Organisation / Organizacija

Nedelja

Literarni natečaj 2020

Anni Ogris: Misijon

Anni Ogris

MISIJON

Pogled v Želuče (Stefan Reichmann)
Pogled v Želuče (Stefan Reichmann)

Življenje je kruto, hrepenim po prostem času. Vsak dan se zbujam pred omračitvijo. Vlečem svoje izmučeno telo s postelje. Opažam, da vsaka kost skoči na svoj prostor. Zaseka me v vratu. Vrat me peče, spomnim se včerajšnjega strmenja v to hudičevo ogledalo, ogledalo smrti današnje družbe, ogledalo, ki krade čas življenja, čas veselja, čas sprostitve. Vrat me peče kot vroč pesek gole bose noge apostolov, ki so se sprehajali po dolgi misijonski poti. Povsod so imeli žulje, iz katerih je drla voda. Vsak dvig noge zaboli. Av!

Kaj me bode v boso stopalo? Stopila sem na uhan, ki je ležal ob postelji. Dvignem nogo. Uhan je zlat in okrašen z diamanti. Spomnim se bivšega, ko sva sedela v znanem gostišču.

Mizo razsvetljuje soj sveče. Osvetljeval ga je kot angelčka v nebesih. Svet je bil popolnoma svetel in miren. Samo on in jaz sva sedela za zelo lepo urejeno mizo, pogrnjeno z belim prtom. Pil je rdeče vino. V njegovih očeh sem zaznala strah. Pogovarjala sva se, se gledala, občudoval me je. Z vsako minuto sem čutila, kako energetska moč objame moje telo, toplota, ljubezen, ki mi je bila doslej v svojem mrzličnem življenju neznana. Opazovala sem, kako srka požirke vina. Rdeča kapljica je ostala na njegovi ustnici. Ne vem, zakaj strah. Naenkrat naju zmoti natakar, ko vpraša, kaj bova naročila. Čisto zmedena sem, natakar je pokvaril intimno doživljanje. Naročiva. Nočem se spet čezmerno najesti. Paziti moram, kaj jem. Odločim se za zeleno solato, čeprav sem lačna, da bi takoj lahko požrla celo svinjsko pečenko. Pečenke, s katere se zliva mast. Samo, kaj bo z mojo težo. Paziti moram na vsak grižljaj. Samo da ne bom kot krava v temi na italijanski ladji brez luči. Tudi bivši izbere nekaj lahkega, surovo meso – tatarski biftek. Sprašujem se, kako daleč je človeštvo prišlo, da je surovo meso, kot kanibal. Po eni strani se zaveda zdrave jedi, po drugi pa se baše kot žival. Natakar prejme naročilo in se odmakne od mize. Obrnem se k svojemu dragemu. Gledava se spet v oči. Toplota se vrača, čutim metuljčke v zgornjem delu trebuha. Spomnim se člankov v mladoletniških revijah, ki so nam, dekletom, dajale prve nasvete o metuljčkih v trebuhu.

Moje misli prekine vibracija ob moji nogi. Zmoti me mobilni telefon. Ne vem, kdo me potrebuje ob teh poznih večernih urah. Kaj naj naredim? Poskušam biti mirna, nenadoma strmim v njegove modre oči. Modre kot globok ocean, kjer nekje v daljavi žari luč, luč življenja, ljubezni. Spet priletijo metuljčki v trebuh. Takoj bi ga najraje požrla. A, spet začutim vibracijo ob nogi. V torbici se trese novo moderno sredstvo brez čustev. Naslonim se na svojega dragega. Želi me prijeti za roko. Opravičim se, vzamem torbico in grem na stranišče.

Kakšno sranje? Kdo naju moti. Iz torbice vzamem mobilni telefon in vidim, da me je klical generalni direktor iz podjetja. Razmišljam, ali naj ga pokličem nazaj. Kaj naj naredim? Razmišljam, kaj sem danes delala v službi. Užaljena sem, da ne morem več uživati s svojim najdražjim. Prav jezno vzamem v roko mobilni telefon in najraje bi ga vrgla skozi zaprto okno. Naj me pusti pri miru. Naj me pusti uživati. Kako lepo bi letel skozi okno, steklo bi počilo in črepinje bi se razletele po tleh. Ne morem več. Nočem več. Moram ga poklicati. Pokličem ga. Medtem ko telefon vzpostavlja povezavo, čutim, kako narašča moja radovednost. Kaj mi želi povedati? Kaj je tako pomembno, da me moti ob tej pozni uri. Oglasi se na drugi strani močno obremenjen direktorjev glas. Zahteva, da bi čim prej odgovorila na elektronsko sporočilo, ki mi ga je poslal pred dvajsetimi minutami. Nujno potrebujejo informacijo o zadevi, s katero se že dolgo ukvarjam. Čutim, kako me oblije napetost. Spet me prevzame odgovornost do dela. Zagotovim mu, da bo dobil odgovor še pred polnočjo. Jezno vržem mobilni telefon v torbico, tako da vse v njej poskoči. Vzamem rdečilo za ustnice. Še malo pudra in vrnem se k svojemu najdražjemu.

