»Slovenska gimnazija je otrok hotenja vseh koroških Slovencev. Jaz sem od nje pričakoval narodni preporod in to je naloga mlade generacije.« (Joško Tischler)

Te besede ustanovitelja Slovenske gimnazije danes zvenijo enako močno kot pred desetletji. V njih ni le vizija, temveč tudi odgovornost – odgovornost do jezika, do kulture in do skupnosti. In prav v letu, ko bo Slovenska gimnazija obeležila 70 let svojega delovanja, se moramo vprašati, kako resno to odgovornost še jemljemo.

Slovenska gimnazija ni nastala po naključju. Nastala je iz skupne volje, iz prepričanja, da izobraževanje v maternem jeziku pomeni prihodnost. Sedem desetletij je ta šola oblikovala generacije mladih ljudi, ki danes uspešno delujejo na najrazličnejših področjih. To je šola, na katero bi morali biti ponosni.

Kot učiteljice/učitelji, ki smo poučevali tako na slovenskih kot tudi na nemških šolah, lahko z gotovostjo rečemo: Slovenska gimnazija je dobra šola – a hkrati je veliko več kot to. Ni zgolj prostor pouka, temveč prostor jezika, kulture, identitete, ustvarjalnosti in skupnosti. Tukaj se srečujejo znanje, umetnost in šport. Ima svoj poseben duh – in prav ta duh ni samoumeven.

Prav zato toliko bolj zaskrbljujoče deluje dogajanje na področju vodenja šole. Že več kot deset let se šola sooča s provizoričnimi rešitvami na ravnateljskem mestu. Takšno stanje ne more biti dolgoročna rešitev za institucijo, ki naj bi delovala stabilno, razvojno in z jasno vizijo. Vodenje šole ni zgolj administrativna funkcija, temveč ključni steber njenega razvoja. Zato se upravičeno sprašujemo: zakaj se ne išče dolgoročnih rešitev? Zakaj se ne izbere osebe z jasno vizijo, ki bi šolo vodila stabilno in razvojno naprej?

Dogajanje ob postopkih izbire ravnatelja oziroma ravnateljice je v zadnjih dveh letih med zaposlenimi in v širši skupnosti pustilo občutek razočaranja in nezaupanja. Mnogi smo pogrešali jasno komunikacijo, večjo transparentnost postopkov ter odprt dialog z zaposlenimi. Takšen občutek negotovosti ne koristi ne šoli ne ljudem, ki jo vsak dan soustvarjajo. Verjamemo, da bi odprta komunikacija in vključevanje prispevala k večjemu zaupanju ter krepitvi skupne odgovornosti za prihodnost naše šole.

Takšen način ravnanja je pustil globoke posledice. Ne le osebno razočaranje prizadetih, temveč tudi širši občutek nezaupanja in razvrednotenja. Vemo, da so med kolegicami in kolegi ljudje, ki bi bili pripravljeni prevzeti odgovornost za vodenje šole – a so po teh izkušnjah razočarani in prizadeti. In to je morda največja škoda.

V tem kontekstu je bila pripravljenost Magdalene Kulnik, da prevzame vodenje, izjemnega pomena. Šolo je v zahtevnem obdobju vodila odgovorno, stabilno in predano. Danes, ko je jasno napovedala svoj odhod iz osebnih razlogov, smo se ponovno znašli v položaju negotovosti.

Kar najbolj zbuja skrb, ni le vprašanje, kdo bi prevzel vodenje, temveč predvsem način, kako se ta proces odvija. Manjka jasna komunikacija, manjka vključevanje učiteljskega zbora in širše skupnosti, manjka občutek skupne odgovornosti. Odločitve, ki bodo dolgoročno zaznamovale šolo, se ne bi smele sprejemati brez dialoga s tistimi, ki šolo soustvarjajo vsak dan. Zakaj se odločitve sprejemajo mimo nas, ki smo vsak dan v šoli, se srečujemo z izzivi in si prizadevamo šolo razvijati naprej? Po katerih kriterijih se izbira vodstvo? Zakaj ponovno le enoletna rešitev – in kaj sledi po tem letu? Kje je dolgoročna usmeritev, kje je vizija, kje je pogled naprej?

Gre za naše otroke. Za našo mladino. Za našo narodno skupnost. Prav zato bi morali znati stopiti skupaj, govoriti z enim glasom in iskati skupne rešitve – ne pa biti postavljeni pred že sprejeta dejstva.

To niso zgolj organizacijska vprašanja. Gre za prihodnost šole. Kako naj razvijamo pedagoško vizijo brez stabilnega vodstva? Kako naj ohranjamo motivacijo zaposlenih, če nimamo občutka, da smo slišani? Kako naj mladim posredujemo vrednote odgovornosti in sodelovanja, če jih sami ne doživljamo?

Ob 70-letnici bi si Slovenska gimnazija zaslužila pogled naprej – jasen, pogumen in skupen. Namesto tega pa se zdi, da obstaja nevarnost, da se izgublja tisto najdragocenejše: njen duh. Ta duh se ne meri v učnih načrtih ali administrativnih postopkih. Živi v odnosih, v zaupanju, v skupnem prizadevanju za kakovostno šolo. In prav ta duh je lahko ogrožen, če se odločitve sprejemajo brez odprtosti, brez dialoga in brez spoštovanja do ljudi, ki šolo nosijo.

Pišemo kot učiteljice/učitelji te šole, ki nam ta ustanova veliko pomeni. Čutimo odgovornost, da našim mladim posredujemo ne le znanje, temveč tudi duh te šole – ljubezen in spoštovanje do jezika, kulture in skupnosti.

Ustanovitelj Slovenske gimnazije, gospod Tischler, si je prizadeval za šolo, ki bo prostor znanja, identitete in skupnosti. Vprašanje, ki si ga moramo ob tem jubileju zastaviti, je preprosto, a bistveno: ali še vsi sledimo tej viziji?

Če želimo, da bo Slovenska gimnazija tudi v prihodnje ostala močna, kakovostna in živa ustanova, potem potrebujemo več. Potrebujemo jasno vizijo, odprto komunikacijo in vključujoče odločanje. To dolgujemo preteklosti – in predvsem prihodnosti.

Naš namen je zgolj spoštljivo izraziti svojo skrb in svoje mnenje, ker verjamemo, da je odprt in iskren dialog nekaj povsem naravnega in dragocenega.

Sandra Lampichler, Kristijan Fotivec, Hedwig Figoutz, Gabi Frank, Aloisia Gomez, Urška Gračner, Štefan Hribar, Barbara Janota, Manuel Jug, Tina Ličina-Urbajs, Katarina Mischkulnig, Danijela Mišić, Monika Novak-Sabotnik, Simone Streharnig, Niko Ottowitz, Nikoline Poljski, Mirjam Pressl, Sonja Prohinig, Hanzej Rosenzopf, Marcel Smolej, Janko Smrečnik, Simone Steharnig, Marija Šeme-Bonizzi, Andreja Škof, Franc Topolovec, Matej Trampusch-Novak, Christian Urak, Tadeja Vinko, Snežana Višnjić, Anna Wrienz

Združenje staršev ZG/ZRG za Slovence:

V Združenju staršev soglasno podpiramo odprto pismo o položaju ZG/ZRG za Slovence ter pozivamo odgovorne na Izobraževalni direkciji, da v dialogu s šolsko in narodno skupnostjo poiščejo dolgoročno, premišljeno in v prihodnost usmerjeno rešitev za vodenje Slovenske gimnazije.