Ko je telefon zazvonil, je Ana ravno lupila krompir. Nož je držala narobe, s topim delom proti palcu, in šele ko se je zaslon razsvetlil z avstrijsko številko, je opazila, da ji lupina ne pada v skledo, ampak na tla.

Govorila je ženska, ki se ji je predstavila kot gospa Moser. Soseda. Iz Celovca.

»Vaš oče,« je rekla po nemško. »Ni dobro.«

Ana je odgovorila v istem jeziku, čeprav ga že leta ni uporabljala za nič pomembnejšega od kupovanja vozovnice ali branja napisov na parkirišču. Besede so prihajale trdo, kot bi jih morala jemati iz predala, ki se je zataknil.

»Umira?«

Na drugi strani je nastala kratka tišina.

»Zdravniki pravijo, da ni več veliko časa.«

Krompir ji je zdrsnil iz roke in se odkotalil pod mizo. Ana je gledala za njim. Bil je majhen, rumenkast, z eno temno liso, podobno očesu.

Mama je sedela v dnevni sobi in poslušala radio. Ko je Ana stopila k njej, ni vprašala, kdo je klical. Samo znižala je glasnost.

»Oče je v bolnišnici,« je rekla Ana.

Mama je prikimala.

»Boš šla?«

Ana je hotela reči: ne vem. Hotela je reči: zakaj bi? Namesto tega je rekla:

»Jutri zjutraj.«

Mama ni poskušala iti z njo. Med njima so bile stvari, ki sta jih znali pustiti na miru kakor pohištvo v sobi, kjer je kdo umrl.

Zvečer je Ana iz omare vzela majhen kovček. Vanj je položila črno obleko, potem pa jo je nekaj časa gledala, kot bi pripadala komu drugemu. Dodala je volnen šal, zobno ščetko in star slovensko-nemški slovar, ki ga ni odprla od gimnazije.

Vlak je zjutraj odpeljal iz Ljubljane v megli. Ana je sedela ob oknu in opazovala hiše, hribe, postaje z imeni, ki so se ji zdela hkrati domača in tuja. Jesen je bila nizka in mokra.

Pri Jesenicah je v kupe vstopila starejša ženska z nakupovalno torbo. Usedla se je nasproti nje in kmalu zaspala. Ana je gledala njene roke. Bile so močne, rdečkaste, roke človeka, ki zna zapreti kozarec marmelade tako, da ga nihče drug ne more odpreti.

Ko so prečkali mejo, se ni zgodilo nič. Samo napis, ki ga je prebrala prepozno. Kot otrok si je predstavljala, da se pod mejo spreminja jezik zemlje. Potem je odrasla in izvedela, da se stvari spreminjajo počasneje: v ustih, v priimkih, v tem, komu odgovoriš in v katerem jeziku molčiš.

Oče jo je kot majhno klical Anni. Mama ji je govorila Ana. Po ločitvi je dobila materin priimek. V šoli v Ljubljani je bila Ana Novak. V njegovih pismih, ki so prihajala dvakrat na leto, je bila Liebe Anni. Pisma so bila kratka, napisana s čisto, skoraj uradniško pisavo. Upam, da si zdrava. Upam, da ti gre dobro v šoli. Nikoli ni pisalo: pogrešam te.

V Celovcu je deževalo. Pred bolnišnico je stala skupina kadilcev v haljah in copatih. Ana je šla mimo njih in pri recepciji povedala očetovo ime.

»Zimmer 314,« je rekla sestra. Potem jo je pogledala malo dlje. »Sind Sie die Tochter?«

Ana je prikimala.

Hodnik v tretjem nadstropju je bil tih. Pred sobo 314 je Ana obstala. Na ploščici je pisalo: Herr Martin Berger.

Ko je vstopila, je spal. Bil je manjši, kot se ga je spominjala. Njegove roke so ležale na odeji, suhe, z žilami kakor tanke modre niti.

Ana je sedla na stol ob postelji. V otroštvu se ga ni spominjala kot človeka dotikov. Spominjala se je njegovega plašča, ki je dišal po snegu in tobaku. Kako ji je v parku kupil kostanj in ga lupil tako počasi, da se je ohladil. Kako je nekoč popravil njeno izgovorjavo besede Schmetterling in se pri tem ni nasmehnil.

Na mizici je ležala knjiga. Ana jo je vzela v roke. Bila je stara izdaja pesmi v slovenščini.

»Tega nisi nikoli bral,« je rekla tiho.

Oče je odprl oči.

»Anni,« je rekel.

Beseda jo je zadela nežneje, kot bi si želela.

»Ana,« je odgovorila.

Hotel se je nasmehniti, a mu ni uspelo.

»Prišla si.«

»Poklicala je vaša soseda.«

Vikanje se je zgodilo samo od sebe.

»Gospa Moser,« je rekel. »Dobra ženska. Preveč govori.«

Ana je skoraj rekla: tudi ti si premalo.

Nekaj časa sta poslušala aparat ob postelji. Na oknu so se zbirale kaplje in počasi polzele navzdol.

»Kako je mama?« je vprašal.

»Dobro.«

»Še vedno v Ljubljani?«

»Da.«

»In ti?«

»Tudi.«

Prikimal je.

»Imaš kavo tam?« je rekel.

»Kje?«

»V Ljubljani. Dobro kavo?«

Ana ga je pogledala. Potem se je zasmejala, čisto kratko.

»Imamo kavo.«

Oče je zaprl oči. »Dobro.«

Ko jih je spet odprl, je rekel po slovensko, počasi, s trdim naglasom:

»Nisem znal.«

Ana je čakala.