Čakajoč me objame s svojimi očmi. Medtem ko se usedem k mizi, vržem torbico spet ob nogo kot kroglo na verigi. Veriga, ki se je nikoli ne bom znebila in me bo vedno omejevala. Bivši poboža moje roke. Oči se spet želijo osredotočiti na njegove. Misli so pa že pri oblikovanju elektronskega sporočila, na katero naj bi odgovorila do polnoči. Spet naju zmoti natakar, ko prinese večerjo. Meni krepko zeleno solato, njemu pa majhen kupček tatarskega bifteka. Drugi natakar prinese penino in jo natoči v lepe kozarce z zlatim robom. Ne vem, ali je smiselno, da naredim požirek zlate pijače, saj moram še napisati elektronsko sporočilo in ne morem si privoščiti, da bi bila vinjena. Zaželiva si dober tek. Razpravljava o prihodnosti, o dosežkih in ciljev. Sama ne vem, kako naj bi to ovrednotila. V njegovih očeh je še zmeraj razviden strah, ki nekaj prikriva. Začne me spraševati o moji službi. Vprašanjem v zvezi s službo se vedno poskušam izogniti. Kaj vse ve? Vprašanja so deloma konkretna in ne vem, kaj bo z informacijami. Temo zaključim. Sprašuje me, zakaj? Od kod mu informacije, ki jih ne pozna in ne more poznati nihče zunaj podjetja. Naslonim se nazaj. Spet me prime za roke. Potegnem jih nazaj. Iz svoje srajce vzame škatlico in jo odpre. V soju sveče se zableščijo diamantni uhani. Prelepi so. Spet me prime za roko in mi reče nekaj ljubeznivih besed. Zmedena sem zaradi prejšnjega pogovora. Igram se z njim in si mislim, kdo je sploh in plašno spremljam najin pogovor. Spomnim se, da ga šele četrtič vidim. Razmišljam, kako bi bil lahko povezan z mojo službo. Kljub temu se zahvalim za uhane in jih nadenem. Pojem svojo solato. Žareča luč v njegovih očeh je ugasnila. Sledi površen pogovor. Po večerji kmalu vstaneva. Pomaga mi obleči težek črn plašč.

Pred gostilno me objame z roko čez ramena. Ne vem, kako naj bi se izvila iz njegove moči. Poigravam se z njim, poljubljava se. Predlaga, da bi nadaljevala v hotelu. Razmišljam, kako naj se izognem iz te zadrege. Počutim se kot miš v mišnici. Njegova konkretna vprašanja glede službe me ne pustijo pri miru. Nato začutim med nama vibracijo. Torbico, ki jo držim v roki, potrese mobilni telefon. Hvala bogu – mobilni telefon! Odrinem ga stran in vzamem telefon. Čeprav sem dobila samo kratko besedilno sporočilo, se delam, kot da bi z nekom telefonirala. Vprašljivo me gleda. Srce mi bije kot zajcu pred puško. Na kratko mu rečem, da moram nadaljevati pogovor in z roko dam bližajočemu taksiju znak, da naj ustavi. Zavpijem, da se slišiva naslednji dan. Skočim v taksi – miš je rešena. Vrnem se domov in pravočasno odgovorim na elektronsko sporočilo.

Sprehod z žvahto 1987 (Hanzi Reichmann)
Sprehod z žvahto 1987 (Hanzi Reichmann)

S tal poberem uhan, položim ga k drugemu v šatuljo. Na kratko se spomnim konca epizode s tem moškim. Šlo je za plačanega sodelavca konkurenčne pisarne. Imel je nalogo, da bi od mene čim več izvedel. Nikoli več nisem slišala o njem.

