»Če vsak dan opazujemo rožo, bo sicer enkrat zacvetela, a nam se bo vsak dan zdela enaka,« pravi Verena Gotthardt. Prav ta minljivost časa in neopazne spremembe so osrednje teme v njeni literaturi. Tudi v novi knjigi »Die jüngste Zeit«, v kateri v osmih zgodbah prikazuje minljivost časa.

Knjiga je začela nastajati že leta 2021, ko je besedilo z istim naslovom napisala za nagrado Ingeborg Bachmann. »Vsako jutro sem za nekaj mesecev pisala od devetih do enajstih. Vedela sem, da je drugače od tega, kar sem pisala prej. To, kar sem pisala, je bilo iskreno, saj se sploh nisem obremenjevala s tem, ali je besedilo preveč melanholično, preveč resno ali sploh pravilno. Nisem sledila dramaturški logiki. Odločila sem se, da besedilo ne potrebuje zgodbe. To je bilo prvič, ko sem si rekla, da enostavno napišem to, kar mi pride na misel in kar mi paše«.

Pripoved je nato nujno želela objaviti, vendar, kot pravi sama, da samo 27 strani dolgega besedila nihče ne bo kupil. Tako se je začel proces pisanja ostalih sedmih zgodb, ki so tematsko zaokrožile knjigo. Osrednja tema minljivost časa, ki pisateljico vedno znova spremlja, pa ostaja.

Zgodba o moškem, ki traja en dan, govori med drugim o minljivosti telesa. Zjutraj ne vstane več. Pripovedovanje pa ni zgrajeno kot zgodba, vse se dogaja v njem. »V njem dela celotno življenje«. Ta aspekt časa ima večkrat vlogo v knjigi, pravi pa, da ji to sploh ni bilo tako jasno in se je tega zavedala šele kasneje.

Knjiga je poskus med liriko in prozo. Pravi, da si žanra pomagata in podajata roko. Pri pisanju jo spremlja tudi estetika jezika. »Delam si zapiske na majhne listke, vsakič, če kaj vidim, kar se mi zdi zanimivo. Če mislim, da bi lahko nastalo daljše besedilo, se usedem in začnem pisati. Nekateri stavki so v knjigi enostavno iz razloga, ker se mi zdijo lepi, ostali pa služijo kot vmesni stavki, ki podkrepijo besedilo. Razmišljam tudi melodično. Besedilo ima začetek, sredino in konec, ampak ne v dramaturškem smislu, temveč v melodičnem«.

Verena Gotthardt se rada poigrava z jezikom. »Jeziki imajo pravila za tvorbo stavkov. Meni je pa všeč, kako mi v vsakdanjem življenju govorimo, kako med premišljevanjem menjamo besedo, nekaj ponovimo ali spremenimo. V literaturi lahko pokažem, da stavki niso tako v kamen zabiti«.

Aspekt, da je fotografinja, tudi močno vpliva na njeno delo kot pisateljica. Verena Gotthardt razmišlja zelo slikovito, kar prenese tudi na papir. »Veliko pišem o morda nezanimivih stvareh, zame je pa vse zanimivo. Pri fotografiji, ko sem enkrat pritisnila na sprožilec, sem nekako shranila trenutek, z vedenjem, da je bil tudi že trenutek pred tem in bo tudi po tem. Včeraj sem šla mimo ženske, ki se je jokala na klopi. Sploh ne vem, zakaj se joka ali kdo je. Vidim samo sliko, ko grem mimo. Rada bi pokazala prav ta trenutek, ki sem ga nekako zamrznila. Pri tem mi je zanimivo, da četudi se nekaj spremeni ali mineva, gre vsako drugo življenje naprej«.

Verena Gotthardt bo 12. maja imela branje na Dunaju ob 19. uri pri Avstrijski družbi za literaturo/Österreichische Gessellschaft für Literatur v Herrengasse 5.

Brina Kušej