Werner Hofmeister je umetnik. Karl-Heinz Kronawetter je teolog. Četrt stoletja se sedaj že križata njune poti. Eden ustvarja, drugi išče besede za opisovanje tega, kar prikazujejo umetnine. Teh opisov je bilo več, v središču pa korpus križanega, ki ne visi na križu, ampak dviga na odskočni deski roke kvišku. V središču pa vedno oblika, material in simbol ter tih pogovor o tem in potem daljša besedila. Karl-Heinz Kronawetter je zapisano o umetnosti Wernerja Hofmeisterja strnil v knjigi »Er reißt die Welt empor« in ob tem »razširil svoje mišljenje«.

Na vrtu muzeja Wernerja Hofmeisterja v Malem Št. Pavlu sedita za mizo umetnik in teolog. Kako si je mogoče predstavljati sodelovanje s teologom, vprašam umetnika Wernerja Hofmeistra? Njegova takojšnja ugotovitev je, da v Karlu-Heinzu Kronwetterju ne vidi teologa, temveč nekoga, ki mu zaupa svoja nova dela, ki nastajajo v cerkvenem kontekstu, in je radoveden, kaj ima o njih povedati. Umetnik Hofmeister tudi pravi, da si ne lasti, da bi sam imel zadnjo besedo pri interpretaciji del, to je vsakemu prepuščeno, kako gleda na njegova dela. Z leti je med umetnikom in teologom nastalo prijateljstvo in prijateljska izmenjava o delu, ki nastaja.

Werner Hofmeister: Seveda pa je zanimiv njegov pogled, ker je to pogled teologa in ne umetnostnega zgodovinarja. To pa je v mojem smislu, saj tudi sam, če ljudem kažem svoje objekte, teh ne razlagam, temveč poskušam z ljudmi priti v pogovor in tako nastane pogovor o življenju.

Karl-Heinz Kronawetter: Umetnika Wernerja Hofmeistra sem spoznal leta 1999 pri razstavi »Jaz nasproti« na Straßburgu. Zato tega dela ne gledam samo kot profesionalno delo, temveč tudi kot prijateljsko izmenjavo mnenj. Umetnost je zame vedno interpretacija ali odgovor na vprašanja, ki jih postavlja resničnost sama, na to pa je mogoče pogledati s filozofskega vidika ali tudi teološkega. Če si teolog, imaš gotovo izkušnjo, s katero potem odkrivaš asociacije. In ker me je Werner vedno znova prosil za kak nagovor pri razstavi ali da kaj napišem k njegovemu delu, je nastalo dovolj materiala, da je k nekaterim njegovim delom izšla knjiga.

Werner Hofmeister: Kar je seveda tudi: včasih grem tudi v Cerkev, toda tam skoraj nimam oseb, s katerimi morem govoriti o svojem umetniškem delu. Karl-Heinz Kronawetter je eden redkih oseb, s katerim se lahko o svojem delu, ki ima opraviti s Cerkvijo, pogovarjam, kajti v Cerkvi imam včasih občutek, da ti mislijo, da samo oni vedo, kako je treba kako stvar interpretirati.

Karl-Heinz Kronawetter: Če kako stvar interpretiraš, se je treba vaditi v ponižnosti, kajti interpretacija je vedno samo poskus in obstajajo tudi drugi pristopi, za katere je treba biti odprt.

Werner Hofmeister: Kar veliko je takih lepih govorov, ki nič ne povedo. Zato sem se omejil in je bil čas, ko sem delal samo še z eno črko. To je črka Q. Potem pa sem le k tej črki vzel še nekaj drugih. Bilo je že tako, da sem prišel do nekega konca, ko nič ni bilo več tu, sedaj skušam temu spet kaj več dodajati.

Če kako stvar interpretiraš, se je treba vaditi v ponižnosti.

