V sklopu sinode je nastal slovenski pastoralni odbor, ki predlaga škofu predstavnika slovenskih vernikov. V to službo je bil lansko jesen imenovan dekan Janko Krištof, župnik v Bilčovsu. Piše Micka Opetnik

Številne funkcije v službah slovenskega pastoralnega odbora, Mohorjeve, Katoliške akcije, Krščanske kulturne zveze ter služba dekana in župnika Janku Krištofu omogočajo širok vpogled v dogajanje v Cerkvi na Koroškem in v življenje ljudi na dvojezičnem ozemlju. Tem službam se čuti zavezanega, v luči njihovega delovanja vidi svojo nalogo posrednika in zagovornika interesov slovenskih vernikov pred škofom in škofijskimi uradi. Odgovorno funkcijo, v kateri je nasledil Jožeta Marketza in svojega predhodnika v bilčovški fari Poldeja Kassla, sprejema v zavesti, da bi v neposrednih stikih s škofom lahko prispeval k boljši komunikaciji med škofom in slovenskimi verniki. Pri svojem dušnopastirskem delu pa vidi, da se je v letih po sinodi in na podlagi njenih sklepov veliko stvari tudi premaknilo. Da ima slovenščina na škofijskih, duhovniških in dekanijskih srečanjih svoje samoumevno mesto, je po mnenju dekana Krištofa standard, »o katerem si na politični ravni ne upamo niti sanjati«. In vendar dekan Krištof pozna tudi skrbi in počutje tistih vernikov, ki živijo na obrobju dvojezičnega ozemlja. Počutijo se pozabljeni od Cerkve, potisnjeni ob rob, njihov materni jezik pa je izrinjen iz obhajanja bogoslužij.

Predvsem za te ljudi bi dekan Krištof rad bil pogovorni partner. Kot odgovorna oseba, ki jim rada stoji ob strani in skupaj z duhovnikom in dekani išče poti, kako slovenščino dostojno in vedno znova vključevati v cerkveno dogajanje. Prav na teh obrobnih območjih vidi dekan Krištof duhovnikovo nalogo tudi v tem, da ščiti in varuje ljudi, ki so izpostavljeni pritisku nerazumevanja. V duhovnikih, ki delujejo na teh področjih in sami niso vešči slovenščine, bi rad vzbudil pozornost do slovensko govorečih vernikov in njihovega počutja. V vlogi poznavalca teh pomanjkljivosti bi rad vodil pogovore s krškim škofom.  Pri čemer pa se v svojih pogovorih noče osredotočiti le na pomanjkljivosti.

»O skrbeh in veselju slovenskih vernikov bi se v živi komunikaciji rad pogovoril s škofom. Hočem biti tudi pretvornik škofovega mišljenja in njegove skrbi ter ponesti veselje med slovenske vernike« 

V svoji dušnopastirski službi je doživel jezikovno povsem različne fare. Doživljanje in poznavanje napetosti ter reševanje teh napetosti vidi kot pomoč v novi funkciji.

V sedanji fari Bilčovs doživlja v zvezi z dvojezičnostjo veliko odprtost. V fari je slovenščina doma, nemščina pa upoštevana v Cerkvi. Oziraje se na jezikovno podobo, so izobraževalni večeri razpisani večinoma dvojezično.  V praksi pa je tako, da v navzočnosti nemško govorečega obiskovalca postane pogovorni jezik večera nemščina. »Zato moramo poiskati in varovati področja, kjer je slovenščina pogovorni jezik,« vidi dekan Krištof široke potrebe, ki jim je treba dati prostor v dvojezični fari. Kot duhovnik pa poskuša ob pravičnosti in skrbi za vse farane biti na strani tistih, ki od Cerkve pričakujejo zaslombo. V tej drži hoče opravljati tudi novo funkcijo predstavnika slovenskih vernikov pri škofu.