Zgraditi še 100 hiš, ni prav nič pretiran cilj!
Pedro Opeka prihaja na obisk v Slovenijo z vmesno postajo na Koroškem, zato smo se pogovorili z Jožetom Kopeinigom o novem cilju in njunem prijateljstvu.
Misijonar Pedro Opeka si je en dan svojega obiska v Evropi rezerviral tudi za Koroško. V Domu v Tinjah se bo 26. novembra srečal s koroškimi misijonskimi dobrotnicami in dobrotniki. V čas njegovega obiska pa je vtkana tudi njegova zlata maša. To bo v soboto, 28. novembra, ob 10. uri obhajal na Brezjah. Na Kroškem pa bo v središču Koroška vas s 600 hišami. Jože Kopeinig, ki je začel s Pedrom Opeko pred leti v Misijonski pisarni graditi Koroško vas, je sredi novega koraka: novi cilj je zgraditi 700 hiš. Z njim smo se pogovarjali o tem cilju in prijateljstvu, ki ga povezuje s Pedrom Opeko.
Pedro Opeka prihaja konec novembra in začetek decembra v Evropo. Ustavil se pa ne bo samo v Sloveniji, pride tudi na Koroško. Kam pride in kakšno bo to srečanje?
Jože Kopeinig: Obisk misijonarja Pedra Opeka bo najprej velik dogodek za Slovenijo, kamor ga je tokrat povabila Katoliška mladina, in je pripravila zanj raznolik in natrpan program, predvsem z njegovimi zlatomašnimi slavji in srečanji na mnogih krajih Slovenije. Za en dan, 26. novembra 2026, pa je Pedro Opeka rezerviral za koroške misijonske prijatelje in dobrotnike.
Tega, četudi kratkega, obiska se zelo veselimo in hkrati želimo našo vsekoroško akcijo Koroška vas za Madagaskar spet spodbuditi za nadaljnjo pomoč ubogim družinam in predvsem otrokom ter mladim omogočiti šolanje in izobrazbo za čim samostojnejše življenje.
Slovenski duhovniki bomo pričakali misijonarja Pedra Opeka v Domu v Tinjah pri našem kratkem sestanku, z njim somaševali ter prisluhnili njegovim pričevanjem. Dopoldne bomo povabili slovenske in nemške medije na tiskovno konferenco. Nato se bo misijonar pri kosilu srečal z dobrotniki iz Koroške, Dunaja in obiskal bo tudi grob pokojnega Mirka Isopa, njegovega velikega dobrotnika.
Misijonska pisarna je začela pred leti v predmestju glavnega mesta Madagaskar Antananarivo za smetiščarje graditi koroško vas Akamasoa. Do zdaj je bilo zgrajenih 600 hiš. Naslednji cilj pa je zgraditi 700 hiš. Če pomislite na začetke tega projekta in ga gledate danes, zakaj je bil ta čudež mogoč?
Jože Kopeinig: Res lahko govorimo o čudežu, ker so se ljudje tako navdušeno odzvali našim spodbudam ter na televizijski film, ki so ga posneli Mirko in Daniel Bogataj ter Ivan Klarič. Delna oddaja tega filma je sprožila po vsej Avstriji tak nenavaden odmev, da nam je lahko Barbara Stöckl (oddaja Help TV) prenakazati več ko 3,3 milijona šilingov. A še danes prenakazujejo ljudje večje in manjše vsote za to izjemno podporno akcijo.
600 družinskih hiš smo lahko do sedaj zgradili. Predstavljajte si, koliko srečnih družin je to, ki so prej živele tako rekoč pod milim nebom in na velesmetišču glavnega mesta Madagaskarja.
Naslednji cilj, zgraditi še najmanj 100 hiš, zaenkrat torej 700 hiš, ali je to pretiran cilj? Nikakor ne, ker zaupam v misijonsko vnemo tako slovenskih kot tudi nemških vernikov v naši škofiji!
Kako ste prišli v stik s Pedrom Opeko in kaj vaju osebno povezuje?
