V ljubljanski stolnici se je v soboto, 13. aprila, od nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana poslovilo okoli 3000 ljudi, samega pogrebnega obreda in maše v soboto popoldne pa se jih je udeležilo okoli tisoč, med njimi tudi duhovniki in verniki iz koroške domovine pokojnega škofa. Edini govornik ob pogrebni slovesnosti je bil ljubljanski nadškof Anton Stres, ki je med drugim izpostavil, da je škof Rožman na naravno pravico biti pokopan v domovini čakal več desetletij in »veliko stvari se je moralo spremeniti v naši domovini, da je to postalo mogoče. Danes pa potrebujemo spravo, medsebojno spoštovanje v naših različnostih in tesno sodelovanje.«

Dan se je začel s sprejemom krste na nadškofijskem dvorišču z vsemi člani stolnega kapitlja na čelu z nadškofom Stresom in pomožnim škofom Jamnikom, ki je vodil dopoldansko sveto mašo. Po njej se je množica vernikov in ljudi dobre volje poslovila od pokojnega škofa Gregorija Rož­mana, ki so ga zjutraj sprejeli na nadškofijskem dvorišču. Uvod v popoldansko sveto mašo je bila akademija, med katero so ljubljanski bogoslovci prebirali besedila iz škofovih pastirskih pisem, pridig in drugih nagovorov.

Sledil je pogrebni obred v nabito polni ljub­ljanski stolnici in minil ob spremljavi Mozartove glasbe. Škof Rožman, čigar posmrtne ostanke so v sredo pred pogrebom iz frančiškanske grobnice v Lemontu pri Clevelandu prepeljali v Slovenijo, odslej počiva v kripti stranske kapele sv. Marije Magdalene v ljubljanski stolnici. Z njim so pokopali tudi njegovo škofovsko kapo, ki je po odhodu Gregorija Rožmana v ZDA leta 1945 ostala v ljubljanski stolnici vse do danes. Stolna cerkev v Ljubljani je bila povsem polna. Obreda so se udeležili skoraj vsi slovenski škofje, apostolski nuncij in okoli 200 duhovnikov ter svojci pokojnega škofa s Koroške. Politiki na sloves­nost niso bili vabljeni, a so se je nekateri udeležili. Slovesne svete maše so se udeležili tudi zgodovinarji, ki so raziskovali zapuščino pokojnega škofa Rožmana, med njimi sta bila Tamara Griesser Pečar in France M. Dolinar, prisoten pa je bil tudi nekdanji državni tožilec Anton Drobnič.

Koroški verniki pri pogrebu - Piše Micka Opetnik

Simboličen pogreb za vse žrtve vojne

Sobota, 13. april. Na ljubljanski trž­nici, ki se vije okrog ljubljanske stolnice, so bile množice ljudi, ki so uživale ob sončnem vremenu in ob nakupih. Nič ni pričalo o tem, da se je mogoče v stolnici posloviti od škofa Gregorija Rožmana, ki je 15 let vodil ljub­ljansko škofijo.

Korak v stolnico pa je posredoval drugo sliko. Dolga vrsta čakajočih se je počasi premikala do krste s poslednjimi ostanki škofa, ki se je po 54-ih letih od svoje smrti v ZDA, »vrnil v svojo stolnico«. Krsta s škofovo mitro, rdeči nageljni in vstali Kristus na ljudskem oltarju so pričali o škofovi ljubezni do svojega naroda in veri v Vstalega. V to simboliko je enakomerno posegala molitev navzočih, pet­je bogoslovcev in prebiranje Rožmanovih pisem, ki jih je kot škof pisal svojim vernikom.
V do zadnjega kotička napolnjeni stolnici se je ob 15. uri pričela pogrebna slovesnost, ki jo je vodil ljubljanski nadškof Anton Stres. Ob njem so se zbrali škofje in številni duhovniki. Generalni vik­ar Anton Markelj je v kratkem po­zdravnem govoru pozdravil navzoče in posebej pozdravil Korošce: zastopnika krškega škofa Michaela Krištofa, duhovnike Sodalitete, župnika iz Šmihela ter sorodnike in rojake škofa Rožmana. Pogrebno slovesnost je spremljalo ljudsko petje in zdelo se je, kot da poje ljudstvo svojemu pastirju, ki se je po dolgih letih vrnil spet med svoje. Preprosti pogrebni svečanosti pa je dajal veličasten okvir Mozartov Rekviem, ki so ga čudovito izvajali solisti, zbor in orkester pod vodstvom Gregorja Klančiča. Nadškof Stres je v svoji pridigi med drugim poudaril Rožmanovo zavzemanje za vlogo laikov v Cerkvi in družbi, tega zavzemanja na sobotni pogrebni slovesnosti nič ni bilo videti ne slišati.
Ob koncu spominske maše so v sprevodu ponesli krsto škofa Rožmana do kapele Marije Magdalene. Tja so ga simbolično pospremili škofje, koroški duhovniki ter šmihelski sorodniki in rojaki. Za nas Korošce pa je bilo posebej ganljivo, ko je ob tem zadonela pesem Rož, Podjuna, Zilja.
Po končani slovesnosti si je marsikdo od navzočih zaželel, da se ob grobnici še osebno poslovi od škofa, ki ga je morda osebno poznal ali bil z njim po pripovedovanju povezan. Temna marmorna plošča bo v prihodnje spominjala v prvi desni kapeli ljubljanske stolnice na škofa, ki se je rodil v šmihelski fari, bil koroški Slovenec, pel novo mašo v Šmihelu, in so ga vojne in politične razmere prisilile, da je zapustil kot mnogi v tistem času svojo ljubljeno domovino. Žal o vsem tem ne piše na spominski plošči in tudi ni bilo povedano na pogrebu. In nastal je vtis zamolčanja škofovega življenjepisa.
Kot je pri Korošcih navada, so se pred cerkvijo srečali in obudili ta in oni spomin na škofa, ki je bil vse svoje življenje povezan s Koroško. Med temi pogovori je redovnica občuteno opisala pogrebno svečanost: bil je ganljiv pokop in ob­enem je bil to simboličen pogreb za vse tiste žrtve druge svetovne vojne, ki nikoli niso bili deležni spoštljivega pogreba.

