Polne mize pripravljenih poskusov iz optike, mehanike in elektrike. Kupi knjig in papirjev, včasih pa še skrbno izbrana glasba, vse od klasike do hardrocka. Zadaj med tiskalniki prižgan računalnik, pred njim pa skoraj čisto skrit Niko Ottowitz, zatopljen v svoje delo. Vse to za otroke Slovenske gimnazije v Celovcu. Tak prizor sem večkrat doživel, ko sem za svoje dijake in dijakinje šel iskat kak poskus v kamrico poleg učilnice za fiziko.

V petek, 23. oktobra 2026, je naš šolski administrator profesorju Niku Ottowitzu izročil prav poseben urnik – večni urnik, na katerem ni bilo niti ene ure. Priljubljeni in dolgoletni profesor Slovenske gimnazije je odšel v zasluženi pokoj. Opazil sem, da so se marsikateri kolegici ob slovesu orosile oči. Nič čudnega, saj je bil Niko Ottowitz vedno pripravljen pomagati, če ga je kdo prosil za pomoč. Tudi meni, in to neštetokrat. Četudi je imel dela do vrha glave, se je, ko je opazil, da ne najdem kakšnega dela za poskus, takoj pognal s stola, odprl pravo omaro, v kateri je poznal vsak kotiček, in mi izročil tisto, kar sem potreboval. Če sva imela oba nekoliko več časa, mi je z velikim veseljem začel kazati še druge poskuse. S tolikšnim navdušenjem, da se je tudi meni hitro pričaral nasmeh na obraz.

Vsako uro je bil dobre volje in vsak poskus nam je pokazal z enakim navdušenjem, pri tem pa je sodelovalo kar celo telo.

V takih trenutkih sem se vedno znova spomnil svojih let, ko sem bil še sam dijak naše gimnazije. Od leta 2004 do mature me je namreč poučeval tudi Niko Ottowitz. Vsako uro je bil dobre volje in vsak poskus nam je pokazal z enakim navdušenjem, pri tem pa je sodelovalo kar celo telo. Tako ni trajalo dolgo, da sem se tudi sam začel veseliti ur fizike. Fiziko sem vzljubil tako zelo, da sem pri profesorju Ottowitzu tudi maturiral in med drugim s pomočjo nihala izračunal maso Zemlje. Tedaj sem se pri masi sicer nekoliko zmotil, a še danes se spominjam ponosnega nasmeha, s katerim me je pogledal profesor Ottowitz. Pozneje sem šel tudi sam študirat fiziko in nazadnje postal njegov kolega. In nisem edini. Že sam bi lahko naštel vsaj pet ljudi, ki jih je Niko Ottowitz s svojim načinom poučevanja navdušil za študij fizike.
Kot kolega mi je nekoč pripovedoval, da je bil na Dunaju študent današnjega Nobelovega nagrajenca Antona Zeilingerja. V šali mi je razložil, da je zato Zeilinger njegov fizikalni oče, jaz pa, ker sem bil Nikov učenec, pravzaprav Zeilingerjev vnuk. Pripovedoval mi je tudi, da je bil Zeilinger eden izmed najboljših profesorjev in da je bil do študentov izredno dober. Ko ga je nekoč pred izpitno komisijo profesor matematike, ki jo je Niko Ottowitz prav tako študiral, hotel še nekaj vprašati, je Zeilinger posegel vmes in povedal, da je študent Ottowitz že povedal vse, kar se je od njega zahtevalo. Ta Zeilingerjev duh je Niko Ottowitz ponesel naprej na Slovensko gimnazijo in ga ohranil od svojih prvih profesorskih let vse do zadnje ure, ki jo je imel v četrtek, 22. oktobra 2026, peto šolsko uro v 8. b razredu. Dijaki in dijakinje so ga imeli zelo radi. Še zadnji dan je moral zanje »igrati klovna« za film, ki ga bodo predvajali na maturantskem plesu 14. novembra na Vrbi. Tako je Niko Ottowitz tudi zadnji dan ostal zvest svojemu humorju.

Pred to zadnjo uro je imel Niko Ottowitz še dežurstvo med odmorom na desni strani naše lepe avle. Prav tam na podestu stoji doprsni kip Jožefa Stefana. Verjetno sta si Niko in Jožef še zadnjič pogledala v oči in se drug drugemu priklonila. Pri Niku Ottowitzu namreč nihče ni opravil mature, ne da bi poznal Jožefa Stefana, velikega fizika in koroškega Slovenca, po katerem je poimenovan tudi znani Stefan-Boltzmannov zakon. Niku Ottowitzu se je zdelo, da je Jožef Stefan med koroškimi Slovenci še vedno premalo znan. Zato se je nekega dne usedel in o njem napisal knjigo. Pa ne v nemščini, temveč v svoji ljubljeni slovenščini. Niko Ottowitz obvlada slovenščino prav tako dobro kot naravoslovne zakone. Slovensko sta ga naučila mama in oče, na katera ima lepe spomine. Zato se mu je vedno zdelo vredno, da se svojega maternega jezika tudi pošteno nauči. Knjiga o Jožefu Stefanu pa še zdaleč ni bila edina. Leta 1997 je kot glavni pobudnik soustanovil šolsko založbo VEDI in začel pisati učbenike za fiziko, opisno geometrijo in matematiko.

»Vse je fizika.«

Niko Ottowitz

Niko Ottowitz, ki z ženo Marico živi v Srejah pri Št. Jakobu v Rožu, je oče treh otrok, dveh hčera in sina. Že v ljudski šoli je vedel, da bo nekoč postal učitelj. Takrat ga je najbolj navduševala biologija. V drugem razredu Slovenske gimnazije, ki je tedaj še domovala na Lerchenfelderjevi ulici, pa se je prvič srečal s fiziko in jo vzljubil. Odločitev za učiteljski poklic je ostala trdna tudi pozneje, ko se mu je ponudila drugačna poklicna pot. Profesor fizike, pri katerem je opravil učiteljski izpit, ga je namreč nagovoril, da bi lahko na njegovem inštitutu dobil mesto asistenta za eksperimentalno fiziko. Ponudba je bila zelo mikavna in tudi od Dunaja se je težko poslovil, vendar se je odločil za Slovensko gimnazijo v Celovcu. Kot sam rad pravi: »Vse je fizika.« In fizika je prav tako mnogostranska kot Niko Ottowitz sam.

Meni osebno bo brez Nika Ottowitza na šoli marsikaj težje. Samo ena stvar bo nekoliko lažja: brisanje tabel v fizikalni učilnici. Njegove čudovite tabelske slike in natančne geometrijske risbe so bile namreč takšne, da me je skoraj zabolelo srce, ko sem jih moral zbrisati. Tudi jaz bi rad bil učitelj, kakršen je on. Od prve do zadnje ure navdušen nad svojim predmetom, zavzet za našo gimnazijo, predvsem pa vedno dobre volje in s prijaznim nasmehom do dijakov in dijakinj.

Christian Urak