Vrnem se k omari, polni lepih oblek. Ne vem, kaj naj danes oblečem, rdečo ali belo bluzo, kaj bolj sodi k črnemu kostimu. Ob pogledu v ogledalo opazim, da je moja pričeska čisto razmršena. Lasje štrlijo v vse smeri. Torej grem najprej v kopalnico. Vrnem se naličena. Z urejeno pričesko. Pogled v ogledalo me pomiri. Naličen obraz – v redu, pričeska – v redu, odločim se za črn kostim z belo bluzo. Budilka me na glas opomni: »Ura je šest in pet minut«. Grem v kuhinjo in pripravim kavo. Grenko črno kavo vlivam vase, samo da bi se zbudila. Nalijem si še eno. Grem po časopis. Vzamem vžigalnik, cigareto in časopis, stopim na balkon. Svež zrak me zbudi. Topla kava me pogreje. Najprej pogledam proti goram. Gore žarijo v rdeči luči jutranje zarje in se kot silhueta ženske dvigujejo v nebo – moje ljube Karavanke. Ob cigareti uživam tišino v naravi. Zaslišim budilko, ki vpije po hiši: »Ura je pol sedmih«. Hitro prelistam časopis in opazim sliko bivšega iz restavracije. Srce mi okamni, ko preberem, da ga ni več med nami. Pišejo, da je bil umorjen od bosanske mafije. Začutim, kako se okolje stemni. Gore zažarijo kot tisto temno rdeče vino z njegovih ustnic. Berem, da je bil strokovnjak za informatiko. Odkril je spletne vdore v tuje sisteme bosanske mafije. Državno tožilstvo ga je najelo, da bi sodeloval pri razkritju koruptnega delovanja mafije. Bosanska protikorupcijska komisija ga je povabila na sestanek. Na poti v hotel so ga dobili in ga umorili. Državno tožilstvo je ukazalo, da naj mrliča pripeljejo nazaj na Dunaj. Ta novica me je pretresla. Spomnila sem se dogodka pred leti, ko sem se ga znebila kot miš v zadregi. Žalostno, da mu beg pred mafijo ni uspel. S potrditvijo svojih misli, da se mafijske dogodivščine ne začenjajo na Balkanu, sem se vrnila v hišo. Odložila sem skodelico in časopis na mizo ter odšla proti avtu.

Avto je bil zagret. Vžgala sem ga in se odpeljala. Zdrvela sem po ovinkih navzdol iz priljubljenih gorskih višav. Na radiu so ravno poročali o lepem vremenu, nato je Mariah Carey zapela pesem Hero. Uživala sem v vožnji, počutila sem kot hero. Še preden sem se potopila v nove misli, je zazvonil telefon v avtomobilu. Bila je moja tajnica, ki mi je razlagala, da naj pridem čim prej v službo. Zmenili sva se še o nadaljnjem dnevnem načrtu. Razložila mi je, kateri sestanki so danes na dnevnem načrtu. Iz ovinka v ovinek sem dobivala nove informacije, dokler nisem prišla v dolino. V dolini sem pa zares stopila na plin, da bi čim prej prišla do službe. Delati moram kot stroj. Prosila sem jo, da mi priklopi računalnik in mi natisne vse podatke, ki jih potrebujem na prvem sestanku ob devetih. Ko sem prišla v službo, je bil računalnik vklopljen, sveža kavica mi je zadišala v nos. Usedla sem se k hudičevemu ogledalu in prebirala štirinajst elektronskih sporočil. Odgovorila sem na polovico izmed njih. Nekatera sem si označila, da si jih kasneje še enkrat ogledam.

