Nužej Tolmaier se je kot dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze neštetokrat vozil skozi predor na Ljubelju. Vedel je za nekdanje koncentracijsko taborišče na koroški in slovenski strani. »Vedno sem mislil na te žrtve nacizma,« je poudaril, ko je stal pred zbranimi kot priča časa na mednarodni spominski proslavi na severni koroški strani Ljubelja. Njegovo pričevanje je prebral njegov vnuk Simon Lampichler v obeh deželnih jezikih. Z besedami Nužeja Tolmaierja je povedal tudi: »Poznejšim rodovom moramo dati živ spomin na pregon. Zato se je treba v družinah pogovarjati in zbuditi zanimanje za polpreteklo zgodovino. Samo tako je mogoče razumeti usodo posameznih družin.«

Na kraju nekdanje izpostave koncentracijskega taborišča Mauthausen je spregovoril tudi deželni glavar Peter Kaiser in se vprašal, ali se mi ljudje res nič ne naučimo? »Kako se more zgoditi, da pri vsej ozaveščenosti in ob vsem kar se je zgodilo v preteklosti, izbruhne vojna v Ukrajini in je po svetu nešteto spopadov? Ali se kot ljudje ničesar ne naučimo?«

Letošnji glas mladine so prinesli na Ljubelj dijakinje in dijaki šole CHS v Beljaku. Na kraj zločina so na stojalih postavili fotografije. Te so posneli na kraju nekdanjega taborišča na Ljubelju. S temi fotografijami želijo ohraniti spomin na dogodke, za katere je vedno manj pri časa.

Vincenc Gotthardt