Nekaj tednov pred podpisom državne pogodbe, v velikem tednu, na veliki četrtek, je prijokala na svet majhna, drobna deklica – Zala.

Kmalu po praznikih se je njena mati z novorojenčkom v naročju odpravila z omnibusom proti domu. Pri zadnji postaji ju je čakal mož in oče s konjsko vprego, obe posadil na lojtrnik in odpeljal na dom, visoko v Karavankah. Kmečka hiša, zidovi iz kamna, streha lesena, topla, dišeča po kruhu in mleku, ja dajala varstvo mladi družini. V objemu vej stoletja stare lipe, ki je poganjala mlado listje, brstečih travnikov in temnih, šumečih gozdov v zavetju pašnikov in planin je mogočna skala zaokrožila dno doline.

Dom, ki je kot trdnjava, zgrajena na močnih temeljnih kamnih, je dajal zanesljivost, zaščito in zaupnost.

Tu je odraščala Zala, v družbi prešerno poskakujočih skodranih jagnjet, puhastih piščancev, domišljavega petelina, munija, ki je lizal sveže namolzeno mleko, in kužeja, ki je bil samo njen in ji bil stalno za petami.

Plezala je po stari lipi, meh na močnih vejah ji je nudil skrivališče in kraj samote, ko je skozi dišeči lipov cvet ujemala sončne žarke. Po leseni lojtri se je skobacala na vrtoglav visok peter pod streho skednja in dišeča otava ji je s svojim opojnim vonjem omamila čut za čas in kraj.

Lončeni šporherd v kuhinji je bil središče družinskega vsakdanjika, nudil je toploto v mrzlem zimskem času. Ob njem so se greli, sušili mokre rokavice in premočeno obutev, prisluškovali prasketanju ognja in žvižganju kotlička, v katerem so kuhali lipov čaj. Tu je zadišala prata, ob praznikih pogača, spekli so krvave klobase in skuhali ščpenca. V velikem piskru so segreli vodo za pranje in ogreli stari opeki, da je vsaj malo razgrela mrzle noge v postelji.

S stropa so s petrolejke švigali poleg svetlobnih tudi senčni prameni in risali pošastne podobe po stenah. V dolgih predbožičnih večerih so žvenketale igle ob pletenju nogavic, babica je sedela ob kolovratu in sivobelo volno spretno spredla v nit, ki se je navijala na motovilo.

Advent je bil tudi čas molitve. Ob mizi zbrana družina je molila rožni venec in Zali so ostale za vedno v spominu očetove roke, ki so nizale jagode na rožnem vencu. Roke, zgarane, žilave, z globokimi brazgotinami in gubami. Roke, zaznamovane od težkega dela, gnojenja polja, oranja s plugom, cepljenja drv za dolgo strogo zimo. Zaznamovane od spravljanja sena zadrganja žrvi. Vlekle so teleta iz stoječih krav, strigle ovce in krile strehe. Nagrabile v strmini stelo in s svečo grele v ledenih nočeh cevi, da voda ni zamrznila. S koso so kosile travo, seno z vilami parnali.

Ozeble na ruski fronti in ranjene v partizanih.

Če so že roke tako odrte in polne brazgotin, kakšno je moralo biti srce?

Mamine roke so bile bele, mehke. Od molze maziljene z mlekom, čiste od pranja na perilniku, mehke od moke ob peki kruha, rahle pri pletenju Zalinih kit in nežne ob brisanju solz otrokom. Varne, ko so ob zgodnjih jutranjih urah spremljale otroke na poti v šolo.

Prvošolka Zala se je bala teme. V njej so se skrivale strašljive pošasti in veje zasneženih dreves so kot velikanski spaki grabljivo segale po otroku. Škripljenje lastnih korakov je imelo prizvok zasledovanja vseprisotnih duhov.

Zala tedaj niti slutiti ni mogla, da se je bala tudi mama. Da se je ugnezdil v njen spomin trajen strah iz otroških let. Vedno znova in posebej v temnih nočeh je slišala krike s senčne strani doline, od tam, kjer so ujetniki iz taborišča morali pod nadzorom ss-ovcev kopati predor. Tuljenje nečloveških poveljnikov in ječanje mučenikov.

