Peron se je začel prazniti; izgubljal je živost barv oblačil in arom ulične hrane na dveh kolesih. Zgolj še tisti posamezniki, ki so delili poslednje objeme in se poslavljali. Mahanje in pošiljanje poljubov. V žepu sem mečkal karto in samo čakal na odhod. Čim prej domov, samo domov; moral bi sedeti za knjigami namesto potepanja in zbiranja prigod dežele polmeseca. V ključnih trenutkih se odločam instinktivno, potem pa se zgodi, kar se zgodi. Nora štopanja, hajki čez planjave s stoterimi ovcami, opazovanje sončnih vzhodov in kopanje v vročih tolmunih.

Prav počasi, pretirano zadržano je prihajala trojica ljudi. Kot da se jih ne tiče, da je odhod zdaj zdaj. Drobno svetlolaso dekle je neprepričljivo, v polstrahu, stopilo proti vratom, medtem ko sta se njena spremljevalca že poslovila. Morda se jima je mudilo, morda nista vedela, kaj storiti, ker je bilo toliko potnikov. Očitno na vsej prehojeni dolžini ob vlaku ni bilo možnosti vstopiti. Ali pa sta preprosto zaključila svojo obveznost. Spogledala sva se. Stala je kakor kmečka nevesta na svatbi. Njene modre oči so iskale rešitev, begale in motrile vagon. Njeno zadnje upanje. Lokomotiva je bila pripravljena, da spravi v pogon sto in sto metrov dolgo kompozicijo. Rahlo negotove so bile te globoko modre oči, ki so zadaj še nekaj prikrivale. Naredila ni niti koraka. Ukleščeno je stala. Lahko, da jo je strah docela prikoval na razgreti beton. Seveda, dopoldanska avgustovska vročina še niti ni udarila na polno. V resnici je bila res čisto zadnja potnica. Zdramil naju je prodoren pisk. Tako visok pisk. Začutil sem njeno grozo, hiter pogled nazaj, iščoč pomoči, znova k meni, po ljudeh, ki so viseli kot grozdi iz kupejev, številne firbčne moleče glave obračajoče se sem ter tja. Nekaj pogledov je bilo brez sramu vrtajoč uprtih k nama. Suhljata črnolasa deklica je vstala ob oknu, vrtala ves čas po nosu in z roko vztrajno vabila nekoga, da se ji pridruži. Zamahovanje z roko sem ter tja. Ljudje niso skrivali svojih čustev. Orient Express, slavni vlak; vsaj enkrat se zapeljati z njim v življenju pomeni vendar dogodivščino. Najprej odločen počasen cuk in bolj prijazen premik; komaj za nekaj dlani, kolesje je ubrano rožljaje spregovorilo, se zaganjalo, da je postalo čedalje hitrejše. Nekaj časa gre dekle vštric. Korak, dva, naslednji trije so že hitrejši, rahlo steče. Ni časa, nobene sekunde več. Orjaška puhajoča zver bo čez hip dva že prehitra. Njena negotovost me je zadela bolj, kot bi me smela. Stopim dol, ji snamem nahrbtnik z ramena. Primem jo za vlažno drobno dlan, pusti se voditi; zrineva se nazaj na stopnico višje med negodovanjem ljudi. Vidno je vznemirjena. Močno se drživa za držalo, saj je premikanje pri menjavi tirov do glavnega tira precej zibajoče. Stojiva tik drug ob drugem. Njene svetle oči, svetli lasje. Še vedno jo držim za roko. Ne izpustiva se. Kot da je tako že od nekdaj. Osemnajst, morda devetnajst let, si mislim, a ugibanje prekine tresk zapirajočih se vrat. Človek do človeka. Nos do nosu. Spominja me na živinske vagone. Mešanica vonjev; ki se te oprimejo. A meni se zdi, da sva sama. Nimam nobene misli, edino česar se zavedam, je to, da bo pot zelo posebna.

Kam greš, jo vprašam. Moral sem takoj vedeti, koliko časa bova skupaj.

Do Salzburga.

O ... ure in ure, mi je ušlo na glas.

Rahel skrivnosten nasmešek pokaže vrsto belih zob. Lačna sem, je kar z roko nakazala. Izbrskal sem jabolko; da bo več jedla kasneje, sem ji dal vedeti s pomočjo govorice rok. Zanimanje za pokrajino je bilo pozabljeno.

