Poletna glasbena delavnica v Tinjah je vse drugo kot sproščen počitniški teden s petjem. Za pet dni se Tinje spremenijo v prostor, kjer se vse vrti okoli glasbe, petja in skupnega ustvarjanja. Program je zelo intenziven, natančno načrtovan in naporen – dnevi so skoraj do zadnje minute zapolnjeni. A prav zaradi tega je izkušnja toliko bolj posebna.

Zjutraj ob devetih začnemo z upevanjem in ogrevanjem glasilk. Nato sledijo do kosila in po kosilu spet skupne in deljene vaje. Kdor se je odločil za solistično pesem, ima poleg tega še samostojne vaje z mentoricami. Prav zaradi tega dela in truda je občutek ob koncu, na sklepnem koncertu, toliko bolj izpolnjujoč: v samo petih dneh nastane nekaj konkretnega in človek lahko res vidi, kaj je ustvaril.

Petje v takšnem okolju doživljaš na drugačen način. Petje običajno poznamo kot družabno dejavnost, ki nas povezuje in je zabavna. V Tinjah na delavnici pa poleg tega pridobiš ogromno novih tehnik, izkušenj in tudi novega razumevanja lastnega glasu. Čeprav sem že prej veliko pela in deloma tudi eksperimentirala z različnimi tehnikami – predvsem v času, ko sem bila članica zbora Jamzi pod vodstvom Edija Oražeta –, je tak intenziven teden spet nekaj drugega in zelo posebnega.

Delavnica ima vsako leto drugo temo, letos smo se ukvarjali s pesmimi pod geslom »Harmonije Evrovizije«. Tema je bila še posebej zanimiva, ker gre za pesmi, ki jih mnogi poznamo že iz otroštva oziroma smo jih spremljali skozi leta. Nekaj, kar smo nekoč poslušali po radiu ali televiziji, je nenadoma dobilo popolnoma novo dimenzijo – te pesmi smo lahko peli sami, večglasno in skupaj z drugimi.

Glasba v ljudeh sproža močna čustva, pri večglasnem petju pa je ta občutek še posebej izrazit. Ko se posamezni glasovi združijo, nastane nekaj, česar posameznik sam ne more ustvariti. Melodije se prepletajo, glasovi se dopolnjujejo in nenadoma se človek počuti zelo povezanega z ljudmi okoli sebe. To je morda eden najlepših občutkov celotne delavnice – občutek, da za nekaj trenutkov vsi dihajo in zvenijo skupaj.

Človek bi si mislil, da bi se po tako intenzivnih vajah naveličal petja, a zgodilo se je prav nasprotno. Skupno petje se ni končalo niti zvečer v prostem času. Obujali so se spomini na melodije in pesmi iz prejšnjih let, prepevali pa smo tudi naše domače pesmi in jih predstavili drugim, ki jih niso poznali. Tako se je petje nadaljevalo tudi takrat, ko vaj uradno ni bilo več.

Seveda pa je to intenzivno prepevanje pustilo tudi posledice za naše glasilke. Tekom tedna je marsikomu glas že nekoliko odpovedal. Vsako leto se pojavijo hripavi glasovi, čaji, pastile in vprašanja, koliko petja lahko človek sploh še spravi iz sebe. Po petih dneh delavnice bi v lekarnah v bližini verjetno težko našli še kaj, kar je namenjeno glasilkam oziroma glasu.

Delavnica tako ni samo teden petja, ampak tudi teden intenzivnega skupnega doživljanja glasbe. Na koncu človek ni samo utrujen, ampak tudi nekoliko presenečen nad tem, koliko je mogoče v petih dneh ustvariti. In mogoče je prav v tem bistvo – pet dni je zelo napornih in tudi glas je na koncu nekoliko utrujen, a rezultat je nekaj, kar ostane.

Brina Kušej