In njen strah se je še stopnjeval, ko so se je v istem času, v varstvu noči, zbrali mladi fantje iz vasi na njeni domačiji – visoko v strmini – in jih je njen oče, zavedajoč se krutosti vojne, ki jo je sam preživel na soški fronti, potem ko so pokleknili pred križem, z blagoslovljeno vodo in besedami »Da bi se zdravi vrnili«.

Po vojni so prišli begunci. Skozi že omenjeni predor. Za sabo so pustili vse sorodnike, imetje, posestva, vse. To, česar po dolgi, težavni poti niso mogli nositi, so odlagali kar ob cesti. Golo življenje so rešili in se znašli na Vetrinjskem polju.

Nekateri so prišli kar čez Karavanke. Zmučeni, oslabeli, zmočeni, obupani in sestradani. S prezeblimi tresočimi pestmi so grabili po žitnem zrnu in ga hlastno pogoltnili. Oče jim je dal toplega mleka, obleko in ležišča na plivnicah v hlevu. Ta ali oni je ostal kar za hlapca na kmetiji, dokler ni našel kaj boljšega in dostojanstvenega.

Spomladi, ko so se zadnje snežene zaplate stajale in namakale polja, so brž prikukali beli žafrani in zemljo znova pogrnili z belo, tokrat cvetočo preprogo.

Zala se je v jutranji zori z bratoma vračala z vstajenja v cerkvi. S polnimi srci in radostnim petjem aleluje so oznanjali sosedom vstalega Kristusa.

In že je otroke klical venčani maj.

Babica, vse svoje življenje neomajna v svoji globoki veri, je med cvetje in sveče postavila Marijin kip in z otroki molila litanije in s svojim žametnim glasom čustveno prepričljivo približala otrokom ljubezen do večglasnega petja.

In Zala tudi tokrat ni mogla vedeti, da ta žena v svoje prošnje in petje vpletla boleče spomine na kruta leta vojne, ki so ji vzela v bolnišnici moža, gospodarja, saj zdravniki bolnega na pljučih niso smatrali za življenja vrednega – na dom se je vrni v krsti.

Tako je morala sama skrbeti za domačijo, oblegane enkrat od nemških vojakov, drugič od partizanov. Belo perilo na hajnku je svarilo domačine pred vohuni.

In vsi ti spomini so se v solzah zlivali po nagubanih licih te močne, preizkušene žene, ki je usoda ni strla.

Zala je rada hodila v šolo. Pot je bila dolga in polna dogodivščin. Otroci niso hodili po cesti, v gozdu so si našli stezice, nabirali jagode in črnice in božji kruhek. Ob potokih so postavljali mlinčke in lovili ribe.

Prav zaradi teh – z roko uplenjenih rib – je moral oče na Humperški grad na zagovor. Tamkajšnji upravitelj v visokih usnjenih škornjih in koroškem gvantu se je drl nad kmetom: »Kam pa pridemo, če bo vsak bajtarski froc kradel ribe? Pravic do ribolova je v naših rokah!«

In pravica tudi v šoli ni bila na strani otrok, ki nemščine niso bili vešči. Učitelj, doma iz Kočevja, pedagoško nešolan, strog in nasilen, je neusmiljeno pretepal otroke in jih osramotil.

Bilo je 10. oktobra. Deževalo je. Zali je bil padel zvezek v travo, besedilo deželne himna se je zlilo v velike temnomodre packe. Učitelj je Zali iztrgal zvezek in med petjem zaničevalno razkazoval otrokom in staršem. Razmazano črnilo je dekletu pronicalo globoko v dušo. Od sramu ji je šinila kri v glavo in iz srca. Še danes skelijo lisaste brazgotine ne samo, ampak predvsem 10. oktobra.

Danes je Zala babica.

Življenje se je umirilo. Ob dolgih večerih ji uhajajo misli vse pogosteje v preteklost. Otroštvo, domača hiša, oče, mama, družinski pečati in njihovi melodični prizvoki in moteče neskladje bolečih udarcev – vse to je zasidrano v njeni genetiki in se od časa do časa prebuja. Ta zaplet v svojčas preprosto imenuje domotožje.

Erika Wrolich