Stefan Malle, letos star 42 let, živi v Dolih pri Borovljah, pomaga v družinski gostilni v Selah, kjer je bil nekoč tudi zaposlen. Njegova pot ga je vodila skozi gostinstvo, v sezonah na Tirolskem in v Zauchenseeju, do današnje službe v podjetju, ki postavlja prireditvene šotore. »Rad sem na poti. Vsak dan grem drugam, ne veš, kdo bo danes postavil šotor – to je čar. A še raje sem doma, v Brodih. Tam sem res doma, tam je moj duhovni dom.«

Medtem pa je že 16. leto zvesti ministrant v Brodih. Pa ne le tam – njegova vera in pripravljenost pomagati nista omejeni na eno cerkev. Svojo vero živi dejavno in odprto: »Pomembno je, da ministranti povsod pomagamo. Vseeno, v kateri cerkvi smo. Če vidiš župnika samega, greš pomagat. Samo vprašati je treba.«

Po pandemiji je zamenjal poklic in danes dela v podjetju, ki postavlja prireditvene šotore. »Veliko sem na poti in tako spoznavam Koroško. Vsakič gremo drugam, nikoli ne veš, kdo bo šotor dejansko postavil – to me veseli.«

Po končani nižji stopnji na Slovenski gimnaziji v Celovcu se je izučil za kuharja v Porečah ob Vrbskem jezeru. Sledile so tudi sezone v Zauchenseeju, na Tirolskem in v Innerkremsu. A kjerkoli je že bil, ga je notranja tišina vabila nazaj k oltarju. Kot pravi, je služenje pri maši njegov »dopust«: »Tisti dve uri, ko vse pripravim in pospravim, sta moj mir. Če dva ali tri tedne ni maše, to že občutim – postanem nervozen.«

Čeprav je 15 let služil kot ministrant, se je lani odločil še za korak naprej, vstopil je v enoletno izobraževanje za akolite v Celovcu. Že drugič po reformi papeža Frančiška, ki je leta 2021 odprla akolitat tudi ženskam, bo letos v krški škofiji slovesna podelitev te službe.

Stefan Malle svojo odločitev pojasnjuje preprosto: »Vse to že dolgo delam. Le obhajila še nisem delil. Akolit lahko pripravi oltar, pomaga pri evharistiji, celo postavi Najsvetejše, če duhovnika ni. Akoliti enostavno pomagamo.«

Njegova vera ima korenine v otroštvu, ko je bil s starejšim bratom Danielom pogosto pri babici. Skupaj so hodili k maši. Posebej k šmarnicam je hodil rad. Vera se je tako vtisnila v njegov vsakdan. Vedno je najraje sodeloval pri drugi nedeljski maši, kjer je ministrantov manj, tako ima več priložnosti za dejavno služenje.

Farna skupnost je za Stefana Malleja ključna: »Po maši se usedemo skupaj, vsak nekaj prispeva. Farna skupnost se dogaja v fari – to je pomembno.«

Stefan ne skriva, da ga zanima tudi vloga mežnarja. Rad raziskuje različne cerkvene službe in verjame, da lahko laiki še veliko prispevajo: »En župnik ima danes več župnij. Brez laikov ne gre. Potrebujemo jih vedno več.« Ko ni pri sveti maši, se Stefan Malle rad usede v avto in se zapelje po Koroškem na morje, v hribe, v kraje tišine. Pri vožnji prav tako najde počitek v naravi: »Včasih zadostuje deset minut, da sedim in gledam naravo. To je dovolj. Slikanje za posvečenje? Seveda greva v naravo.«

Ko govori mladim, je iskren in konkreten: »Če ste ministranti, ne nehajte. Tudi če imate pavzo, vedno lahko pomagate. Maša je lepša, če nas je več pri oltarju.« Za prihodnost si želi simpatičen moški predvsem, da fara v Brodih ostane živa. »Upam, da pride še kdo zraven. Da bomo še lahko lepo praznovali maše – v Brodih in na Sabotnici.«

Župnik v Brodih Jože Markowitz ob tej priložnosti dodaja: »Hvaležen sem Stefanu, ker je ob sobotah tudi moj šofer. Sem zelo vesel, da se je Stefan sam odločil za to službo v Cerkvi. Veselim se skupne poti služenja v najmanjši fari.«

15. junija bo Stefan Malle prejel službo akolita. A že dolgo živi to, kar ta služba pomeni: tiho, zvesto, odprto služenje pri oltarju in v skupnosti. Njegova vera ni le beseda, je dejanje.

Alexandra Praster