Karl-Heinz Kronawetter

Karl-Heinz Kronawetter: V umetnosti obstaja velika širina in tako doživljam tudi Wernerja Hofmeisterja. Včasih me preseneti z vprašanji, ki si jih sam ne bi nikdar postavil, in se vprašam, ali živim res tako zelo plitvo in bi bilo treba kdaj zavrtati tudi v globino. Ne da bi o tem sanjal, vendar ta vprašanja me potem zaposlujejo.

Werner Hofmeister: Ker jeziku ne zaupam, sem želel razviti lastno pisavo in to je pisava, ki postane slika. Tu je potem slika močnejša od besede. Na primer obstaja neverjetno lepa izjava, ki me močno nagovarja: In reci le besedo in moja duša bo ozdravljena. Vprašanje je, katera je ta beseda ali kako izgleda ta beseda, ki ozdravlja dušo. In če te zaposluje to vprašanje, potem nisi nikdar na koncu, ker te besede potrebujejo interpretacijo. Pravzaprav ne prideš nikdar do cilja in to je dobro, ker drugače bi to bil konec.

Gospod Hofmeister, vi ste verske simbole s svojim delom tako rekoč obudili in jih strgali iz muzejskega sveta. Kako lahko umetnost spremeni pogled na že vedno videno?

Werner Hofmeister: Ko smo delali razstavo na Straßburgu pred 25 leti, sem spoznal naslednje: Takoj ko so bile slike ali predmeti iz cerkve zunaj nje, so učinkovali popolnoma drugače. In bile so celo predrzne. V cerkvi teh slik in kipov sploh ne vidimo več, prav tako ne njihove simbolike.

Tako je bilo tudi ukvarjanje s Kristusom. To je bilo v času, ko sem bil že popolnoma v abstrakciji. Napraviti bi moral križ za ljudsko šolo. In sem poskušal in vprašal, če imajo v škofijskem muzeju kakšen star torzo. Pa mi je Eduard Mahlknecht dal enega iz 16. stoletja. Ob njem mi je ob različnih poskusih prišla asociacija z odskočno desko. In od takrat obstaja ta simbolika. Križani, ki odskoči.

Ali lahko rečemo, da ste s svojo umetnostjo, kar zadeva cerkvene simbole, pomagali pri renoviranju Cerkve?

Werner Hofmeister: Prihajam iz dizajna in grafike. To, kar delam, bi lahko imenovali tudi reklamno grafiko za Cerkev. A jaz želim ostati na področju umetnosti in tako nisem ne za kako stranko ali za Cerkev preračunljiv. A je tako, da je križ na Kalvariji (Kalvarienberg) v Gradcu postal eden najbolj povpraševanih motivov v nemškem prostoru. Tu se je nekaj zgodilo. Ljudje, ki s Cerkvijo nimajo kaj opraviti in kljub temu rečejo, da jih ta slikovna govorica nagovarja.

Kako vam gre, če ima ta skulptura tako veliko pozornost?

Werner Hofmeister: Najlepše, kar se pri umetnini lahko zgodi, je, da kdo o njej začne govoriti. In o tej skulpturi se veliko govori. To je tema v knjigah za verouk, pri izobrazbi duhovnikov. To je nekaj velikonočnega, vstajenjskega. Tega dogajanja umetniško ne moreš prav dobro prikazati. To ti lahko samo spodleti, a ti spodleti vedno boljše.

Kar bi rad naredil, je, da bi prazno staro cerkev na novo opremil, to bi lahko bilo moje delo v starosti. Z ljubečimi rokami. Objem stoterih rok. To bi lahko postal kraj, ki bi ga obiskovalo mnogo ljudi.

Werner Hofmeister

Če pogledate na Cerkev v deželi: kaj si želite od nje in zase?

Werner Hofmeister: Kar delam, delam tako dobro, kot to znam, in Cerkev mi pri tem more le malo pomagati. Cerkev je zame Karl-Heinz Kronawetter. Kar bi rad naredil, je, da bi prazno staro cerkev na novo opremil, to bi lahko bilo moje delo v starosti. Z ljubečimi rokami. Objem stoterih rok. To bi lahko postal kraj, ki bi ga obiskovalo mnogo ljudi. Tako kot cerkev na Plešivcu, ki jo je oblikoval Valentin Oman. Kaj takega bi bilo že nekaj lepega.

