Za kuhinjsko mizo stare hiše se je pred desetletji nabiral koroški dnevnik. Prinesel ga je sosed, ko ga je prebral. Bilo je to doma pri babici in seveda smo v njem listali. Takrat sem na kulturnih straneh prvič bral ime Horst Ogris. Ne vem, zakaj sem si to imel zapomnil, najbrž tudi zaradi prispevka. Nekaj je moralo biti tudi z ustvarjalnostjo koroških Slovencev. Tudi to še vem: Prispevek je bil napisan v enem stolpcu. S fotografijo in podpisom. In ime avtorja jasno vidno: Horst Ogris.

To ime sem si zapomnil. Nisem pa takrat še prav nič vedel, kam naj ga dam, kdo je in kako se bodo najine poti kdaj leta pozneje tudi križale. Takrat sem si ljudi pri časopisih predstavljal kot pomembne spoštovane osebnosti s svojimi posebnostmi. V tem se pri Horstu Ogrisu nisem zmotil. Pa je še nekaj časa trajalo, da sva se pobliže spoznala. Ko sem se pojavil v koroški medijski sceni, je ime Horst Ogris končno dobilo zame obraz, njegova duhovitost pa me je vedno znova presenečala. Vsekakor, veliko spoštovanje je ostalo. Ime Horst Ogris se je umaknilo iz dnevnika, kadar sva se srečavala, je imel v rokah mikrofon, zdaj je bil zanj čas, ko je delal za Slovenski spored ORF-a in za marsikatero njegovo poročanje je bil tudi med rojaki v Italiji pa tudi na vrhunskih kulturnih dogodkih v Sloveniji. Borštnikovo srečanje. Leto za letom. Pa vsakoletna podelitev kresnika na Rožniku. Bil je med gledališčniki, bil je med avtorji, bil je tudi doma med kulturnimi ustvarjalci v domači deželi Koroški. Znašel se je vedno tudi med temi, ki jim je moral razlagati, kako je to z zibelko slovenstva na Koroškem. To pa se sliši takole: »Vsi nas ljubijo, ker smo menda zibelka slovenstva, po drugi strani pa ... Naj bo pred kavarno na celovškem Novem trgu ali na smučanju na Mokrinah, povsod doživljam, da me mladi iz Slovenije sprašujejo, ali že od nekdaj tu živim in od kod so prišli moji predniki. Mlajši ko so, pogosteje to sprašujejo. Ne vem, ali so za to krivi politika, šola, sistem. Lepo je poslušati o zibelki slovenstva, ampak kaj mi to pomaga, če me tisti iz Slovenije, ko pridejo sem in jih nagovorim, sprašujejo, kdaj sem se preselil na Koroško.«

Pa je ime Horst Ogris izpred desetletij kot podpis v prispevku v dnevniku našlo pot tudi v Nedeljo. V kulturni prilogi. Nedelje se je več kot četrt stoletja podpisoval pod svoje komentarje. Tej rubriki smo potem po nekaj času dali tudi ime »Ogrizki«. Z njo se je občutljivo grizel skozi kulturne viške in politične stranpoti. Čeprav je samo grizel in nikdar ugriznil, je to znalo nekatere presneto boleti.

Nekaj pa ne moremo izmeriti, kje bi bilo danes zapisano ime Horsta Ogrisa v literaturi. Horst Ogris je velik posrednik literature, kritičen bralec in ocenjevalec. Do sebe pa je bil prekritičen in si ni dovolil prav nobenega razvoja. To je treba tako napisati, dragi Horst. Znal si se navdušiti nad knjigami, ki so jih pisali drugi, nase si pozabil. Knjižne presoje, ki jih je prirejala Katoliška akcija na Koroškem, so bile legendarne. Tam si našel besede kritike, predvsem pa spodbude. Zase tega merila nikdar nisi uporabil in se odločil, da svojo literarno pot končaš, še preden se je prav začela. Pa zakaj si moral iti prav na to literarno branje? Na koncu šestdesetih let je na Dunaju bral pesnik Erich Fried. Med poslušalci je bil takratni mladi študent gledaliških ved Horst Ogris. Po nekaj minutah branja se je odločil, da ne bo več pisal poezije. Odločitev je imela tudi posledice za njegovo dosedanje literarno ustvarjanje. Ko je prišel z branja domov, je uničil vse svoje pesmi, »ker to niti malo ni poezija, v primerjavi s Friedovimi pesmimi«. Samo, kako temu verjeti, ko ničesar ni ostalo in so bila besedila Horsta Ogrisa vse njegovo življenje vedno na meji med publicistiko in literaturo in pravzaprav posebna zvrst umetnosti. To je bila dobra beseda tu, zaupen namig tam – takšen je Horst Ogris, ki je v preteklih desetletjih spletel niti in prijateljstva do mnogih kulturnih ustvarjalcev to- in onstran meje.

Horst Ogris je pisal vse svoje življenje za časopise. Na začetku je bila beseda za nemški tednik, na koncu je bila beseda za Nedeljo. Vmes pa je bral svoje zapisne besede ali pa se s kom pogovarjal za radio. Razna odličja je prejel za svoje delo, ki se mu reče tudi zavzemanje za dialog med narodnimi skupnostmi in povezovanju Slovencev to- in onstran meje. Kar precej desetletij je to delal v svojem življenju. Te dni je točno 80 let od njegovega rojstva. Če je kje bilo podpisano ime Horst Ogris, je ta podpis jamčil za kakovost in poseben pogled. Horst Ogris to ni le podpis, to je spoštovana osebnost v narodni skupnosti, in deželi Koroški. Seveda pa Horst Ogris ni poznal kake državne meje v skupnem slovenskem kulturnem prostoru.

Vincenc Gotthardt