Mija Janesch je odprta za ljudi, jezike, vere, kulture in nove poti. 38-letna ravnateljica Doma prosvete Sodalitas v Tinjah dobro ve, kaj zna in kaj hoče, obenem pa ostaja radovedna za vse, česar še ne pozna. Različne postaje njenega življenja so jo pripeljale prav tja, kjer ima danes občutek, da mora biti.

Pogovor za Nedeljo se je začel s premiero: Mija Janesch prvič, odkar je prevzela vodenje Doma prosvete, tudi tukaj zajtrkuje. Njen delovni dan je poln, a tega med pogovorom ni čutiti. Mija je sproščena, zbrana, veliko se smeji in govori jasno, brez ovinkarjenja. Tudi sama pravi, da nima »rožnate govorice«. Ve, kaj zna, in zna stati za svojimi odločitvami, ne da bi imela potrebo to posebej poudarjati. »Sem zelo odprt človek. Odprta sem do drugih ljudi, kultur, religij in tem.« Predvsem rada posluša. Pomembno ji je videti druge perspektive in razumeti ljudi: »Mislim, da več poslušam, kot govorim.« Odraščala je kot najmlajša v družini Kampuš v Celovcu s starši in bratoma Miho in Matijo. Obiskovala je Mohorjevo ljudsko šolo in Slovensko gimnazijo. S 15 leti je za pol leta odšla v Ameriko. V bližini mesta Erie v Pensilvaniji je živela na podeželju in obiskovala zasebno šolo. Tam je skupaj z ameriškimi vrstniki opravila tudi »graduation«, zaključek ameriške srednje šole. »To je bilo res posebno in lepo. To so doživetja, ki me spremljajo vse življenje.« Po maturi na Slovenski gimnaziji je na Dunaju študirala kulturno in socialno antropologijo. Tudi študij jo je vodil v svet: na daljših ekskurzijah v Južni Ameriki in na Karibih je obiskovala univerze in se med drugim ukvarjala s suženjstvom. »To so bila edinstvena doživetja,« poudari.

Kot otrok je želela postati učiteljica, pozneje stevardesa. Za obema željama danes vidi isto radovednost: »Vedno mi je bilo pomembno, da grem po svetu in imam stik z različnimi ljudmi. Čim bolj različni so, tem bolje.« Tudi poklicno je Mija Janesch izbirala različne poti. Med drugim je delala v mednarodni marketinški organizaciji na področju kozmetike, nato na krški škofiji v izobraževanju odraslih, danes vodi Dom prosvete. »Vedno iščem nove izzive,« pravi. Če je čutila, da je nekaj zanjo pravo, je šla po tej poti, tudi če so drugi mislili drugače.

Ob vsej odprtosti za svet pa potrebuje svojo »bazo«. Ta je danes v Št. Jakobu v Rožu, kjer živi z možem in hčerkama. Družina je njena trdna točka. »Na prvem mestu je čisto jasno vedno družina in tako tudi vedno bo. Družina je to, kar me drži, kar mi daje moč in ljubezen.«

Želja po svetu pa ostaja. Rada bi obiskala Islandijo in se še enkrat vrnila na Jamajko, kjer je bila že štirikrat, tokrat s hčerkama. Potuje najraje tako, da je čim bliže ljudem in njihovemu vsakdanu. »Da smo turisti, je jasno. Jaz pa grem rada direktno v kulturo države, ne v hotel.« Enako močno kot svet jo zanimajo lastne korenine. Slovenščina je njen materni jezik, ki ga zavestno neguje. Bere slovenske knjige, preverja besede in širi svoj besedni zaklad. »Po mojem se učimo vse življenje. Tudi jezik je treba krepiti.« V Tinjah prvič doživlja, da je slovenščina tudi jezik njenega celotnega delovnega dne. »Prej sem delala predvsem v nemško govorečih organizacijah. Tukaj v Tinjah je, hvala Bogu, vse slovensko.« Veseli jo celo nekaj tako vsakdanjega, kot je dvigniti službeni telefon in se oglasiti po slovensko. »Lepo je, da smeš ves dan govoriti slovensko.«

Velik pomen v njenem življenju ima tudi vera. Zanjo se ta ne začne z velikimi besedami, ampak že zjutraj, v majhnih trenutkih. »Ko se zbudim, se zahvalim za ta dan. Srečna sem, da imam najboljšo družino in da smo tako bogati s tem, kar imamo.« Moč ji dajejo tudi tišina, zavestno dihanje in trenutki, ko pride spet k sebi. »To me povezuje s tem, da zaupam v Najvišjega. To je fundament mojega življenja.« Vero je prejela od staršev: »Pokazala sta nam, kaj pomeni verovati in kako lepo je, če verujemo.« Ko razmišlja o svetopisemskih besedah, se ustavi pri »Ljubite drug drugega«. Kaj bi pomenile za vojne, krize in probleme sveta, če bi jih vzeli zares? »Če bi drugim želeli to, kar želimo sebi, bi svet čisto drugače izgledal.«

Ravnotežje išče tudi v gibanju. Nekajkrat na teden teče po gozdu blizu doma, rada bere, kuha in peče s hčerkama. »Šport potrebujem, da nisem samo v mislih, ampak grem ven, v naravo.« Svojima hčerkama želi predvsem pustiti svobodo: »Ne želim jima govoriti, kam naj gresta. Želim ju spremljati, ko gresta sami svojo pot.« Enako svobodo je vedno jemala tudi zase. Ko danes pogleda nazaj – na Ameriko, Dunaj, Južno Ameriko in Karibe, različna delovna mesta, škofijo in zdaj Tinje, vidi povezavo. »Opazila sem, da ima v mojem življenju vse svoj smisel. Imela sem različne postaje, zdaj pa mi je najlepše, da sem tukaj v Tinjah. Imam občutek, da mi je bila ta pot dana. Vse paše skupaj.« Še nekaj je Miji Janesch pomembno: misliti s svojo glavo. Predvsem v času družbenih omrežij. »Ne smemo verjeti vsemu, kar vidimo. Sami moramo misliti, stvari preverjati in se vprašati, kaj je za njimi.« Ob kritičnosti pa ne želi izgubiti najpomembnejšega: »Da ostanemo človeški.«