Lokacija letošnjega priznanega slovenskega literarnega festivala Vilenica je bila Peršmanova domačija v visoko ležeči in odmaknjeni Koprivni na avstrijskem Koroškem. Tako lokacija kakor tudi dan v tednu (ponedeljek) sta bila izjemno nesrečno izbrana. Peščica domačinov in peščica spremljevalcev je prisluhnila zanimivemu pogovoru o jezikovnih vidikih in identitetah treh avtorjev mlajše generacije v njihovem literarnem ustvarjanju – to so Stefan Feinig, Natalija Milovanović in Ana Marwan, ki vsi živijo v večjezičnih okoljih, tudi z vidika identitete. Vodja pogovora Aljaž Koprivnikar je pogovor tematsko sicer zelo dobro usmeril, vendar se je pri vprašanjih včasih izgubljal v preveč zagonetnih formulacijah. O navzočnosti domačih medijev žal ni bilo ne duha ne sluha, niti RTV ni poslal ekipe na ta odročni kraj. Tako je bila nastopajočim vzeta vsakršna možnost, da jih ljubitelji literature spoznajo od blizu ali vsaj preko opisov nastopa v medijih. Veliko primernejša bi bila centralnejša lokacija na avstrijskem Koroškem. Prav tako ponesrečen se mi je zdel »slovenski refleks«, da se veliko preveč vsebin povezuje z antifašistično miselnostjo, v tem primeru izbira lokacije v zvezi z afero Peršman. Škoda za to opuščeno priložnost.

Ker se je pogovor preveč zavlekel in publika ni bila prej vključena s kakšnim vprašanjem, bi rad iz pogovora v premislek dal dva pogleda:

Prvi se nanaša na vprašanje, ali naj avtor razlaga svoje delo. Še posebej likovni umetniki radi dopuščajo individualne poglede. Tudi vsi trije avtorji so se nagibali k temu, da naj bralstvo samo razbere svoje. Sprejemljive in dobrodošle zanje so celo asociacije, ki jih sami sploh niso imeli. Vprašanje je le, če kdo v delih razpoznava kaj nezaželenega, avtorju nevšečnega in nehotenega. Ali je zanje tudi to sprejemljivo? Na primer od pisatelja Thomasa Bernharda smo poznali hude verbalne izgrede do kritikov, ki so pisali o nezaželenih tolmačenjih. Vprašanje je tudi, ali umetniki (katerikoli) v svojih delih z estetskimi pristopi na sledijo tudi konkretnim vsebinskim ciljem, kaj in kam jih je pri ustvarjanju vodilo, četudi je vsebina le prikaz lastnega občutka, občutenja. Pa le gre za »konkretni« občutek, »konkretno« čustvo, neglede na to, da gledalec/bralec/poslušalec ob lastnem soočanju z delom občuti drugače.

Drugi pogled zadeva prevode oz. funkcioniranje besedila v drugem jeziku, v tem primeru govorim o slovenskem in nemškem jeziku: predstavljajmo si, da prevedemo/prenesemo besedilo z močno (na)rodoljubno vsebino iz slovenščine v nemščino. V slovenščini je nič koliko rodoljubnih pesmi in besedil, ki jih sprejemamo kot nedolžne, vsekakor ne šovinistične ali agresivno nacionalne, nacionalistične. Če taka besedila prenesemo (zunaj konteksta) v nemščino, bomo kaj hitro v nemškonacionalnem, celo skrajno desnem kotu. Še posebej nemščina je v času nacionalsocializma izmaličila kar nekaj svojega besedišča. Se pravi, da so vsebine, ki jih ne moremo prenesti v drug jezik brez nujnih opomb, ker popolnoma drugače učinkujejo. Jezik je torej tudi vezan na zgodovino govorcev, ki so ga oblikovali in uporabljali oz. zlorabljali v takih in drugačnih okoliščinah. A tudi besednih iger zlepa ne gre prevesti, saj ima vsak narod nekje tudi svoje značajske poteze. Koliko izvirnosti gre torej v prevodu v izgubo je nemogoče oceniti vsem, ki niso čustveno doraščali v jeziku izvirnika in prevoda. To opažamo še posebej v naši založbi, kjer delujemo dvojezično doraščajoči, ki smo soočeni s prevodi iz nemščine v slovenščino in obratno ali z nemško govorečimi avtorji, ki opisujejo slovenski svet in obratno. Vsaka dobra prevajalka in prevajalec pozna te zanke, a pogosto se niti ne zavedajo zmotnih prevodov. Že nemške prevode Cankarja Neslovenec brez izkušenj na lastni koži skoraj ne more prav razumeti oz. se ga čustveno ne morejo tako dotakniti kot slovenskega bralca s svojo slovensko dušo.

Adrian Kert

Mohorjeva založba Celovec