Zaprem oči in začutim, kako težke so moje veke.
Veke.
Vekomaj.
Iz vek v vekomaj.

Vekomaj mi spanec stiska eksistencialno omotičnost v obraz.
Odprem veke in začutim, kako težke so moje oči.
Veke.
Vekomaj.
Iz vek nazaj – ali sploh še?

Se pravkar prebujam?
Ali le zaspim?

Kdo bi bil, če bi vsako noč spal zdravih osem ur?
Čisto drug človek?
Zaprem veke in začutim …
potem jih odprem …
oči …
in …

Kaj se je zgodilo?
Ne spomnim se!
Morda sekundni spanec med nalivanjem kave.

Sem že buden ali še spim?

Kava še vedno leno kaplja v odprto beležko, v kateri arhiviram svoje sanje. Poskušam vnesti nekakšen smiselni red v njihov kaotični in absurdni tok. Ali si tukaj morda le zapisujem nepomembne malenkosti dneva?

Svetlo rjava tekočina, prepredena z belimi penastimi oblaki, se meša z modrim črnilom besed na papirju. Moji nedolžni jezikovni spomini se počasi preobražajo v grozljive oblike, se prelivajo drug v drugega in se spreminjajo v popolnoma drug jezik. Precej strašljivo se mi zdi vse skupaj, a ne manj resnično.

Namesto da bi papir posušil in omejil škodo, panično zaprem beležko, kar sproži dvojni učinek. Madež kave se odrazi na drugi strani in ustvari moj osebni Rorschachov test. Naenkrat vidim notranjost ust … nato pa dve opici, ki visita z glavo navzdol in se držita za roke … in vedno znova prepoznam tudi … obveznega metulja … obveznega metulja … metulj … metulj …

Spominjam se znanega paradoksa Zhuanga Zija, ki je sanjal, da je metulj. Ko se je zbudil, si je zastavil vprašanje: Kako pa zdaj sploh vem, da sem res Zhuang Zi in ne metulj, ki le sanja, da je Zhuang Zi?

Ko se zbudimo iz sanj, si običajno rečemo, da so bile »samo sanje«, s čimer pa si zakrijemo oči pred dejstvom, da v svojem budnem vsakdanu v bistvu nismo nič drugega kot zavest prav teh sanj. Vedno predpostavljamo, da je spanec, oziroma da so sanje le neka konstrukcija, ki preprečuje, da bi videli stvari take, kot res so, da bi videli realnost.

Zbudimo se, odpremo oči in poskušamo gledati, ali pa mislimo, da gledamo samo realnost. A če stvari gledamo »take, kot res so«, ali nismo še vedno le zavest svojih sanj, svojega spanca? Kdo nam pove, da je budnost, ko se zbudimo, bolj resnična od spanca?

Predpostavljamo, da je spanec le neka sanjska konstrukcija. Kaj pa, če je ravno nasprotno, in je le budnost neka konstrukcija, medtem ko naše sanje govorijo resnico?

Običajna razlaga sanj temelji na predpostavki, da je ena od funkcij sanj podaljšati spanec spečega. Nenadoma ga zmoti zunanji dražljaj iz realnosti (zvonjenje budilke, trkanje na vrata ali podobno). Da bi podaljšal spanec, si človek takoj konstruira nove sanje: majhna scena, kratka zgodba, ki vključuje moteč element trkanja ali budilke iz realnosti. Toda razdraženost kmalu postane premočna, budilka preglasna, trkanje preintenzivno, in človek se zbudi … iz sanj … iz sanj … iz …

Kaj pa, če se vse dogaja popolnoma drugače? Človek, ki spi, se ne zbudi, ko postane razdraženost premočna. Njegovo prebujanje sledi povsem drugi logiki. Najprej konstruira sanje, zgodbo, ki mu omogoča daljše spanje in odlašanje prebujenja. A kar v sanjah sreča »realnost«, resničnost bivanja, je veliko bolj strašno od zunanje, budne realnosti. Zato se človek potem tudi končno zbudi: da bi pobegnil pred realnostjo v sanjah, pred resničnim, ki se v njih izraža. Tak človek beži v tako imenovano »realnost« ali budnost, da bi lahko spal naprej, da bi ostal slep, da bi iz realnosti spanca pobegnil v fantazijo budnosti in dneva. Da bi se izognil srečanju z realnostjo, se človek zbudi vsak dan … za res … za res … toda nikoli ne živi zares, ker je resničnost skrita v sanjah, in ne v budnem stanju …

Budnost je le nek beg pred distopično realnostjo naših sanj. V spanju vidimo pravi svet, v budnosti pa le iluzijo in ne obratno. Realnost budnega stanja je le fantazijska konstrukcija, ki nam omogoča, da prikrijemo resnično stanje sanj. Dan in budno stanje sta beg pred našim spanjem in sanjami, ki so realnost … res so … za res...

