave, potem se vrneš pred ekran. Mogoče. Mogoče samo vstaneš, se pretegneš in greš naprej. Vse ostalo je samo nepotrebno romantiziranje, banalna navlaka – saj jo bo jutri peljal na večerjo, jutri, tako je sklenil, jutri lahko.

»No, mislila sem, da bi …«

Sam pri sebi se posmehne … Ne, resno. Kolikič? »Zvečer sem že zmenjen …«

»Mislila sem, da si danes zvečer doma.« Ne trzne z očesom. Začutiti je morala, kakšno igro igrata.

»Ne, danes ne. Jutri.«

Vztraja. »Nisi rekel, da boš vzel dopust?«

Ne morem,« odreže. Nepričakovan sestanek. S tehničnim urednikom ali nekaj takega. Bedarija pač. Ampak ničesar ne doda, čeprav v njenih očeh ne spregleda očitka. Najbrž oba vesta, kam pes taco moli. Ampak koga navsezadnje briga? Da se bo spet ves večer skrival v kavarni, žulil tisto svojo standardno vročo čokolado, ki mu po pravici povedano že povzroča refluks, in vsaj poskušal dokončati nedokončani paragraf. Mogoče se tako ubije nemoč, kdo bi vedel, zaenkrat so bili poskusi bolj jalovi, ampak morda nekoč …?

Kot bo nekoč napočil čas tudi za vse ostalo – človek mora samo verjeti v to. Koga briga, če je ravno danes tisti petnajsti ali šestnajsti dan v mesecu ali karkoli že … Kaj to sploh pomeni? Itak se vse – od prvega do zadnjega – konča z drobno krvavo kepico, samo slutnjo rastoče snovi – ali pa še to ne – smrt v wc-ju, ena sama velika žalost od žalosti, človek ne veš, ali bi se smejal ali jokal. Zato se bo ves večer skrival in skrival se bo tudi jutri, ker kako ima lahko karkoli od tega sploh še kak smisel? Samo osel gre dvakrat na led in morda je res, da je že večkrat dokazal, da je osel – oslovska je bila – za začetek – selitev v predmestje, iz tiste njune tesne garsonjere s plesnivimi stropi, od koder je vsaj imel kam iti in je bilo še vse mogoče. In oslovski so bili tudi vsi nadaljnji koraki, vsak izmed njih en korak globlje v močvirsko blato, prepredeno z rdečimi madeži odpadnega tkiva, ki se mu po vsem tem času resda ne gnusijo več, ampak ob njih tudi ničesar več ne čuti. In zato je bila selitev napaka – lahko bi ostala tam in ne bi nikoli dobila odgovora na vprašanje, kaj če. Lahko bi ostala tam, sama v svoji mali garsonjeri, pa čeprav je imela plesnive strope in ni imela tako velikega svetlega okna – samo enega je imela – majhnega in s pogledom skozi svetlobni jašek, skozi katerega se je slišalo dež, ponoči, ko sta se spravljala spat, pa so, če sta pozorno prisluhnila, nad njunima glavama odmevali koraki, nekje visoko in mameče nedosegljivo – zdaj težki zimski škornji, zdaj drobencljajoči salonarji. Ampak zdaj je bilo drugače – v prvem nadstropju sta skozi veliko kuhinjsko okno prvič lahko videla dlje. Spomladi se megle dvignejo in prinesejo vonj prvega spomladanskega dežja, tistega, ki bi mogoče lahko opral vso to nesmiselno navlako, mogoče …

S kotičkom očesa jo opazuje, kako z eno potezo pobriše drobtine z mize in jih vrže na svoj krožnik, sploh ni videl, kdaj je uspela popiti kavo. »Greš?«

Ničesar ne reče, samo rahlo zmaje z glavo in vstane. »Nimam več časa za to …«

Seveda. Ker ona gre služit denar. On pa … kaj?

Nejevoljno ji sledi, pograbi svojo skodelico in krožnik in ju skoraj zaluča v pomivalno korito. Ob njeni rahlo privzdignjeni obrvi s preostankom tega, kar je na mizi, ravna bolj nežno, a čuti, kako mu ob tem utripne žila v sencih. Enkrat. Samo enkrat. Za hip zadrži dih in čuti, kako se napetost sprošča.

Spomladanski veter je kriv. Pomlad je rojevanje življenja, bedna misel – vse bolj in bolj se zaveda, kako so takšne misli nič več in nič manj kot nepotreben kič, banalna navlaka, ki jo z leti navlečeš v vse kotičke stanovanja in jo je treba na vsake toliko pomesti in zmetati ven – saj s pričakovanji ni nič drugače, vse bolj verjame v to.

