Uši Sereinig, etnologinja in kulturna raziskovalka že vrsto let raziskuje, dokumentira in ohranja kulturno dediščino koroških Slovencev. Njeno delo sega od narečij, vsakdanjega življenja in zgodovine do sodobnih digitalnih projektov, ki povezujejo tradicijo in prihodnost. V pogovoru razkriva svojo poklicno pot, pripoveduje o navdušenju nad ziljskim narečjem, o ljudeh, ki so zaznamovali njeno raziskovalno delo, ter o tem, zakaj jo odkrivanje novega še danes navdihuje in veseli. Ob vsem njenem delu je povod za pogovor življenjski mejnik: praznovala je 60-letnico.

Kaj je pri vašem poklicu najbolj zanimivo in kaj vam pri delu prinaša največ veselja?

Uši Sereinig: Zanimivo je že samo področje etnologije, saj se lahko ukvarjaš z vsem, kar se tiče življenja ljudi v preteklosti in v današnjem času. To so načini preživetja, kultura, običaji, prehranjevalne navade, oblačila, prazniki, vera in svetovni nazori, družbeni stiki, gospodarstvo, politična oblast itd. Kot slovenska institucija na Koroškem, kjer slovenski jezik izginja, pa se posvečamo tudi »kulturnozgodovinskim in jezikovnim vprašanjem«, kakor se mdr. glasi naše poslanstvo. Prav to je tudi področje, za katerega se lahko najbolj ogrejem. Največ veselja prinaša, če se lahko kaj novega naučiš. Tako smo se pri inštitutu ukvarjali tudi z umetnostno zgodovino, projekte je izvajala že pokojna sijajna umetnostna zgodovinarka Breda Vilhar iz Ljubljane. Z njo sem prepotovala precejšen del južne Koroške, ob tem pa mi je gospa Breda na nevseljiv način odprla oči za krasote stavbarstva, njenih detajlov in poslikave različnih dob. To ostane in življenje izjemno obogati. Zaznamujejo te tudi nekateri ljudje, ki jih spoznaš na terenu. Na Zilji sem npr. spoznala Franca Wuttija, vnuka deželno- in državnozborskega poslanca Franca Grafenauerja (1860–1935). Razen štehvanja na Zilji nič nisem poznala. Osuplo me je že dejstvo, da tako daleč na zahodu Zilje blizu Šmohorja še govorijo slovensko narečje, še manj pa sem poznala usodo neustrašnega politika Franca Grafenauerja, ki je bil v boju za enakopravnost koroških Slovencev tudi dvakrat v zaporu. Zaradi obsežnih pričevanj Franca Wuttija sem se intenzivno začela ukvarjati z Ziljo. Zame je bilo vse novo, vse drugačno kakor v Roži in Podjuni. Naposled je s kolegico Polono Sketelj nastal kulturno-zgodovinski vodnik po Zilji, ki je bil moj srčni projekt.

Kaj je pri vašem delu najbolj zahtevno?

Uši Sereinig: Gotovo je najbolj zahteven začetek nekega projekta, a nove izzive pravzaprav rada rešujem in konec koncev je zadovoljivo, če si nekaj uspešno zaključil. Dodati pa moram, da smo med študijem, predvsem na dunajski slovenistiki, kjer sta nas mdr. poučevala eruditka Katja Sturm-Schnabl in »strogi« Pavel Zdovc, dobili v roke dobro »orodje« oz. izobrazbo in sem sedaj hvaležna, da v svoji stroki sploh lahko delam.

Kako bi opisali svojo poklicno pot? Kaj ste počeli v življenju in kaj vas je pripeljalo do tega dela?