Preostanek kave, ki ga papir ni vsrkal, se počasi razlije po mizi ... se upočasni, se ustavi in strdi, dokler se tekočina ne spremeni v nekaj vse trdnejšega in trdnejšega.
Z nohtom postrgam košček jagodne marmelade z lesene mize. Že malo se je posušila in se vtisnila v letnice lesa. Čudne oblike nastajajo, ko se les čez leta združuje s tistim, kar se dogaja na mizi, na svoji površini. Kot zemljevid, čudna avtobiografija, kot brazgotine, ki ostanejo na koži in sčasoma pripovedujejo svojo zgodbo, abstraktno, kot umetnina. A nič manj resnično.

Čudno, kako se vse, kar smo v našem življenju doživeli, meša in zameša, sanje ali ne. Fragmenti se zbirajo in prekrivajo, vse postane kaotično. Jackson Pollock! Vidim tri luknje na mizi, ki jih je hčerka nekdaj zapustila z vilicami. Tam ostanki neke stopljene sveče. Zažgani madeži in zareze, ki pripovedujejo celo družinsko zgodbo, mrtva narava česarkoli … Vse skupaj neka majhna kakofonija brez začetka in konca, rizom, kjer se nikoli ne ve, kje se kaj začne in kje točno se konča, če je v tem vsakdanjem vesolju sploh en konec.

Kaj spada k mizi, kaj k umazaniji, ki se je usedla nanjo? Težko je razlikovati. Kaj je doživeto, kaj le fragment nekega sanjarjenja. Dva ločena sveta se nenadoma zaletita drug v drugega, brezmejno … prvo v drugo in drugo nazaj v prvo, tako da nista več dve entiteti, temveč ena sama mešanica, vse skupaj je postalo eno.

Mislim na neko čudno obliko ljubezni, v kateri sta dva človeka tako tesno povezana, da ni več mogoče razpoznati identitete posameznika. Ali ni prav to romantična predstava o ljubezni? A če o tem malo dlje razmišljamo, ali ni to ena sama katastrofa? Biti tako tesno prepleten z nekom, tako pomešan, da posameznik ne ve več, kdo je on ali ona in kdo je druga oseba. Kdaj se začne eno, kdaj drugo? Ena sama mutacija! Noč in dan. Dan in noč. Realnost in fikcija.

Kdaj so se začele neprespane noči?

»Z otroki,« bi bil preprost odgovor. Tisti prvi časi z mojo hčerko so mi popolnoma zmešali spalni ritem. Spominjam se čestitk ob rojstvu, v katerih so mi želeli »malo spanja« – kot da bi to bil nek ironičen ali celo ciničen dodatek. Kot pika na i pa: »če se da urediti« ... če se da urediti. In če ne, bo pa tudi v redu – samo da pač ne bo!

Očitno nimamo več pravice do neprekinjenega spanja – navsezadnje sem si otroka želel sam, je običajen odgovor na vsak poskus, da izrazim svojo frustracijo. Nespečnost je bila stranski učinek naravne moči rojstva mojih otrok, ki me je prevzela. Moj sin spi le, če je pri meni, na meni ali ob meni – nikoli dlje kot 45 minut naenkrat. Naučil sem se spati v sedečem položaju, vsaj za nekaj minut. Moja hči je zdaj stara pet let. Še vedno se zbujam, prepričan, da slišim jok dojenčka.

Sprva nisem mogel verjeti. Po prebedeni noči si človek vendarle običajno opomore. Prežuraš noč, preskočiš spanec, prideš iz kluba domov zjutraj, se uležeš in: zaspiš! Izčrpanost in utrujenost se vendar vedno končata v spanju, to je cikel, ki ga ni mogoče preskočiti. Po neprespani noči se naspiš. Tako kot po dnevih, tednih, mesecih in letih nespečnosti končno padeš v odrešujoč spanec. Po neprespani noči si tako utrujen, da spanec pride sam od sebe.

