Na naslovnici Nedelje za drugo adventno nedeljo je na jesenovi deski že več barvnih žebljev, Krassimira Dimova pa piše o svitnah v Spodnjih Borovljah.

Urednik Radia Agora, ki je pred kratkim praznoval 20-letnico obstoja, Dorian Krištof je fizikus, še več pa lahko preberete v članku.

Fokus smo namenili umetniškima ustvarjalkama, ki bosta naslednji teden prejeli koroško pospeševalno nagrado za likovno umetnost oz. za film: Nataša Sienčnik in Andrina Mračnikar. V pogovoru pripovedujeta o svojem delu in tudi o pogledu na koroško realnost.

Na Rebrci je predaval škofijski administrator Engelbert Guggenberger. Dejal je, da lahko posredujemo samo tisto, kar dobro obvladamo - to sta versko prepričanje in materni jezik.

Na mladinski strani se predstavlja Simon Schnabl, ki študira v Harvardu, na otroški strani pa predstavljamo družabno igro o Ivanu Cankarju Klanec.

Ob 250-letnici rojstva Andreja Šusterja Drabosnjaka je v Celovcu potekala zanimiva slovesnost. Preberite poročilo.

Karla Haderlap je pred kratkim praznovala 80-letnico. Čestitamo!

2. adventna nedelja

Advent v Spodnjih Borovljah

Maria me je povabila, da bi prespala pri njej in jo zjutraj pospremila k svitnam. Ko sem prispela pri njej, je s svojimi vnuki zlagala vaniljeve rogljičke v kovinske posode. V celi hiši je dišalo po vanilji, cimetu in pomarančah. Spomnila sem se Konstantina Simonova, ruskega pesnika. Ko je obiskal znanega francoskega kolega, je cela hiša dišala po jagodah. Bil je osupel, ko je videl, da je njegova žena stala ob peči in kuhala marmelado. »Pri vaših prenapolnjenih trgovinah še doma kuhate marmelado!« je bil presenečen Simonov. »Kuhamo marmelado zaradi vonja, ki napolni celo hišo,« je rekel Francoz.

Maria mi je ponudila rogljičke. Izgubila sem vso oliko in se jih nisem mogla najesti.

»Ne smeš jih jesti sedaj,« je rekel fant. »Najprej se rodi Jezušček in potem – piškoti. Babica, poglej, ta je pa zapečen …«

»Ja,« je rekla Maria, »ta je pa zelo zapečen. Tega lahko poješ.« Pomežiknili mi je in na široko se je veselo nasmejala.

Za svitne sva vzeli s seboj žepni bateriji in hodili peš. Dobra roka je že počistila pot do cerkve. Zgoraj so se svetlikala okna in obljubljala toplino in varnost. Ljudje so prihajali z vseh strani, temne kresničke v snegu. Ko so prispeli gor, se jim ni mudilo vstopiti: dobro jih je bilo opazovati, kako so se te lučke gibale in postajale vse večje. Nisi se počutil osamljenega.

V cerkvi so se svetlikale tudi sveče. Blaga luč, ki ni zadostovala, da bi razsvetlila križev pot na steni, a dovolj luči je bilo, da je narisala sijoče obraze in žareče oči. Majhni oblački sape so lebdeli v mrzlem zraku. Prostor, poln življenja.

»Vso zemljo tema krije …« je zapela Maria – in vsi so peli z njo.

Lahko sem si predstavljala, kako sta bila v težkih časih vojne, lakote in revščine cerkev in vera svetilnik upanja.

A tudi zdaj: tako oddaljeni so vsakdan in skrbi, strahovi in bolečine. Ne počutiš se samega, Bog, na katerega se lahko zaneseš, te varuje.

Po maši – pogača in kava v majhnem prostoru. Nikomur se ni mudilo. Ženske so klepetale in se smejale, kot da se ne bi videle že celo večnost.

Srečanje. To so svitne. Srečanje s teboj, ko v zasneženi tišini slišiš svoje korake in vidiš svojo sapo.

Srečanje z drugimi, ki jih pogosto pozabljaš. Srečanje s staromodnim Bogom, ki se priplazi v naše stresno, neusmiljeno življenje in v nas boleče vzbuja staromodno hrepenenje po ljubezni, človeškosti in veselju.

Krassimira Dimova