Jože Kopeinig: Dopisovala sva si že dolga leta, ker sem gojil neposredne kontakte z vsemi slovenskimi misijonarji po svetu. Konkretno osebno srečanje pa je organizirala Nevenka Sommeregger iz Kamna, sorodnica misijonarja. Tudi starši misijonarja so me obiskali v Tinjah, a tudi z drugimi njegovimi sorodniki v Sloveniji sem na zvesti zvezi.
Kaj občudujete pri delu Pedra Opeka in kaj vas očara glede njegove osebnosti?
Jože Kopeinig: Občudujem njegovo zgledno držo upanja in zaupanja. On sam pravi, da ne prosjači rad, a je pripravljen pomagati, kjerkoli le more. On ne dela čudežev, temveč veruje, da dobri Bog vedno in tudi danes, ne samo kje drugje, temveč tudi med nami dela svoje presenetljive čudeže po ljudeh, ki izkazujejo hvaležnost Bogu s tem, da radodarno pomagajo ubogim in potrebnim današnjih dni.
Najpomembnejše v življenju ni denar, čast ali oblast, temveč dejavna ljubezen, ko človek prepozna drugega kot sočloveka, ki mu izkazuje pozornost in potrebno pomoč.
Pedro Opeka je Slovenec in duhovnik, ki deluje na Madagaskarju. Kaj bi se od njega lahko naučila Cerkev in kaj tudi politični predstavniki po vsem svetu? Kaj pripoveduje s svojim delom svetu?
Jože Kopeinig: Zgled misijonarjev – ne samo Pedra Opeka – naj bi bil nalezljiv in tako pronicljiv, da bi prešel v vse pore našega življenja. Najpomembnejše v življenju ni denar, čast ali oblast, temveč dejavna ljubezen, ko človek prepozna drugega kot sočloveka, ki mu izkazuje pozornost in potrebno pomoč. To pa doma ali tudi med oddaljenimi bližnjimi. Kristusova Cerkev pa je vesoljna in želi izpolniti Jezusovo naročilo: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode … Misijonarke in misijonarji slovenskega rodu so poleg vseh drugih misijonarjev in misijonark prepričljivo znamenje, da je predvsem vera v Boga najgloblji nagib, da zapustijo svoje rodne sestre in brate in služijo v širnem svetu drugim, da bi bili deležni božjega razodetja ljubezni in usmiljenja.
Kako zelo je svet sredi krčev, množičnih krivic, uboštva, vojnih spopadov potreben miru, miru in miru! Misijonarji so graditelji miru sredi vseh nevarnosti, ki jih dostikrat dotrpijo kot mučenci.
Kaj vam osebno pomeni obisk prijatelja Pedra Opeka na Koroškem?
Jože Kopeinig: Hvaležen sem za to enkratno priložnost, da se spet srečava, mogoče ali najbrž zadnjič na tem svetu. Dokler pa mi Bog nakloni še nekaj časa prepotrebnega zdravja, bi še zelo rad nadaljeval to akcijo, a jo nato s hvaležnim srcem izročil nasledniku slovenske misijonske pisarne Hanzeju Rosenzopfu, ki mu rad priporočam obisk misijonarja na Madagaskarju.
Koroška vas na Madagaskarju postaja vedno večja. Ko v mislih gledate nanjo, kakšni so vaši občutki?
Jože Kopeinig: Mi živimo v lepih hišah in udobnih stanovanjih. Otroci in mladostniki se lahko šolajo in si s pridom gradijo dobro prihodnost. Pravzaprav nimamo toliko razlogov za »sodobno jamranje«, pač pa dosti možnosti, da v krščanski solidarnosti in potrebno nesebičnostjo živimo z odprtimi očmi za stisko drugih in z radodarnim dlanmi delimo od svojega minljivega imetja toliko, »da nas le tudi malo zaboli«. To drzno izjavo je izrekla sv. Tereza iz Kalkute.
Bog vsak dober dar povrne več kot tisočkrat! To je najbrž tudi vaša izkušnja.