Zazvonil je telefon, oglasil se je sumljiv moški glas. Hm ... Razmišljala sem o njem, ta glas se mi je zdel znan. Naenkrat pomislim na svoje delo na Dunaju, preden sem začela delati v njihovi podružnici na Koroškem. Ali ni to glas moškega iz konkurenčne pisarne? Da, seveda. To je Žan. Žan je sodelavec in kolega umorjenega. Spraševal me je, ali sem slišala za umor. Rekla sem mu, da sem danes brala v časopisu in da mi je žal. Začenjal mi je razlagati, da je bil umorjeni njegov dobri prijatelj. Pripovedoval mi je, da je imel nalogo, da me sprašuje o nekdanjih službenih zadevah. Sram ga je bilo, da je dobil to nalogo. Bil je primoran. Namestila sem se v naslonjalo usnjenega pisarniškega stola. Zaupno mi je pripovedoval, da je imel tudi umorjeni metuljčke v trebuhu. Prekinila sem ga in mu rekla, da naj neha. Razložila sem mu njegovo nalogo in strategijo konkurenčnega podjetja. Naj vendar preneha govoriti take stvari. Navsezadnje se je pri meni opravičil v imenu umrlega. Redno sta se pogovarjala o meni. Bivši pa si ni upal poklicati in se osebno opravičiti. Začutila sem slabost. Nisem vedela, kaj naj naredim. Rekla sem mu, da naj končno preneha. Odložila sem. Zaprla sem oči. Globoko sem vdihnila in sama pri sebi sem razmislila o tej zadevi. Ali je bilo smiselno, da sem se ga znebila kot miš ali ne? Kaj bi bilo, če bi mu izdala skrivnosti podjetja? V tem trenutku so se odprla vrata. Z nasmehom je vstopila tajnica in me opozorila, da imam čez deset minut sestanek s kolegi iz revizije in da naj s seboj prinesem pripravljeno dokumentacijo. Na hitro sem se streznila in si sama pri sebi rekla The show must go on. Tajnica me je vprašala, ali sem v redu. Odgovorila sem ji, da je vse ok. Vzela sem mapo, šla iz pisarne in začel se je spet dnevni potek, od sestanka do sestanka, od klica do klica vmes pa še elektronska sporočila. Počutila sem se kot hrček v vrtečem kolesu. Po zadnjem sestanku sem sedla pred hudičevo zrcalo. Tipkala sem, kot pianist pri menuetu v klavir. Končno sem ob desetih zaprla vrata. Usedla sem se v avto in se odpeljala proti preljubemu domu v hribih. Sedla sem na balkon s polnim kozarcem terana. Opazovala sem tišino. Objel me je mraz noči. Gledala sem zvezde. Srkala sem rdeče vino in vsaka kaplja je bolj in bolj ogrela moje telo. Uživala sem okus grozdja v vinu, ki je boljši od vsake čokolade. Razmišljala sem o življenju, kako daleč sem prišla in kako je tisti bivši doživljal svoj čas. Zares se mi je zdelo, da se korupcija ne začne na Balkanu. Presedla sem se na poletno gugalnico in prižgala havano. Občudovala sem silhueto Karavank. Poslušala sem skovikanje sove. Gugala sem se. Razmišljala sem o hrčku. Nasmehnila sem se, ko sem razmišljala o današnjih dogodkih. Primerjala sem se z majhnim hrčkom v kolesu. Dnevno vstajam, dnevno tečem, dnevno hrepenim po boljšem. Hočem biti najboljša. Vsakega hočem preseči. Globo vdihnem svež nočni zrak. Ob razmišljanju zaprem oči in se spomnim tistega trenutka, ko sem bivšemu gledala globoko v oči. Njegove modre oči so žarele v globini mojega srca. Vsak vdih mrzle noči me nakrmi z ljubeznijo do bivšega. Moje misli se osredotočijo na trenutek, ko drži moje roke. S svojimi močnimi moškimi rokami je objel moje nežne, na mizi ležeče, roke. Kako sva se gledala in se med seboj opazovala ... Prevzame me ljubezen do neznanega.

Av! Zbudim se. Havanka me je opekla. Telo se stresa, mraz noči gre do kosti. V tem hipu pade kozarec dobrega terana na tla in se polije po tleh. Spomnim se umirajočega apostola v puščavi, ko je krvavel. Hkrati razmišljam o žuljih na nogah, kako se iz njih izliva voda. Ogledujem svoj rastoči žulj. Počutim se kot umirajoči apostol v puščavi. Zares je postalo mrzlo. Na tleh je razvidna slika, ki je jo narisal teran. Kaj naj storim? Joj. Boli me zažgani prst. Žulj je vse večji. Zebe me. Pohitim v hišo. Pustim nastajajočo sliko terana na balkonu. Še hitreje grem do pipe in po bolečem prstu polivam mrzlo vodo. Voda se lije in lije iz pipe.

Apostol je umrl od žeje. Zavedam se, da trošim zlato surovino puščave. Litri in litri tečejo skozi odtok in to dnevno. Hitro sežem in zaprem dragoceno vodo. Posušim žulj in obvežem ožgani prst. Spomnim se slike terana, ki je s polivanjem narisal na balkon sliko. Vzamem vedro in omelo. Oblečem si bundo, a pozabim copate. Stopim v temno noč. Na obrazu začutim mrzel veter, ki boža moje lice. Av!