Kaj pa jima navsezadnje manjka? Lepo stanovanje imata, svetlo, novo, pa kuhinjo z velikim oknom s pogledom na vrt, kjer se gugajo otroci in kakajo psi … In promet se ob tej uri šele prebuja, edini zvok ob tem času je občasen lajež sosedovega psa, če gre mimo kaka pudljica. In tudi če se veter zaplete v zaveso in jo, ko bosta hitela v službo, pomotoma priškrneta, bosta pač kupila novo.

»Daj, ne klobasaj neumnosti,« reče, tokrat malo bolj spravljivo, in jo poljubi na lice. S palcem ji obriše marmelado, ki ji sili iz kotička ust. In okno ostane zaprto.

Loti se pomivanja posode, ona brez besed pobriše mizo, obračata si hrbet, potem sliši, kako nekaj tipka v telefon, zdi se, da že gre proti vratom, koraki se oddaljujejo. Potem za nekaj trenutkov zavlada tišina.

Kaj pa če …? Sluti, da je obstala na vratih, a se ne obrne takoj. Ko ga tišina naposled premaga, se počasi zasuče k njej. Nepremično ga gleda. »Nimam časa za to,« tiho ponovi, raskav glas ima. Sledi ji v predsobo, gleda jo, kako pograbi torbo in si zavezuje vezalke. Kaj pa če morda ne bo nikoli …?

Ničesar ne rečeta. Ko si oprta še nahrbtnik, ji pokima in ji stisne roko. Včasih bi ga v slovo mogoče še poljubila, pa čeprav samo na lice, zdaj samo počasi umakne pogled. Vprašanje ostane neizgovorjeno.

Čez dobro minuto sloni na okenski polici in gleda, kako zunaj pred hišo odklepa avto, torbi drugo za drugo zabriše na zadnji sedež in se ozre, kot bi hotela videti, ali je še kdo za njo. Ne vidi ga na oknu. Usede se v avto in odpelje.

On s prsti še nekaj trenutkov tapka po okenski polici in razmišlja, ali ne bi morebiti vseeno odprl okna. Pa si nato premisli. Zadnji hip. Saj nima smisla. Ves dan bo prekladal papirje, se brezciljno dotikal tipkovnice in strmel v monitor. Lahko se pretvarja, da mu spet nagajajo Windowsi, nič čudnega ne bi bilo, to bo dober izgovor, zakaj ves dan ni natipkal niti pol paragrafa. Zvečer, preden bo prišla domov, bo oblekel tiste fine ozke hlače, se tiho izmuznil iz stanovanja in šel. Ne bo prižigal luči, ko se bo spuščal po stopnicah, pozna jih kot lasten žep. Vlak odpelje ob šestih, nje pred pol sedmo gotovo ne bo, ponedeljkovi sestanki se vedno zavlečejo. Potem se bo ves večer skrival v kavarni, žulil tisto svojo standardno vročo čokolado, briga ga refluks, in vsaj poskušal dokončati nedokončani paragraf. In če mu beseda ne bo stekla, bo naročil še plastenko vode – ker k vragu s steklenicami – in šel ob reki navzgor gledat svoje drevo. Tako je s to rečjo, vse bolj in bolj verjame. Pričakovanja so precenjena. Navlaka, ki nikomur ne služi.

In vendar … posaditi drevo, napisati knjigo –?

»Daj, ne klobasaj neumnosti,« zamomlja in gleda, kako njen avto izginja za vogalom. Glas se mu ne zatrese. Samo tako čudno je. Nenadoma.

Ampak saj bo. Vedno je treba preživeti samo danes. Ker jutri …? Jutri je nov dan.

Lucija Mirkac Fortin (1997) je pisateljica, pesnica, dramatičarka in kulturna delavka slovensko-poljskih korenin, po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, po poklicu pa profesorica slovenščine na ravenski gimnaziji. Je avtorica več romanov, pesniških zbirk in dram, soustanoviteljica in vodja Gledališča Kavčuk in Literarnega ateljeja Ederheria. Z avtorsko uglasbeno poezijo nastopa tako solo kot s skupino Teater na gradu, vodi delavnice kreativnega pisanja, še vedno pa se občasno ukvarja tudi z raziskovalnim delom, predvsem na področju slovenske katoliške lirike. Uživa v vseh možnih oblikah ustvarjanju, pa tudi v vsakršnem delu, ki jo vrača v stik z zemljo. Kljub nomadskemu življenju, razpetemu med Lešami in Kotljami, je dom njene ustvarjalnosti njen atelje na Lešah, ujet med Uršljo in Peco.