Kot duhovnik imam skoraj vsak dan opraviti s cerkvenim bogoslužjem. Z desetletji sem po raznih župnijah in skupnostih tudi že doživel marsikaj. Med temi doživetji je veliko spodbudnih in lepih, s časom pa se naberejo tudi zadeve, ki so na meji tega, kar še prenesem. Tako sem npr. enkrat pri poroki doživel, da je pevska skupina kot »Svet« zapela eno nemško koroško narodno. Ko sem zgrožen pogledal na mašnika, ki je vodil obred, je skomignil le z rameni, češ: »Tako pač je!« Take in podobne izkušnje me že dolga leta navdajajo z mislijo, da bi o tem tudi kaj napisal.

Eno je ideal, drugo je resničnost. Vedno smo pozvani, da o svoji resničnosti premislimo in se trudimo to in ono spremeniti. Tu pa so seveda tudi omejitve nas samih, naših sodelavcev ter še druge okoliščine, ki ne dopuščajo, da bi se kaj spremenilo oz. izboljšalo.

Z rubriko, ki jo s prvo številko 100-letnice začenjamo v našem listu, želimo predvsem spodbuditi premišljevanje o resničnosti v naših župnijah in občestvih. Večinoma se ta kratka premišljevanja nanašajo na bogoslužja, nekatera pa tudi na drugo dogajanje pod cerkvenim stolpom in okoli njega. Kot avtor se bom poskušal izogibati sodbam in žuganju s prstom, a bom le vedno znova omenil tudi prakse, ki jih velja odpraviti, oziroma se jim izogniti. V premišljevanjih se zrcalijo moje osebne izkušnje in včasih tudi opišem, kako sem našel dostop do kake osebne prakse. V zavedanju, da imamo vsak svoje izkušnje in tudi svoje pristope, naj moja premišljevanja ne izzvenijo kot absolutna, temveč želijo izzvati premislek in presojo slehernega bralca, sleherne bralke.

Iz sklepnega vprašanja: Kaj pa vi mislite? Kako pa je to pri vas? ….bo jasno razvidno, da želijo moja kratka razmišljanja tudi izzvati kakšen pisni odgovor oziroma reakcijo, ki jo bomo nato radi priobčili. Na ta način želimo tukaj odpreti prostor za živo izmenjavo in komunikacijo.

Po drugem vatikanskem koncilu, ki je zelo poudaril »actuosa participatio«, dejavno sodelovanje vseh vernikov, se je v naših župnijah veliko premaknilo v to smer. Vedno več pa je tudi takih, ki v naših župnijah sprejemajo bogoslužne naloge, vse tja do vodenja le-teh. Pot, ki jo v naši škofiji hodimo, nas bo vodila še k povečanju števila tistih, ki se bodo izobrazili in bodo povišali svojo bogoslužno kompetenco. Že sedaj pa smo vsi, ki se udeležujemo bogoslužij, kompetentni za živo razmišljanje o naši praksi. Naj nas k takemu živemu premišljevanju spodbudi tudi ta rubrika.

Aplavz za cerkvene pevce?

Spominjam se časa, ko v cerkvi ni bilo aplavza. Vsesplošno je bilo jasno, da liturgično petje ni nastop, temveč slavljenje Boga. Z mladinskimi in otroškimi zbori pa se je v zadnjih desetletjih vedno bolj uveljavilo, da jih po bogoslužju nagradimo z aplavzom. To se dogaja tudi, če pride gostovat v župnijo drug zbor ali pevska skupina, ki jo le redko slišimo. Tudi jaz kot voditelj bogoslužja rad pohvalim in se zahvalim takim skupinam in vernike spodbudim k ploskanju. In vendar se sprašujem, če je tak aplavz na mestu, saj z njim tudi pojema zavest, da je to petje v čast Bogu in raste pojmovanje, da je tudi cerkveno petje nastop, prezentacija. Cerkveni zbor, ki poje vsako nedeljo, po navadi ne dobi aplavza. Tudi organistka, ki spremlja ljudsko petje ali zbor, navadno ni deležna te nagrade. Zavedam se, da je treba za vsako pesem, ki zazveni v cerkvi, vložiti veliko truda. Zavedam se tudi, da je pomembna kultura hvaležnosti s strani tistih, ki so deležni lepega cerkvenega petja. Nastaja pa vendarle napetost med razumevanjem bogoslužja, ki je usmerjeno v poveličevanje Boga, in med obhajanjem skupnosti, ki je sama sebi namen. Kaj menite vi?

Janko Krištof