Pod stopalom začutim stekleni drobec. Hitro dvignem nogo, da izvlečem stekleni drobec. Močno krvavim. Ob pogledu rane in krvave luže mi postane slabo. Spomnim se, da sem danes pojedla samo en sendvič. Omedlim.

Le kam? (Stefan Reichmann)
Le kam? (Stefan Reichmann)

Ko se zbudim, slišim »Ura je šest in pet minut«. Boli me celo telo. Boli me predvsem glava, mislim, da sem si jo verjetno prebila. S prstmi tipam po glavi – preverjam, ali je kje rana. Zapeče me prst. Spomnim se včerajšnje večerne tragedije. Hitro pogledam na balkon. Slika vina, pomešana s krvjo, se ravno začne sušiti. Poskušam se dvigniti s tal. Čisto vse me boli. Komaj se dvignem. Vrti se mi. Globoko vdihnem in se osredotočim na okolico. Iz minute v minuto mi gre bolje. Poberem metlo in posodo, počistim katastrofo na balkonu. Grem po kavo in časopis. Sedem na gugalnico in strmim v žarečo rdečo silhueto Karavank. Prižgem cigareto in opazujem naravo. Ptički lepo žvrgolijo. Uživam naravno tišino, jutranje sonce s toplotnimi žarki boža moje premraženo telo. Čutim, kako se v moje žile spet vliva življenje. Čutim kri, ki priteče tudi v ranjeni prst, ki me strašno boli. Žulj je narasel. Ne vem, ali naj ga odprem z iglo. Spet slišim glas ure »Ura je šestintrideset«. Poskočim z gugalnice. »Sranje«, zamujam. Hitro smuknem v kopalnico. Vroča voda oblije moje premraženo telo in ga pogreje od zunaj. Tečem do omare in izvlečem obleko, ki jo vržem nase. Tečem do avtomobila. Motor zabrni. »Švigam« po ovinkih v dolino, samo da bi mi pravočasno uspelo priti v službe. Srce bije od napetosti. Upam, da bodo semaforji vsi zeleni. Stop! Ustavi me policija. Jezim se. Moj sestanek, joj, ne bo mi uspelo. Odprem okno in pozdravim policista. Opozori me, da sem prehitro vozila. »Gospa, zakaj tako hitro vozite? Bodite pazljivi in vozite bolj počasi.« Na koncu plačam sto petdeset evrov kazni in se odpeljem. Mislim, kaj me ta policist nadleguje. Vozite se počasi, pravi. Časa ni dovolj, da bi si lahko privoščila odmor. Končno sem, s strašno zamudo, prispela v službo. Odprem vrata, zadiši kavica. Vržem se v stol. Tajnica vstopi, vpraša, ali je vse v redu. Odgovorim, da je vse v redu in jo vprašam, zakaj me ni poklicala, da bi mi sporočila dnevni načrt. Odgovori, da me je klicala, ampak mobilni telefon je bil izklopljen in zato nisem bila dosegljiva. Šef me je tudi že iskal, ker bi morala odgovoriti na obljubljeno polnočno elektronsko sporočilo. Vrnem se proti hudičevemu ogledalu. Tajnica zapusti pisarno. Čakam, da se odpre program. Mislim na prijazne besede tajnice. Zakaj je tako prijazna? Saj jo večkrat nadlegujemo s težkimi nalogami. Res prijazna je. Moram ji narediti uslugo. Zmeraj mi pomaga. Naredi skoraj vse pravilno. Takoj dvignem slušalko telefona in naročim lep šopek rož za svojega angelčka. Angelček, ki stoji za mano, ki mi pomaga. Angelček, ki se zanima za moja čustva. Nisem stroj, ki naj bi noč in dan delal. ...

Anna Ogris, letnik 1982, iz Podna domačija Šošelc/ Podgora, dva otroka (Sebastian & Valentina), šolanje: glavna šola Borovlje, Dvojezična zvezna trgovska akademija, Univerza v Celovcu: gospodarsko poslovanje, ter gospodarstvo in pravo, trenutno študiji slavistike & zgodovine. Delo: bančništvo, svetovanje, kmetijstvo. Konjički: pisanje, branje, glasba, kultura, družina.