Tik ob začetku predora na Ljubelju na avstrijski strani je tudi letos 7. junija polaganje vencev spomnilo na te, ki so ta predor gradili in so bili samo nekaj sto metrov stran pod nečloveškimi pogoji internirani v izpostavi koncentracijskega taborišča Mauthausen. Spominska proslava na kraju nekdanjega taborišča je tudi letos v letu spominjanja želela spomniti na to, kakor je to dejal deželni glavar Peter Kaiser, »kakšnih gnusnih dejanj so zmožni ljudje«. Pred spominsko prireditvijo je položil za deželo Koroško venec pred portalom predora.

Na spominski proslavi, ki sta jo v obeh deželnih jezikih moderirala Daniel Wutti (spregovoril je tudi v poljščini in francoščini), in Petra Erian, je deželni glavar, stalni gost te prireditve, še poudaril: »Ohranjanje kulture spomina je iz dneva v dan pomembnejše, saj je prič časa vedno manj. Naša naloga kot potomci te generacije je, da se spominjamo, kakšnih gnusnih dejanj so zmožni ljudje. Interniranci so morali graditi predor Ljubelj v najhujših razmerah. Danes ta stavba simbolizira dve državi, ki sta zgled, kako lahko rastemo skupaj v združeni Evropi,« je poudaril Kaiser in posvaril pred tokovi, ki postavljajo pod vprašaj osnovne demokratične vrednote, človečnost in čezmejno sodelovanje. Kaiser je bil optimističen glede izgradnje dostojnega kraja spominjanja na severnem portalu predora Ljubelj. »Prepričan sem, da bomo v bližnji prihodnosti dobili dostojen spominski,« je poudaril Kaiser.

Nekdanji avstrijski zvezni predsednik Heinz Fischer je v svojem govoru pozval, naj se učimo iz preteklosti. »Iz zgodovine se lahko učimo, vendar moramo to želeti. O preteklosti vemo veliko, o prihodnosti pa lahko le domnevamo. Vendar pa nam spoznanja iz zgodovine omogočajo, da vnaprej prepoznamo nevarne trende, ki postavljajo pod vprašaj naše temeljne demokratične vrednote ali ogrožajo družbeno sožitje,« je svaril Heinz Fischer in opozoril: »Demokracija je močna, vendar ne neuničljiva.« Za Fischerja naj je ta prireditev predvsem dvoje: ne pozabiti tragedije, ki se je zgodila v preteklosti, ter najti dobro pot za prihodnost.

Manfred Morokutti, predsednik Mauthausen Komitee Kärnten/Koroška je spomnil, da je bil komite ustanovljen pred tridesetimi leti in da je ozaveščanje osrednja naloga organizacije. »Naš cilj je mladim dati orodja, ki jih potrebujejo za spopadanje z antisemitizmom, desničarskim ekstremizmom in propagando. Koncentracijsko taborišče Ljubelj ne bi smelo biti le kraj spomina, temveč tudi kraj za razmislek, kjer se pokaže, kakšnih strašnih dejanj so ljudje lahko sposobni,« je pojasnil Morokutti.

Vsako leto na spominski prireditvi spregovori priča časa. Letos je v imenu priče časa spregovorila vnukinja Janka Tišlerja Saša Jese. Janko Tišler je bil civilni prisilni delavec v koncentracijskem taborišču na Ljubelju in je pokazal neverjeten državljanski pogum – tako je na primer na skrivaj fotografsko dokumentiral koncentracijsko taborišče in zbiral pomembne taboriščne dokumente, bil pa je tudi povezovalec zapornikov.

Vnukinja Saša Jase je povedala tudi naslednje: Leta 1943 je bil Janko Tišler star 20 let, ko je bilo tukaj vzpostavljeno koncentracijsko taborišče in so prispeli prvi interniranci, večinoma iz Francije. Moj stari ata je pomagal pri merilnih delih na južni strani Ljubelja in nato kot civilni inženir prišel v taborišče. Eden od njegovih profesorjev mu je svetoval, naj vse, kar se dogaja v taborišču, natančno dokumentira. Moj dedek je bil zelo dober dijak, izredno natančen, pedanten in je vestno. Zapisoval vse, kar se je v taborišču dogajalo – kdo je kaj rekel, kdaj, katere izraze je uporabljal … – ter svoj dnevnik nato skril. V tem času je zaradi znanja francoščine, nemščine in ruščine hitro vzpostavil stike z zaporniki. Med drugim je pisal pisma z novicami, ki so mu jih zaupali zaporniki, njihovim družinam ter jim prinašal pošto in informacije od doma. Spomnim se, kako je pripovedoval, da to ni bilo enostavno, saj je bil poštni promet med vojno omejen in natančno dokumentirano, koliko pisem in paketov je posameznik tedensko prejel.«

Tudi glas mladine je imel svoje mesto. Spregovorili sta Tamara Joainig und Emilija Pirker iz društva Verein Lila Winkel. Glasbeno sta prireditvi dala svoj pečat Silvia Igerc (harfa) in Arthur Ottowitz (orglice). Zazvenela je tudi pesem Zabučale gore.