Jože Kopeinig je sicer že vedno imel prav, ko je dal monografiji o umetnosti v Hiši dialoga v Tinjah naslov: »Na začetku je bila slika, na začetku je bila beseda«. Ta njegova trditev je našla potrditev v najnovejši knjigi Janka Ferka »Mein Leben. Meine Bücher«. Jeseni leta 1972 je videl lepak s fotografijo, ki je vabila na literarno branje s Petrom Handkejem. »Ko sem videl ta lepak, sem, ne da bi poznal ene same njegove vrstice, dobil vtis, kaj je to literatura«.

Na branju Janko Ferk ni bil, je pa od takrat spremljal literarno delo Petra Handkeja, se z njim spoprijateljil, prebral vse, kar je napisal, in skoraj vse, kar je napisanega o njem in sam o njem pisal v različnih časopisih in za knjigo »Moje življenje. Moje knjige« izbral Handkejevo knjigo »Žalost onkraj sanj« (Wunschloses Unglück) in jo uvrstil na drugo mesto. Prvo mesto v tej knjigi, v kateri Janko Ferk pripoveduje o svojem življenju s knjigami, ima knjiga »Proces« Franca Kafke. Ferkova življenjska zgodba se začne s Franzem Kafkom zelo zgodaj. Bilo je v prvih razredih Slovenske gimnazije, piše, in dodaja, da sta ga ta knjiga in avtor Franz Kafka privedla tja, kar ga zaznamuje: začel je pisati in odločil se je za študij prava. Oboje je bil tudi Franz Kafka: pravnik in pisatelj. Kaj je najprej in kaj drugo, ni tako jasno ne pri Kafki in ne pri Ferku.

In če smo že pri Ferkovih knjigah, ki so zaznamovale njegovo življenje, naj je na tem mestu zabeleženo najprej to. Dobro leto je preteklo in na uredniško mizo so prihajale knjige, ki jih je Janko Ferk napisal o Kafki in njegovem delu. V dveh knjigah, ki sta izšli v založbi Leykam, piše Ferk o Kafkovih zgodbah in njihovih pravnih interpretacijah. Na naslovnici obeh knjig je pastozno naslikan portret Franza Kafka. Janko Ferk brez kakršnegakoli ugovora prizna: Franza Kafka na naslovnici sem naslikal leta 2019. Ob tem ostane tiho vprašanje: koliko slik več bi bil Ferk naslikal, ko bi mu za to dopuščala več časa literatura in pravo? Kako zelo je publicistično dejaven, o tem govorita še dve knjigi zbranih recenzij nemške literature, v eni knjigi pa predstavlja svoje razprave o treh pravnikih. Da, uganili ste, eden teh treh pravnikov je Franz Kafka.

Pa se vrnimo h knjigam, ki so se zapisale v Ferkovo življenje. Knjige, o katerih Ferk piše, so napisane v nemščini. Zato je o njih napisal nemško knjigo. Napoveduje pa, da se lahko zgodi, da bo napisal tudi zgodbo o knjigah, ki jih je bral v slovenščini, vendar: »Pravzaprav bi moral o njih pisati v obliki pesmi, kajti vedno sem trdil, da pišem prozo v nemškem in liriko v slovenskem jeziku«.

Ob tem, da Ferk tudi slika, je priznal še nekaj: spodbudo za to knjigo mu je dal Karl-Markus Gauß, ki je napisal knjigo o vsakdanjih stvareh v svoji delovni sobi. Knjige so zaznamovale Ferkovo življenje in ga tudi vidno zaznamovale. »Zato sem postal že zelo zgodaj kratkoviden.«

Med deset izbranih knjig je Janko Ferk uvrstil na četrto mesto Sveto pismo nove zaveze, na desetem mestu pa je knjiga poezije Nika Grafenauerja »Nikjer vtkana sled«. Ta knjiga je Ferku še posebej sveta, ker jo je tudi sam iz slovenščine prevedel v nemščino. Ferk pravi o pripovedi desetih njemu najpomembnejših knjig naslednje: »Gre za ekspedicijo, ki me ne vodi po svetovni obli, temveč me v moji delovni sobi spremlja po svetu literature in svetovni literaturi.«

Ferkovo življenje s knjigami ima tudi posledice. Nekatere avtorje svojih najljubših knjig je spoznal in se z nekaterimi tudi spoprijateljil. Ker živi v dvojezičnem okolju in sam kot koroški Slovence piše v nemškem in slovenskem jeziku, prebira knjige tudi v teh dveh jezikih. »Priznam, več v nemškem kot drugih jezikih.« V knjigi izda Janko Ferk, da se je v višji stopnji Slovenske gimnazije odločil, da bo vsak teden prebral eno knjigo, izmenjaje enkrat slovensko, drugič nemško. Kako je s to takratno odločitvijo nadaljeval v življenju, to je spet druga zgodba.

Janko Ferk: Mein Leben. Meine Bücher. Pripoved. Založba Limbus 2022.

Vincenc Gotthardt