Sredi Zahomca stojijo vrata, brez hiše. Vrata iz hiše deportirane družine. Zaprta so in me skoraj nehote povabijo, da jih odprem. Ko stopim pred njih, slišim trkanje. Odprem jih, grem skozi in vidim naravnost na Abujevo domačijo, od koder je bila družina aprila 1942 nasilno deportirana. Toda ta pogled ni vse. Zaslišijo se glasovi. Glasovi preživelih in njihovih potomcev, ki pripovedujejo. Govorijo v nemščini in v ziljskem narečju. Govorijo o strahu, bolečini, izgubi, pa tudi o življenju, ki se je kljub vsemu nadaljevalo.

V nedeljo, 4. oktobra, je SPD Zila v Zahomcu pripravilo slovesnost ob odkritju novega spominskega obeležja, posvečenega družinam iz občin Straja vas in Bistrica na Zilji, ki so bile aprila 1942 deportirane. Spomenik je zasnovala umetnica Ana Grilc, sama potomka pregnane Abujeve družine. Prav zato ima njena zamisel posebno težo. Ne govori le o zgodovini, temveč o lastni družini.

Slovesnost je odprl film Ko zori spomin. Umetnica Ana Grilc se je skupaj z materjo in sestro odpravila v Nemčijo po sledeh svojih prednikov. Ob tem je želela videti, kaj je od nekdanjih taborišč še ostalo in kako danes nemški muzeji pripovedujejo o tem delu zgodovine.

Predsednik SPD Zila Daniel Mešnik se je spomnil, da je prva zamisel za obeležje nastala že pred štirimi leti. Projekt se je začel z majhnim zapisom »Sredi vasi stojijo vrata brez hiše. Vrata so zaprta in čakajo v praznem prostoru,« ki se je postopoma razvil v skupno prizadevanje za ohranjanje spomina. Posebej je pozdravil edino še živečo deportirano Paulo Wiesflecker ter potomce deportiranih družin Kuss p. d. Tavčar, Brandstätter p. d. Vaguta, Fatzi p. d. Gojcner, Millonig p. d. Koren in Zwitter p. d. Abuja. Zahvalil se je tudi občini Straja vas in Športnemu društvu Zahomc, ki sta prostor pred Šišo za postavitev spomenika dala na voljo brezplačno.

O deportaciji je spregovoril tudi Janko Zwitter st., sin in brat deportirane Abujeve družine. Že iz mladostnih let se močno ukvarja z deportacijo in usodo svoje družine. Oče je umrl, ko je bil Janko star 21 let. Čeprav je kot športnik načrtoval drugačno življenje, se je na očetovo smrtno željo vrnil domov in prevzel domačijo. Spomnil se je tudi pripovedi o njegovem starejšem bratu Franciju. Ko so prišli nacisti, je družina dobila le eno uro časa, da spakira in zapusti dom. Ko so morali dom zapustiti, Francija ni bilo nikjer. Iskali so ga po hiši in pri sosedih. Našli so ga v hlevu pri njegovem teletu, kjer je jokal, ker ga ni hotel zapustiti.

Brigitte Entner je govorila o tem, kaj se je zgodilo z zapuščenimi domačijami. Pogosto so po vojni govorili, da so jih prevzeli koroški Nemci iz Kanalske doline. V Ziljski dolini pa ni bilo tako. Domačije so si razdelile predvsem lokalne nacistične elite. Pri Gojcnerjevi in Abujevi domačiji v Straji vasi so kmalu po deportaciji odločali o živini, zemlji in stanovanjih. Podobno so pri Vaguti na Bistrici domačijo prevzeli lokalni privrženci režima. To kaže, da pri ropanju in prevzemanju premoženja niso odločali le »ukazi iz Berlina«, temveč so domači funkcionarji deportacijo tudi sami izkoristili.

Po vojni je sledil molk. Žrtve so pogosto molčale, da bi svoje otroke zaščitile pred bolečino, hkrati pa so morale znova živeti med ljudmi, ki so imeli od njihovega izgona koristi ali pa so bili celo zanj odgovorni.

Peter Wiesflecker je pozornost usmeril predvsem na družine iz Spodnje Ziljske doline. Posebno mesto je imel dnevnik mladega Francoza. Jean Capitain je od leta 1940 delal na domačiji Wiegele p. d. Vafen v Zahomcu. Aprila 1942 je sam videl deportacije in si zapisal, da so bile družine zaradi svojega slovenskega porekla nenadoma iztrgane iz domovine ter da jih bodo verjetno nadomestili nemški kmetje.
Njegov zapis je še toliko bolj pretresljiv, ker sta bili med deportiranimi Korenova družina, družina hčere in zeta njegovega delodajalca, ter Abujeva družina, njegovi neposredni sosedje. Poznal je tudi družini Brandstätter p. d. Vaguta in Kuss p. d. Tautscher z Bistrice.
Dnevnik je po vojni prišel v roke Milke Kriegl, ki je Jeana Capitaina večkrat obiskala v Franciji. Nekaj časa pred odprtjem spomenika je dnevnik predala Petru Wiesfleckerju. Sama je dejala, da se ji je zdelo kot božja previdnost, da mu ga je izročila prav takrat.

Mirjam Zwitter-Šlemic je spregovorila predvsem o simboliki vrat. Kolikokrat so jih ljudje odprli, ko so odhajali od doma in se vračali? Aprila 1942 pa so se za številne družine zaprla nasilno in brez možnosti svobodne vrnitve. Ana Grilc je z obeležjem ustvarila nekaj posebnega. Dragoceni spomini tako ostajajo prihodnjim rodovom, hkrati pa obeležje opozarja, da mora to temno poglavje zgodovine bolje poznati tudi širša koroška in avstrijska javnost.

Ob koncu sta župnika Stanko Trap in Michael Joham spomenik blagoslovila in s tem slovesno odprla. Po vsej vasi so zazveneli znani glasovi naših prednikov.

Laura Praster