KOMENTAR - Bogomir Štefanič

Moč nemočnega

Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide.« Besede pokojnega Vaclava Havla – človeka, ki je najbolje razumel moč nemočnih, stisnjenih v primež totalitarizma, a hkrati zavezanih življenju v resnici – morda najprimerneje razvozlavajo silno zapleteno dogajanje, povezano z 29. ljubljanskim škofom, ki se je po 68-ih letih, odkar je bil prisiljen zapustiti Slovenijo (5. maja 1945), in 53-ih letih po smrti v ZDA (16. novembra 1959) »fizično« vrnil v objem svojega škofijskega občestva.

Dr. Gregorij Rožman od sobote, 13. aprila, leži v grobnici ljubljanske stolnice, kjer je navduševal kot izjemen pridigar, predan pastir, preroški vizionar, po čemer še vedno živi v spominu mnogih; a vrnil se je tudi v družbeno okolje, ki ga je krivično izvrglo kot narodni izmeček in mu v nikoli končani agitpropovski vnemi do današnjega dne jemlje dobro ime. Verjetno ni Slovenca, ob katerem bi se kopja tako lomila kot ob njem, zato je po svoje razumljivo, da so bili njegovi posmrtni ostanki v Slovenijo preneseni šele več kot dvajset let po osamosvojiti in (vsaj formalnem) prelomu s totalitarno državo, ki je, kot v duhu Rožmanovega razumevanja komunizma ugotavlja Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije iz leta 1991, hudo kršila človekove pravice.

Tudi škofove, ko ga je avgusta 1946 v odsotnosti obsodila na montiranem procesu, ki pa ni bil proces proti enemu človeku, temveč proti katoliški Cerkvi kot »državni sovražnici št. 1«. Tega se je dobro zavedal tudi sam Rožman, ko je srž procesa proti sebi razgalil kot prizadevanje »obremeniti duhovščino, da se upraviči preganjanje na široko …« In res je bila Cerkev v naslednjih letih deležna »preganjanja na široko« (usmrtitve, sodno preganjanje, zaplembe, medijsko sramotenje …) – ravnanja, katerega odmevi so vidni še danes.
Prav v tem pa je jedro nasprotovanj tistih, ki še vedno, kljub »gori« novih spoznanj o škofu Rožmanu in njegovem medvojnem ravnanju, ostajajo ideološko zaslepljeni. Ne morejo se sprijazniti z dejstvom, da je na pravni (sodna rehabilitacija z ustavitvijo postopka aprila 2009), zgodovinopisni in moralni ravni strohnel ključni temelj, na katerem je slonelo sistematično preganjanje vere in Cerkve.

Res je, zdelo se je, da bo ta temelj s komunizmom vred trajal in trajal ... Občutek, ki je zbujal nemoč. Morda tudi pri škofu Rož­manu, ki je v duhovni oporoki novembra 1945 zapisal: »Naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin na me v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi božja čast rasla in se večala.« A slednjič se je izkazalo, da je bila v tej nemoči dejansko skrita neverjetna – da, zmagovalna! – moč. Moč, ki raste iz tistega upanja, ki ga opisuje uvodni Havlov navedek: Rožmanovo ravnanje je bilo smiselno, ne glede na to, da v svojem času ni mogel vedeti, kako se bo izteklo.

Enako smiseln je bil tudi njegov prekop, za katerega se je ob 550-letnici škofije po vrsti pobud zadnjih let odločil nadškof Anton Stres. Vnaprej je bilo jasno, da se bodo nekateri zaletavali v to odločitev, znova govoričili o »zločinskem« škofu in enako »zločinski« Cerkvi, a to so obrobnosti, ki vse povedo o njihovih izrekovalcih in ničesar o pokojnem škofu. Resnica je na njegovi strani in na strani vseh tistih, ki so ga vsej propagandi in pritiskom navkljub ohranjali in ohranili v dobrem spominu. Nekaj tisoč, marsikdo tudi iz rodne Koroške, se jih je v soboto v le nekaj urah s krop­ljenjem in molitvijo poklonilo rajnemu škofu. Še en dokaz moči nemočnih.