Niko Sturm je umetnik, doma v Svinči vasi, kjer ima svoj atelje. Umetnostni zgodovinar Roman Grabner ga predstavi. O njegovem delu pravi, da ima opraviti z jezikom, s pisavo, z besedo, s črko. Niko Strum besede in jezik razstavlja. Včasih ostane samo ena črka. Včasih pa je v središču tudi serija ptičjih hišic v beli barvi.

Dve besedi sta v Svinči vasi že vedno manjkali. Župan Andreas Scherwitzl ju je simbolično še enkrat prinesel v vas. Kot dvojezični krajevni napis. Dal je narediti en napis več, ker se je bal, da bi kakšen zmanjkal. Pa se ni nič zgodilo. Občina Štalenska gora je z 21 glasovi od 22 glasov glasovala za dvojezični napis, ki so ga vsi domačini v Svinči vasi želeli. Zdaj je prišlo ime kraja domov. To pa so proslavili v okviru tandema med Štalensko goro in Škocjanom.

Monika Novak-Sabotnik je povezovala praznovanje. Pred mikrofon je povabila Katjo Sturm-Schnabl. Spregovorila je o tem, kako je doživljala pregon družine. Govorila je kot vedno in povedala je, da je rada doma. Domov na Celovško polje je prišel tudi Bojan-Ilija Schnabl. Bral je iz Poljanskega camina. O razodetju je pripovedoval. Pesmi o izgubljanju jezika in besed je bral Stanko Wakounig. Največkrat je tako na Koroškem, zato je prav odleglo, ko sta se vrnili dve besedi na dvojezični tabli v vas. Med zbranim sta bili dve posebni osebi. Nekdanji deželni glavar Gerhard Dörfler in domačin Marjan Sturm in med njima dvojezična tabla. Vsekakor srečen trenutek, ob vsej tragiki preteklih desetletij okrog dvojezičnih napisov in tudi, lahko bi rekli, poln humorja. Dörfler, obrnjen proti Marjanu Sturmu, hudomušno: »Ta dvojezična tabla je Nobelova nagrada za Marjana Sturma.« Marjan Sturm, ko se odpravi k fotografiranju Šturmove velike družine z dvojezično tablo pod drevo, tiho vpraša: »Kje je milijon?«

Tudi za glasbo je bilo poskrbljeno. Nastopili so učenke in učenci Slovenske glasbene šole in glasbene šole Uda Jürgensa Nordijske regije Štalenska gora ter Richard Klammer & »The UVOS«. Nato pa je nadaljnje srečanje prijetno popestril bogat bife.