Vse tja do 18. oktobra v Šmihelu spet živijo lutke. Niko Krištof je že od začetka nepogrešljiv del festivala Cikl Cakl. Samostojni podjetnik na področju elektrotehnike je, svoj čas pa predvsem posveča delu kot tehnik na različnih predstavah in prireditvah. Medtem ko gledalci spremljajo zgodbo, Niko opazi senco, ki ne bi smela biti tam, luč in zvok, ki morata priti ob pravem trenutku. Drugi gledajo predstavo, on pa vidi in sliši vse tisto, zaradi česar predstava dodatno zaživi.

Tehnično ste bili vedno zelo nadarjeni, od kod je prišlo to zanimanje?

Že od nekdaj sem rad »šraufal«. Kar se tiče odrske tehnike, sem pri 16 letih sodeloval v lutkovni predstavi Ringa raja. Nato me je Karel Gril vprašal, ali bi mu pomagal pri osvetlitvi. Že takrat me je zanimala elektrika. Žarometov tedaj še ni bilo, imeli smo le takšne reflektorje na odru, ki smo jih namontirali na samozgrajeno stojalo. Tako se je vse začelo. Med predstavo sem moral biti kot lutkar na odru ter sedeti za paravanom, kjer sem imel pri sebi regulator in kasete z glasbo – tako sem hkrati upravljal tehniko.

A je bila kdaj želja, da bi to delali prav službeno?

Čisto kratko, ja, je pa zelo malo možnosti, poleg tega je zelo drago in težko uspeti.

Sami ste kot lutkar sodelovali pri začetkih festivala Cikl Cakl, kako ste to doživljali? Kakšna je bila prva predstava?

Od samega začetka sem bil tehnik pri Cikl Caklu in to sem ostal do danes. Možnosti so bile na začetku še bolj omejene. Bolj ali manj smo si morali več kot polovico opreme izposoditi.

Kaj odlikuje vaše delo?

Že od nekdaj sem imel občutek za tehniko in me je zelo zanimala. Vendar še nikoli nihče ni kar tako padel z nebes kot tehnik, zato je treba vložiti veliko časa in truda.

Kot tehnik je treba imeti občutek za glasbo ter pri osvetljenju znati oceniti, kaj je preveč in kaj premalo. Nekaj je namreč tehnika, nekaj pa sta potem še svetlobno oblikovanje in tonska tehnika, ki sta izredno pomemben del tega dela. V tem poklicu si lahko še tako tehnično nadarjen – če nimaš dobrega posluha ali občutka za vizualnost, ne boš dober tehnik. To je res zelo večplastna in zanimiva zadeva.

Ste od začetka tehnik Cikl Cakla?

Od začetka sem pri Cikl Caklu. Prej sem bil edini tehnik, zdaj pa imam srečo, da si delo delim s Florejem Krivogradom in Davidom Pečovnikom. David je sam igral lutke in potem gledališče – imam srečo, da mi pomaga in ker se zelo zanima in je tudi talentiran.

Pri festivalu je drugače. Je več predstav na dan in mora vse iti zelo hitro, kaj je največji izziv pri tem?

Že pred festivalom se moramo pozanimati, ali je predstava v naši dvorani sploh tehnično izvedljiva. V nadaljevanju pa je postavljanje tehnike zelo različno. Nekateri gostujoči lutkarji in lutkarice prinesejo s seboj lastnega tehnika, drugi mi pustijo veliko svobode. Včasih mi dajo le smernice, prav to pa je zelo napeto.

Nato je veliko predstav, ki so postavljene že v eni uri. Pogosto pa imamo tudi takšna »presenečenja«, da pridejo kakšno uro ali dve prepozno – no, ja, umetniki – in takrat postane vse bolj stresno in traja dlje.

Velik izziv pa je usklajevanje dela. Včasih šest ur pripravljam za predstavo v dvorani, medtem ko mora biti na podstrešju že vse pripravljeno za drugo predstavo, včasih celo še v enem drugem prostoru. Tako postane težko tudi z materialom.

Cikl Cakl je res precej zahteven in poln presenečenj. Za vsak primer imam vedno s seboj svoj vrtalnik, da lahko v steno zvrtam še kakšno luknjo. Treba se je znajti.

Kakšna je razlika med predstavo, ki ima več tehničnih vaj, ter predstavo, pri kateri gre vse hitreje?

Iz časovnih razlogov, ker le živim 20 kilometrov od Šmihela, mi hitri procesi, kot pri Cikl Caklu bolj ustrezajo. Prej, ko sem bil še v Šmihelu doma, ni bila taka težava, da sem spontano šel v dvorano, zdaj pa so mi strnjeni procesi bolj prav.

Kako doživljate predstave kot tehnik?

To je vsekakor prednost domače skupine. Tam lahko bolje spremljam potek dela, saj imamo približno tri tehnične vaje. Tako lahko predstavo pri premieri že bolje spremljam. Na prvih dveh vajah mi vsebina in besedilo sploh ne gresta v glavo, saj je moj fokus na zvoku in osvetlitvi. Pri osvetlitvi takoj opazim sence, ki mene sicer zelo motijo, jih pa še sami režiserji ne vidijo.

Tudi ko obiščem druge predstave, pri katerih nisem delal tehnike, mi ta najprej pade v oči. Šele ko ni ničesar takšnega, kar bi lahko takoj razvozlal, se lahko sprostim in uživam v koncertu ali predstavi.

Kaj vas fascinira prav na lutkarstvu?

Fasciniralo me je, kako raznoliko in odraslo je lahko lutkovno gledališče. Če se kot lutkar resnično vživiš v animacijo, skoraj sam postaneš lutka. Gledalec sploh ne gleda več lutkarja, ampak je vsa pozornost usmerjena izključno na lutko. Če si bolj introvertiran, ti je pri lutkovnem gledališču lažje narediti ta korak na oder, ker je resnično lutka v ospredju. To mi je tudi kasneje v življenju pomagalo.

Živite v Št. Primožu, kaj vas drži na društvu v Šmihelu?

Rad pomagam v Št. Primožu, če me kdo potrebuje. V Šmihelu me pa držijo ljudje, s katerimi se dobro razumem. Tam se tudi doraščal. Naposled pa to delam zaradi slovenščine, če bi to bilo nemško društvo, me zagotovo ne bi bilo.

Brina Kušej