Na Rožniku so podelili 31. nagrado kresnik

Sodobno koroško-slovensko vrhunsko romanopisje je tako redko kot zame osebno hudo nevarno.

Pripoved pa je ta: Nekaj let po prvi podelitvi nagrade kresnik 1991 na Muljavi, rodnem kraju novelista in žurnalista, avtorja pripovedi »Deseti brat« Josipa Jurčiča – v drugem letu se je prireditev ob podelitvi preselila na Cankarjev vrh nad ljubljanskim Rožnikom – so misli odgovornih pri časopisnemu podjetju Delo, ki dobro dotirano nagrado podeljuje, letele višje in prireditev je bandrala na prestižni ljubljanski grad. V tistem letu je bil med petimi finalisti za nagrado tudi Florjan Lipuš.

Z velikimi pričakovanji sem se odpravil v Ljubljano in si na tedaj še Titovi v trgovini kupil lep, svetlomodri poletni gvant, se posnel na grad in takoj bil nejevoljen, ko sem videl, s kakšnim prestižnim okvirnim programom so dogodek kresnika potisnili pozno v noč.

Sklenil sem, da se z novim gvantom spustim še enkrat dol k Ljubljanici.

Mračilo se je že, spotaknil sem se ob leseni zaščitni deski in strmoglavil v globino.

Še sreča, da se nisem resno poškodoval. Toda novi »Florijev gvant« je hudo trpel. Hvala bogu, mi ga je žnidar poravnal, nekaj šivov se le vidi in še danes »Florijev gvant« rad oblečem za žegnanje v domačem Slovenjem Plajberku konca julija.

Še to pripomnimo: Florjan Lipuš, poznejši Prešernov nagrajenec, na gradu ni osvojil nagrade, podelitev kresnika, za katerega je dal dragoceno pobudo pisatelj Vlado Žabot, se je vrnila na Rožnik, idealno prizorišče za praznik na Janževo.

23. junija torej spet na Rožnik. Med petimi finalisti za najboljši slovenski roman preteklega leta – več kot 160 romanov je bilo prijavljenih – po dolgem za Lipušem spet koroški avtor Vincenc Gotthardt s prvencem »Na drugem koncu sveta« (Mohorjeva založba Celovec).

Njegov roman je občutljivo stikanje in tankočutno vrtanje po domovini na tujem in tujega na domačem. Metafora slovenstva (tudi) med nami Korošci, obenem pa zavzeti sodobni literarni glas o umetniškem ustvarjanju, njegovo odmevnostjo in vrednotenje dosežkov tretjih.

Prepričan sem, da me celovška Mohorjeva založba ne bo razočarala in roman »Na drugem koncu sveta « uvrstila v naslednji knjižni dar. To pa tudi zaradi tega, ker je posrečen davni odmev na svoječasno geslo založbe, da skrbi za kakovostne večernice.

Med petimi izbranimi avtorji je bil tudi solidarni pevec Prekmurja, Feri Lainšček, ki je nagrado osvojil že dvakrat. Kot prvi lavreat je leta 1991 prižgal kres na Muljavi z romanom »Namesto koga roža cveti«.

Letos se je med finaliste uvrstil z romanom »Kurji pastir« (Beletrina, spet očarljivi epopejo Prekmurja, podtkano z avtobiografskimi namigi in izleti k ljudskem izročilu o magični »beli ženi«.

V pogovoru na kresni večer na Rožniku se je izkazal kot pravi grand seigneur, saj si je dvakratni kresnikov nagrajenec zaželel, da bi letos nagrado dobil avtor mlajše generacije.

Strokovna žirija ga je ubogala in izpolnila njegovo željo. Nagrado je osvojil Borut Kraševec z romanom »Agni « (založba Primus). »Čeprav je ogrodje njegove zgodbe precej vsakdanje ... je to nekonvencionalna in precej bizarna psihološka drama.« Za letošnji kresnik je žirija izbrala ob že imenovanih še dva avtorja in avtorico Mirano Likar z romanom “»Pripovedovalec« (založba Goga). »Likar, ki je k pisanju pristopila precizno in premišljeno, življenje protagonista Nikolaja Šturma (borca v mnogih bitkah in pod mnogimi uniformami) pa kot kolaž zgradila iz osebnih pričevanj …. Poleg romana o vojni – in ljudeh, ki se bojujejo – je Pripovedovalec tudi roman o mitskosti in zgodbenosti zgodovine …«

Peterico finalistov je dopolnil še Gašper Kralj z romanom »Škrbine« (založba*cf).

»Pisatelj in prevajalec iz španščine in doktor socialne antropologije, je prebival več let v Kataloniji. Tja zaide tudi njegov pripovedovalec v Škrbinah, ki drsi skozi prostore, notranje in zunanje, ter išče orientacijo v odtujenem svetu.«

... ki drsi skozi prostore ... - imenitna iztočnica za epilog.

Proti polnoči se od prizorišča literarnega praznika na Rožniku odpravim v dolino, spodrsne mi na makadamski poti in z zdrsom nekaj metrov strmo navzdol. Ljudje z ambulante mi pomagajo. Z rešilnim avtom me odpeljejo v univerzitetni klinični center, kjer me strokovno in prijazno očistijo rane na rokah in pod koleni. 25. junij 2021, ob 30-letnici slovenske samostojnosti načnem v bolnici. Pa še kako žalosten junak.

Horst Ogris