Uši Sereinig: Pravzaprav sem imela več veselja z ročnim delom, zato po maturi nisem šla takoj študirat, in sem najprej delala v kuhinji legendarne, prve dvojezične gostilne v Celovcu »Pri Joklnu« / Bierjokl. To je bilo zame zelo pomembno obdobje, saj sem tu spoznala veliko kritičnih ljudi zunaj slovenske narodnostne skupnosti. Nato sem si želela le spoznati Dunaj in sem se tam vpisala na slovenistiko in neevropsko etnologijo, saj so me tuje države zelo zanimale. Bolj ko sem se seznanjala, kako živijo avtohtona ljudstva po svetu, sem ugotovila, da sem le raje doma, kjer lahko živim »udobno«. Zelo pa sem uživala izpopolnjevalni študij v Ljubljani, ker mi je tamkajšnje ozračje med študenti iz vseh koncev in krajev Slovenije zelo ustrezalo. Takoj po študiju sem se vrnila domov, saj je moj oče po hudi bolezni zelo mlad umrl in sva z mamo prevzeli kmetijo. Naučila sem se delati s stroji, obdelovati polja in oskrbovati živino. Vzporedno sem začela za Slovenski narodopisni inštitut izvajati projekte. Imela sem srečo, saj je Nužej Tolmajer brezpogojno zaupal mladim. Ni vprašal ali kaj znamo, preprosto je mladim poveril večje projekte in bil je prepričan, da bomo zmogli. Tako sem za inštitut izvedla zelo različne projekte, začela sem z dokumentacijo nekdanjih otroški iger in verzov, sodelovala sem pri ureditvi etnološkega muzeja na Kostanjah, Mariji Makarovič sem pomagala zapisovati življenjske zgodbe za knjižno serijo Tako smo živeli, sourejala sem obsežne inštitutske publikacije kakor ziljske pesmi iz zapuščine Lajka Milisavljeviča ali monografijo Nužeja Tolmajerja o pesemskem izročilu z Radiš in okolice. Na pobudo Slovenskega prosvetnega društva Zvezda sem za knjižno izdajo raziskala zgodovino tega društva, uredila sem Leksikon slovenskega narečja v pliberškem okolju Pavla Apovnika in kakor sem že omenila, sem se intenzivno ukvarjala z Ziljo in njeno kulturno zgodovino. Trenutno z Mohorjevo in Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru razvijamo digitalno orodje, ki naj bi pretvarjalo govorjeno ziljsko narečje v pisno obliko.

Katero narečje je za vas najlepše in zakaj?

Uši Sereinig: Ne vem, ali je »lep« v zvezi z narečji pravi izraz. Vsa narečja, s katerimi se ukvarjaš bolj intenzivno, so lepa. Najbolj me je seveda očaralo ziljsko narečje, saj sem ga sprava le težko razumela. Mnogo besed me je naučil Franc Wutti, nato sem se ga navadila, ker sem prišla v stik z ljudmi, ki knjižne slovenščine niso znali. Med podjunskimi narečji sem ob delu Apovnikovega leksikona vzljubila prav to jugovzhodno varianto, ker je za moje pojme najbolj »sočno« in v primerjavi z rožanskim (šentjakobskim), ki ga govorim, nekoliko bolj »grobo«, a prav to mi je všeč.

Kaj si najbolj želite za svojo prihodnost?

Uši Sereinig: Želim si pravzaprav le, da bi lahko še dolgo delala to, kar me veseli in teh reči ni malo.

Kako najraje preživljate svoj prosti čas?

Uši Sereinig: Veliko veselja imam s staro kmečko hišo, ki sva jo z žal že pokojnim možem v celoti obnovila. Rada plavam in berem kriminalke, najraje skandinavske v slovenskem prevodu. Udejstvujem se tudi v Slovenskem prosvetnem društvu Rož, prav zaradi kulturnih prireditev, ki jih ponuja to društvo je lepo živeti v Št. Jakobu.

Kakšno vlogo ima družina v vašem življenju?

Uši Sereinig: Starši so pravzaprav mladi umrli, prav tako je umrl že mož, s katerim sva imela iste interese. Zato mi veliko pomeni, da se vsemi bližjimi, sestrama z družinama in otroki pokojnega moža dobro razumemo in se lahko nanje zanesem.

Kaj vas v življenju najbolj motivira in navdihuje?

Uši Sereinig: Sem človek, ki se lahko na splošno hitro, včasih prehitro, navdušim. Navdihuje me ustvarjanje samo na sebi, od začetka, ko razmišljaš, kako boš nekaj rešil, da dobiš rezultat, s katerim si zadovoljen.

Laura Praster