»Takrat. S tabo. Z vama.«

Slovenščina se mu je lomila, vendar ni prešel v nemščino.

»Mama je rekla, da nisi hotel priti,« je rekla Ana.

»Hotel sem.« Dihal je plitvo. »Potem pa nisem.«

Ana je pogledala knjigo v svojem naročju. Na prvi strani je bilo napisano njeno ime. Ana, ne Anni. Pisava je bila njegova.

»Zakaj imaš to?«

»Kupil sem jo, ko si imela dvanajst let. Mislil sem, da ti jo bom dal.«

»Pa mi je nisi.«

»Ne.«

»Zakaj?«

Oče je obrnil glavo proti oknu.

Oče je bil človek, ki je znal priti do vrat in ne pozvoniti. Človek, ki je kupil knjigo in jo obdržal.

Sedela sta do večera. Sestra je prinesla čaj. Oče ga ni pil.

Ko je odhajala, jo je prijel za zapestje.

»Jutri?« je vprašal.

»Pridem.«

V hotelu blizu postaje ni mogla spati. Skozi steno je slišala dvigalo, ki se je ustavljalo v nadstropjih. Iz kovčka je vzela črno obleko in jo obesila na naslon stola.

Zjutraj se je vrnila v bolnišnico. Oče je spal. Gospa Moser je sedela ob njegovi postelji in pletla siv šal.

»Vi ste Ana,« je rekla po slovensko.

Ana je obstala.

»Malo govorim,« je rekla ženska. »Moja mati je bila iz Bilčovsa.«

Sedli sta skupaj. Gospa Moser ji je povedala, da je oče zadnja leta hodil počasi, da je vsako sredo kupil kruh in časopis, da je pozimi hranil ptice. Povedala ji je, da je imel na hladilniku njeno fotografijo iz otroštva. Tisto, na kateri stoji pred Blejskim jezerom v rdečem puloverju in se jezi, ker ji sonce sije v oči.

»Ni veliko govoril,« je rekla gospa Moser.

»Vem.«

»Ampak včasih je rekel: moja hči živi v Sloveniji.«

Ana je pogledala očeta. Spal je z odprtimi usti, obraz skoraj prosojen.

Popoldne se je prebudil.

»Ana,« je rekel.

Stopila je bliže.

»Vzemi knjigo.«

»Bom.«

»In fotografije. V predalu.«

Odprla je predal. V njem so bile kuverte, stare vozovnice, očala, ki jim je manjkala ena ročka. Na dnu je našla majhen sveženj fotografij, zvezan z elastiko. Na prvi sta bila ona in mama na železniški postaji. Ana je imela sedem let. Držala je plišastega zajca.

»Ti si bil tam,« je rekla.

Oče je zaprl oči.

»Vedno ne dovolj blizu,« je rekel.

Ana mu je položila roko na odejo. Ne na dlan, samo na odejo, tam, kjer se je pod njo končevalo njegovo telo.

Zvečer je na hodniku srečala zdravnika. Govoril je tiho in natančno. Lahko je danes ponoči. Lahko čez nekaj dni.

Na postaji je kupila vozovnico za Ljubljano, potem pa ni šla na vlak. Sedela je na klopi in držala očetovo knjigo v naročju. Dež je ponehal.

Odprla je knjigo. Na prazni strani za naslovnico je bil poleg njenega imena še en stavek.

Za takrat, ko boš znala brati tudi tisto, česar nisem znal povedati.

Ana je dolgo gledala zapis.

Ko se je vrnila v bolnišnico, je oče spal. V sobi je bila tema, samo nad posteljo je gorela majhna luč. Sedla je poleg njega in odprla knjigo.

Brala je tiho, v slovenščini. Pri nekaterih besedah se ji je zataknilo, ne zato, ker jih ne bi poznala, ampak ker so nenadoma pripadale obema.

Proti jutru je za trenutek odprl oči.

»Kaj bereš?« je vprašal po nemško.

Ana je pogledala stran, kjer je držala prst.

»Nekaj o domu,« je rekla po slovensko.

Toda njegova roka se je premaknila, komaj opazno, in tokrat mu je dovolila, da najde njeno.

Ko je zunaj začel prvi tramvaj, je Ana še vedno sedela tam. V sobi ni bilo nobenega velikega dogodka, nobene besede, ki bi vse popravila. Samo oče, ki je dihal, in hči, ki je štela premore med vdihi.

Medicinska sestra je odgrnila zaveso. Jutranja svetloba je bila bleda in nekoliko modra. Na okenski polici je stal plastičen kozarec z vodo, v njem pa nagelj, ki se je že začel nagibati.

Ana je pogledala očeta. Zdelo se ji je, da spi mirneje kot prejšnji dan.

Potem je vzela knjigo iz naročja, jo odprla na prvi strani in s palcem počasi pogladila svoje ime, napisano z njegovo pisavo.

Miklós Cseszneky je madžarski filozof, pisatelj in prevajalec s hrvaško-slovenskimi manjšinskimi koreninami na zahodu Madžarske. Njegovo akademsko ozadje obsega pravo, politologijo, zgodovino, jezikoslovje in psihologijo. Prozo in dramska besedila ustvarja v več jezikih, pri čemer se pogosto posveča vprašanjem kulturnega spomina, etike in identitete. Njegovo delo in miselni svet pomembno zaznamujeta večjezičnost ter stoiška filozofija. Za svoje literarno ustvarjanje je prejel več priznanj, med drugim je leta 2026 zmagal na literarnem natečaju Zgodba Nedeljskega, ki ga prireja slovenski časopis Dnevnik.