Kdaj veste, da je delo končano, zdaj lahko gre v javnost?

Werner Hofmeister: Moj način dela je, da delo pustim, da nekaj časa obleži. Ko delo končam, je že tako, da se mi zdi, da delo ni najbolje uspelo. Potem pridejo v igro Karl-Heinz Kronawetter in drugi in potem imam še take, ki mi rečejo, to delo pa ni dobro – takrat vem, da je dobro. Prej sem imel dialog s Corneliusom Koligom in Gustavom Janušem, in sem vedel, kje sem. S Karlpm-Heinzem večkrat telefonirava in če kaj nastane, kot tale knjiga, sem zelo srečen.

Pa smo pri knjigi, gospod Hofmeister. Je kakšna razlika imeti v rokah dokončano skulpturo ali knjigo s svojimi deli in besedilom. Kakšen občutek je to?

Werner Hofmeister: Zelo dober. Za kiparja se pojavlja vedno vprašanje, kje stoji kip, ga ljudje gledajo iz pravega zornega kota? V knjigi so fotografije, pri katerih ni motečega okolja in pogled je svoboden. Moja misel: Pri razstavi imaš 100 slik, to je preveč. Meni se zdi skoraj bolje razstaviti eno delo in o njem govoriti. To prinese umetniku nekaj in tudi gledalcu. Imeti svoja dela v knjigi, pa omogoča poglobljen pogled na delo.

Gospod Hofmeister, kaj cenite na Karlu-Heinzu Kronawetterju?

Werner Hofmeister: Da zna dobro poslušati. Da si vzame čas in da lahko govoriva o umetnosti tudi z dovolj mere humorja. To je omogočilo, da sva že leta dolgo tudi prijateljsko povezana.

Gospod Kronwetter, kaj cenite na Wernerju Hofmeisterju?

Karl-Heinz Kronawetter: Da postavlja vprašanja, ki si jih sam še nikdar nisem postavil. Svoje umetniško delo ustvarja v izredni poglobljenosti na tematiko, brez vsakršnih olepševanj. Vsako njegovo delo ustvarja nove poglede. Osebno pa izredno cenim njegov humor, ki ga ima tudi za umetnost.

Dialog med umetnostjo in teologijo

Knjiga o upodabljanju Kristusa umetnika Wernerja Hofmeisterja

Nova knjiga koroškega teologa, posrednika umetnosti in glavnega urednika spletne strani krške škofije Karl-Heinza Kronawetterja razkriva opus koroškega umetnika Wernera Hofmeisterja (roj. 1951) z verskega vidika. Pod naslovom »Er reißt die Welt empor« Kronawetter vabi k »velikonočnemu dialogu med umetnostjo in teologijo«.

Na osnovi petih izbranih Hofmeisterjevih umetniških del avtor prikazuje, kako umetniku uspeva posredovati simbole vere v sodoben svet in s tem preprečevati njihovo muzejsko obravnavo. Nekdanji krški škof Egon Kapellari je v predgovoru Hofmeisterjevo delo pohvalil kot poskus vizualizacije »Kristusa kot sile proti vsem obremenjujočim težam v življenju in zgodovini«.

Avtor knjige Kronawetter pravi: »Kot teolog sem se naučil postavljati temeljna vprašanja: o izvoru in cilju našega življenja ter o smislu našega življenja tukaj in zdaj. Tudi Werner Hofmeister zastavlja ta vprašanja s pomočjo umetnosti, v tihem dialogu med obliko, materialom in simbolom. Branje in razlaga njegovih del je naloga, ki nas obogati in razširi naše mišljenje.«

Werner Hofmeister/Karl-Heinz Kronawetter: Er reißt die Welt empor. Mohorjeva založba 2026.

Vincenc Gotthardt