Ampak ne! Spanja ni bilo, k večjemu dremež, če sploh, ta pa ne nadomesti pravega spanca. In ker nikoli ni bilo pravega spanja, tudi nikoli nisem bil zares buden. Obstajajo le trenutki, ko me odnese, ko me ujamejo nekakšna zaporedja sanj in ne morem več ločiti, kaj so sanje in kaj resničnost.

Po neprespani noči so hladne kapljice na koži dokaz, da je moja zunanja lupina še nepoškodovana, čeprav sem tako prepusten, da življenje teče skozi mene. Vse gre skozi mene, brezmejno, dan ali noč, tako da ne vem, ali so to sanje ali budnost, skozi katera se moram zdaj gibati. Čutiti svojo kožo je znak, da meja še obstaja. To mi daje upanje. A tudi tam ne vem, ali so to sanje.

Prevzema me naslednji val utrujenosti in spet sem tik pred tem, da zaspim. Ali pa je spet čas, da se zbudim? Ne vem več. Nekaj se je zgodilo – dva sveta, ki sta bila ločena, sta se začela prelivati drug v drugega: dan in noč, budnost in spanec, dokler ni več nobene meje. Prav ta brezmejnost je problem – ne spadaš več nikamor. To ni svoboda, temveč prava katastrofa.

Zaprem oči in začutim, kako težke so moje veke.
Veke.
Vekomaj.
Iz vek v vekomaj.
Vekomaj mi spanec stiska eksistencialno omotičnost v obraz.
Odprem veke in začutim, kako težke so moje oči.
Veke.
Vekomaj.
Iz vek nazaj – ali sploh še?
Ali se pravkar prebujam?
Ali le zaspim?

Kdo bi bil, če bi vsako noč spal zdravih osem ur?
Čisto drug človek?
Zaprem veke in začutim …
potem jih odprem …
oči …
in …

Kaj se je zgodilo?
Ne spomnim se!
Morda sekundni spanec.

Ne morem natančno opredeliti, kaj je to. V vsakem primeru pa to nikoli ni zares krepčilno, karkoli že je. To so stanja budnosti, ko spim, in prehodna stanja, ko sem buden. Pri tem ni pomembno, kako obračam in prelagam stvari. Vse je in ostaja vedno isto, isto stanje povsod, podnevi ali ponoči, prežeto s trenutki, ki jih nikoli ne morem povsem razvrstiti.

Zaprem veke in začutim …
potem odprem oči in …

Kdo bi bil, če bi vsako noč spal zdravih osem ur?

Korejska tradicija pravi, da se sanje lahko kupujejo in prodajajo kot dober znak. Svoje lahko prodaš, tuje kupiš. A sam ob tem sploh ne bi vedel, kateri del svojega razpadlega stanja sploh ponujam.

Zaprem veke in začutim …
potem odprem oči in …

V laboratoriju za spanje si predstavljam, da mi moje sanje nekako odpeljejo, da jih nekako črpajo in prodajo na črnem trgu – in tam so sanje zagotovo veliko vredne!

Zaprem veke in začutim …
potem odprem oči in …

Soba se potopi v modro svetlobo nočne lučke na nočni omarici. IKEA-medvedek najprej sveti svetlo modro, nato rdeče, vijolično in zeleno, odvisno od razpoloženja, ki ga nastaviš s pritiskom na gumb … stanj, za katerimi trpim jaz, pa ni mogoče obvladovati …

Zaprem veke in …
odprem oči … toda še vedno ne morem prav razločiti, kaj so sanje in kje se začne resničnost dneva. Resničnost?

Stefan Feinig, rojen leta 1987 v Celovcu. Maturiral na ZG in ZRG za Slovence v Celovcu. Končal študija publicistike in filozofije. Pisatelj in »mojster« preživetja v neoliberalnem sistemu. Leta 2015 je izšlo njegovo prvo delo »Banalitäten des Wahnsinns«, sledile so številne nadaljnje objave in nagrade. Njegova najnovejša knjiga je „Pod težo miline“, ki je leta 2026 izšla pri Mohorjevi založbi.

Stefan Feinig je član koroško-slovenskega umetniškega kolektiva Kopp23, katerega cilj je, da z interdisciplinarnim sodelovanjem razvija nove umetniške izrazne oblike ter povezuje različne umetniške discipline, med njimi ples, glasbo, sitotisk, literaturo in kabaret.