Svete Višarje, biser naravne lepote, imenujejo tudi Božja pot Evrope, saj so enkratno stičišče treh velikih družin narodov: Romanov, Germanov in Slovanov. To se je na poseben način pokazalo v soboto, 21. junija, ko je bilo tam jubilejno romanje petih škofij ob 100-letnici vrnitve kipa Višarske Matere Božje.

Romanje, ki ga je organizirala nadškofija Videm, se je pričelo s procesijo, sledila je sv. maša, pri kateri so sodelovali številni verniki in vernice iz Avstrije, Italije in Slovenije. Maševali so škofje: videmski nadškof Riccardo Lamba, goriški nadškof Roberto Maria Redaeli, ljubljanski nadškof Stanislav Zore, krški škof Jožef Marketz ter zastopnik koprskega škofa Bogdan Vidmar.

Za poseben praznik so izbrali poseben evangelij – o svatbi v Kani Galilejski. »Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.«

O evangeliju je v svoji pridigi razmišljal videmski nadškof Riccardo Lamba. Spregovoril je o poroki, ki so jo praznovali v skupnosti. In kot v življenju velikokrat vidimo, obstaja neka meja, nekaj manjka. Tako je bilo tudi v Kani Galilejski. Vedno nekaj manjka. Seveda se moramo truditi, moramo dati vse od sebe, a nekaj vedno manjka. Marija, žena, ki je bila na skrivnosten način deležna Božje milosti, je prepoznala, da bi lahko v tistem trenutku vse skupaj postalo težko. In zato je posegla vmes in prosila tistega, ki je vir te milosti, svojega sina Jezusa Kristusa, naj ukrepa. In tako se je pred to zadrego — ki je sicer videti nepomembna, a v resnici ni nepomembna — zgodilo nekaj novega. S svojim posredovanjem je Jezus vzpostavil nekaj, kar je lahko celo boljše od tistega, kar je bilo predvideno. Božja milost, moč Božje ljubezni, lahko ustvari nekaj boljšega, kot bi lahko ustvarili mi sami. To je pomen tega presežka milosti in Božje ljubezni, ki prinese presežek veselja, sreče. Pridigo je sklenil z besedami je, da »tukaj na Višarjah in tudi drugod lahko Božja resničnost in delovanje še vedno prineseta presežek veselja, upanja in odrešenja.«

Pri sveti maši so se prepletali italijanski, slovenski in nemški jezik. V skupnih prošnjah so molili za bratstvo, razumevanje in spoštovanje med evropskimi narodi v duhu skupne krščanske dediščine ter prosili za Božji blagoslov vsem, ki častijo Marijo, ne glede na jezik, a z isto vero in ljubeznijo. Škof Marketz je v svojih besedah ob koncu svete maše dejal, da so Svete Višarje kraj, kamor še vedno prihaja mnogo ljudi, »da molijo za mir, tudi za notranji mir, ki je zelo pomemben, pa tudi za mir med narodi, kulturami, jeziki. Papež Frančišek je za sveto leto izpostavil upanje. Mnogi so že v zgodovini prišli sem na Svete Višarje in mnogi še zdaj prihajajo na ta kraj z upanjem, da jih Bog ne bo pustil propasti. Zato smo tukaj tudi mi danes, da molimo zase in za druge, da molimo za ljudi po vsem svetu.« Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je povedal, »da Višarje predstavljajo upanje, saj so pred sto leti tam stale ruševine, danes pa je kraj ponovno prostor molitve za mir in sožitje med narodi. Višarje naj nam bodo spodbuda posebej takrat, ko se zdi, da se vse podira, a istočasno že nastaja nekaj novega. Na ta način bomo v resnici romarji upanja.« Predstavnik koprske škofije je posebej izpostavil hvaležnost za življenje, »življenje je skrivnost in velik dar.« Višarska Marija, prosi za nas!

Mateja Rihter