Počasi si izboriva več prostora okoli sebe. Neizmerno sem bil hvaležen Turku, ki mi je nahrbtnik vrgel skozi okno. Sam sem bil uro pred odhodom na vlaku. Zavzel najboljši prostor ob oknu. A se je vlak za menoj presenetljivo hitro napolnil. Ljudje so tovorili neverjetne količine stvari v vrečkah, zavojih, balah, bisagah in potovalkah. Prostora ni bilo niti za dihanje. Kakšne ostre dišave. Kot na tržnici, ko ti tuja kuhinja udari v kri. Potem se pojavi možakar na vratih. Ničesar nisem razumel. Razbral sem, da ne vidi nobenega problema ostati tu, kljub temu da so bili vsi sedeži zasedeni. Postavi kratko vprašanje. Brez obotavljanja so vsi pokazali name, potem na moj nahrbtnik. Brez pomisleka ga je prijel in podal nekomu zunaj, da ga je postavil previdno na peron. Režal se je na ves glas. Tudi umaknil se mi je, ko sem ga šel iskat.

Prijelo me je, da bi se mu šel zahvalit. Ob sebi sem imel čudovito sopotnico. Kaj je delala tri tedne v Istanbulu, katero šolo obiskuje? Ni šlo v angleščini, seveda nisem znal niti pet nemških besed. A sva hitro ugotovila med smehom, da bo lažje sporazumevanje v češčini in slovenščini. Drug za drugim sva ponavljala besede in iskala potrditev pravega pomena; malo popravljanja, malo pačenja, malo heca. Čas je tako hitro in neusmiljeno mineval, da sem dvakrat nejeverno prebral napis meje z Bolgarijo. Kaj so posodobili vlake, madona? Baševa se z borekom in simitom. Prečkanje meje ima svoje zakonitosti. Ura zdaj stoji. Vstopiti želi še več ljudi. A ne dava se pregnati s svojega prostora, to je najina trdnjava. Tesno braniva majhen košček kraala. Najbolj so bili moteči potniki, ki so želeli na stranišče. Na trenutke so kar stali v vrsti. Z nahrbtnika sem odvil rezervno vrvico za obešanje perila in zavezal vrata. Vsakdo, ki je zdaj prišel, je presenečeno zastal. Slišalo se je bodisi preklinjanje bodisi stokanje. Malomarno sva skomignila z rameni in zavila z očmi. Tako brezbrižno. Pač ni v uporabi, najdi si drugo.

Vlak zdaj vozi zlagoma, veliko počasneje. Tu in tam se kakšen pogumen zavihti nanj s pomočjo iztegnjenih rok, čeprav tvega, da pade. Verjetno bi bili poskusi bolj uspešni, a raznorazna prtljaga in šara jim opleta okoli glave, jih neusmiljeno tolče po bokih. Marsikdo kriče odneha, celo vrže kakšen manjši kamen. Verjetno bi me to v drugačnih okoliščinah popolnoma prevzelo, a ne danes. Kmalu pa se dokončno ustavimo. Ni pravil, ni voznega reda. Valovita pustinja z redko posejanimi hišami, povezujejo jih vijuge obrasle z grmovjem.

Primerjava si velikost dlani. Položiva dlan na dlan, veliko sva se držala za roko, da se ne izgubiva, da sva varna. Ali sva se sploh izpustila? Zelo počasi se dotiki izmenjujejo. Še in še. Zaupava si. V njenih žametnih očeh, v toplini odkrivam nove in nove občutke; do sedaj neprepoznane. Kdo sem, kaj sem, kaj se dogaja? Popeljejo naju v začaran svet nebrzdane domišljije, kjer je vse mogoče.

Zamotiva se s pantomimo; ustnice se šobijo, oči dobijo napet izraz, obraz za hip otrdi v resen izraz, napetost, brskanje po idejah in znova veselje v očeh; z besedami sva skopa, so odveč, pozornost usmerjava s čarobnostjo pogleda, z nesmrtnimi dotikanji konic prstov in blazinic.

Samo cviljenje da čez čas vedeti, da se znova premikamo ped za pedjo. Kmalu nič več. Čakamo. Kompozicija nenadoma cukne, da se zadeneva z glavama. Srkam njen opojni vonj. Dekle se naslanja mežikajoč na moje rame, spanec jo premaga; poskrbim za čim bolj udoben položaj. Ko se z obrazom obrne, gledam njene zaprte oči, trepalnice, obrvi, nežne dlačice. Tako blizu vidim vsako najmanjšo podrobnost. Tudi ko zaprem oči kmalu za njo, jo živo vidim. Sprehajava se. Bolj zgovorna sva. Roke hitijo z objemi; objemi so tako nežni, mehki, zibajoči … v ritmu vlaka.

