Posojilnica Bank je leto 2025 zaključila z najboljšim rezultatom v svoji zgodovini. Banka je ob tem uspešno zaključila tudi pomembno strukturno preobrazbo v delniško družbo ter potrdila svojo usmerjenost v kakovostno rast, osebno svetovanje in regionalno povezanost. Za temi številkami so ljudje in odločitve, ki določajo prihodnost ustanove. Eden ključnih pri tem je predsednik Posojilnice Bank Stefan Vavti. V pogovoru z Nedeljo razkriva, kako razume uspeh, odgovornost in vlogo banke v času velikih sprememb.

Če bi se morali predstaviti ne kot predsednik uprave, ampak kot človek – kdo je Stefan Vavti?

Hm, nekdo ki je bil kar precej naokoli in je marsikaj že doživel v tem življenju.

Ko pomislite na svoje otroštvo v Podjuni – kateri spomin vas še danes najbolj spremlja?

Rodil sem se v Železni Kapli kot peti otrok v družino, ki je bila od nekdaj zavedna koroško-slovenska družina.

Kakšni so bili vaši starši? Katere vrednote so vam dali za življenje?

Moja mama je katoliško-verna, moj oče pa je bil avstrijski komunist, in v tem razponu sem odraščal, gledal sem vedenjske vzorce obeh strani, tedaj pa so avstrijski komunisti hodili celo v cerkev k tedenski maši ob nedeljah, samo so pa stali v zadnji vrsti.

Oba, mama in ata, pa sta bila s kmetov in smo dobili te vrednote tudi posredovane, oba pa sta za vse otroke želela, da se čim bolj izobrazijo, kar smo hvala bogu tudi vsi izkoristili.

Kaj vam pomeni slovenščina? Je to predvsem jezik, občutek doma ali kaj še globljega?

Veliko, iz razpleta okoliščin sem bil edini otrok, ki ni obiskal Slovenske gimnazije v Celovcu, temveč sem hodil v nemško trgovsko akademijo, kajti tedaj dvojezične še ni bilo. Po vsej verjetnosti je to dejstvo prispevalo, da sem potem po študiju želel biti in delovati v Sloveniji, kjer sem bil na koncu kar 20 let, s prekinitvami. Kar me je pa tam v matični državi razočaralo, je, da sem odkril, da naši matični Slovenci jezika nimajo kot vrednoto, tako kot mi na Koroškem, ko smo se morali vedno boriti zaradi svoje jezikovne širine oz. drugačnosti v tedanjem ozkem avstrijsko-koroškem okolišu.

Katero mesto ima vera v vašem življenju? Vas spremlja tudi pri pomembnih odločitvah?

Postal sem ministrant, ko sem bil 6 let star, tedanji župnik Štefan Messner me je kar določil … tedaj je to bil privilegij in sem s tem bil močno vpet v katoliško vero in Cerkev. Zgodba o Jezusu, Bogu, Svetem Duhu, Sveti družini, Vatikanu in tako naprej se mi je zdela zelo zanimiva in kozmična. Potem, veliko kasneje, ko pa so izbruhnili škandali okoli gospoda Groerja in gospod Krenna, pa se je moj odnos do Cerkve precej ohladil, tudi zaradi tega, ker nisem čutil kakšne odločnosti, da bi se s tem problemom odločno soočili in te sramote dokončno razčistili. Me je pa papež Frančišek zelo impresioniral, s tem, kar je bil in kar je delal … žal so težki mlini na koncu tudi njega očitno »zmleli«, povzamem: mislim, da sem spiritualna duša, ampak ali sem katolik, hm, bolj verjamem v dobro in zlo in da se moraš vsak dan sproti truditi proti lastnimi demoni Moja sestra, ki je doma v budističnih vodah, mi je nekoč povedala prispodobi Indijancev: da namreč v nas živi tako dober kot zlonamerni volk, in prevladal bo tisti, ki ga dosledno negujemo in hranimo.

Ko človek pride v banko v hudi stiski – kaj mu želite dati najprej: rešitev ali občutek, da ni sam?

Oboje, gre za ljudi; smo pa včasih v avtonomiji omejeni zaradi interesov drugih, npr. regulatorja, širše države ali lastnika.

Ali se spomnite človeka, ki vam je kot bankir ostal posebej v srcu? Zakaj prav njegova zgodba?

Imel sem srečo, da sem srečal veliko takšnih »mentorjev«. Ne samo da so mi bili zgled in da sem se učil od njih, tudi zaradi tega, ker so bili »pravi ljudje«, človeški in optimisti, čeprav na koncu tudi realisti. Zgodb bi lahko povedal veliko, prave poučne anekdote, tako se učimo, to nam daje pečat.

Po toliko letih v mednarodnem bančništvu ste se vrnili domov. Kaj danes na Koroškem najbolj cenite?

Ne boste verjeli, cenim, da se ni toliko spremenilo tukaj oz. da je še vedno par večnih resnic: Slovenci se še vedno počutimo zatrte, življenje se še vedno bolj počasno odvija kot kje drugje, npr. v večjih mestih. Na cesti se ljudje na podeželju še vedno pozdravljajo, sosedski odnosi so večinoma še vedno pristni, ogromno je prostovoljcev, dobivajo se v društvih in sorodnjaki se še vedno udejstvujejo v kulturi in športu. To je zame lepota, ki je kje drugje ni več. Ko sem bil mlad, pa me je prav ta sedaj cenjena »počasnost« in »nedinamičnost« motila in me je prav zaradi tega tedaj vleklo po svetu in v mednarodne vode.

Kdaj ste najbolj srečni – takrat, ko niste bankir?

Če imam lahko kakovostne odnose z ljudmi ... in pri vrtnarjenju, pri dobrih filmih, pri zanimivih pogovorih, v kakovostni glasbi, na Biennalu v Benetkah in lahko bi še našteval.

Kaj bi si želeli, da bi ljudje o vas rekli čez dvajset let – ne o vaših poslovnih uspehih, ampak o vas kot človeku?

Da me poznajo oz. so me poznali, da sem bil malo »drugačen« in da je na koncu dobri volk prevladoval v meni.

Posojilnica Bank eGen se ozira na uspešno poslovno leto 2025. Z rezultatom iz poslovanja v višini 3,9 milijona EUR in letnim dobičkom po davkih v višini 11,2 milijona EUR je banka dosegla najboljši rezultat v svoji zgodovini. Strateški pobudi »Zdrava rast z zdravo pametjo« in »Pametno varčevanje« sta v poslovnem letu 2025 pokazali pozitivne učinke. Prihodki iz opravnin so se povečali na 3,7 milijona EUR, kar predstavlja 19-odstotno rast glede na preteklo leto. Hkrati je banka v primerjavi z letom 2024 zmanjšala poslovne odhodke za približno 450.000 EUR.