Pred Jugoslavijo številne pomečejo z vlaka kot vreče krompirja z odločnimi vojaškimi kretnjami, ki ne dopuščajo ugovora. Za naju se ni nihče zmenil. Carinik in policaj sta šla mimo, oplazila zaprt potni list očitno prave barve. Dozorel je večer in razgibana pokrajina je izginjala v črnino. Posamezne svetle pike so oznanjale domove. Najin je bil še precej daleč. Na srečo! Pripravil sem nama trdo vsaj malo dvignjeno sedišče. Prostor je dovoljeval, da sva iztegnila otrple mravljinčaste noge. Se znova in znova naslanjala drug na drugega. Potna sva se lepila kljub prepihu, ki je imel veselico z nihajočima stenama meha. Zdelo se mi je, da jo poznam že celo življenje. V Beogradu ob polnoči sva prišla do udobnih stolov kupeja. V hipu je zaspala; z rokami sem jo držal v naročju. Zaupala mi je, jaz pa sem se počutil najsrečnejši človek na svetu. Nisem hotel zaspati, da bi trajalo vsaj malo dlje od večnosti. Opazoval sem njene brhke prsi, ki so se mirno dvigovale in spuščale, kot da je ves nemir poti za hip odšel iz nje. Šele zdaj sem se zavedel drdranja koles, sikanja zavor, trde hoje po hodniku, cigaretnega dima. Srčno sem upal, da se ta noč ne bo nikoli končala. Poravnal sem ji sprijete lase, pa mi je v spanju namenila najlepši nasmešek. Počasi sem navkljub želji ostati buden, tonil v brezskrbni spanec.

Hkrati sva se zbudila z ustnami drug ob drugem. Srce je močno bilo; pijan od neprespanosti niti nisem vedel ali je vse to res ali je del sanjarjenja. Zarisalo se je jutro. Kilometri so se približevali točki nič.

V Ljubljani izstopim. Deset minut. Še veliko kasneje sem se nenehno spraševal, čemu? Izpita, zaradi njega sem se vračal predčasno s popotovanja, itak nisem opravil. Stala je z menoj na peronu. Svetla, nežna in sveža. Preprosto sva se držala za roke. Postajna ura je neusmiljeno merila čas odhoda; v strahu nama je zmanjkalo sekund. Čas brez besed; zadnja srečanja z očmi, očarljivi nasmehi in trzljaji ustnic. Pisk. Vzel mi jo bo, naju za vedno ločil! Znova centimeter za centimetrom, nato nezadržno hitreje. Sočasni stisk dlani je postal močnejši, o kako domač stisk. Telo je bila ena sama rana. Brez glasu. Z dlanjo mi je šla čez obraz, vagoni so se že premikali mimo, me prijela za ramena in me lahno poljubila. Drsel sem po njenih ustnah.

Ujela je vagon. Sam sem poskusil ujeti trenutek tega časa in ga zakleniti v srce. Vlaka že dolgo ni bilo več. Roka že dolgo ni mahala več. Njeni svetli lasje so plapolali le še v moji domišljiji; zdaj čez nebeško lice. S poljubom sem se vrnil domov, peš skozi mesto kot mesečnik.

Dva dneva kasneje sem v opranih hlačah našel listek z nečitljivim naslovom in številko. Občasno me vožnja z vlakom, še posebej, če je na njem veliko mladih, povrne v ta poletni dan.

Aleš Ferenc, letnik 1967, je oče štirih otrok, profesor razrednega pouka na OŠ Kašelj v Ljubljani. Že od otroštva je tabornik in planinec in zvest taborniški organizaciji. Odkriva številne dežele in njihove ljudi. Ustanovil je filmsko društvo Nina film in s številnimi učenci posnel mladinske igrane in dokumentarne filme. Čas rad preživlja v naravi, z družino in s prijatelji, izziv sta mu orientacijski tek in orientacijska hoja. Zadnja leta se udeležuje maratonov po Evropi. Rad piše. Drži se načela: če ne greš, nimaš zgodbe.